Trdovratni zlagani mit o zlatem standardu

Aleš Praprotnik

Sij zlata kot kaže pomaga ustvarjati vztrajen in slepeč mit, ki se ga trdovratno oklepajo predvsem libertarci in predstavniki avtrijske ekonomske smeri. Namreč mit o tem, da je bilo na zlatem standardu nekoč bolje. In da bi bilo bolje, če bi ga zopet uvedli. To zablodo sva v različnih postih vsak po svoje z Jožetom že obelodanila, vendar jo je očitno potrebno vztrajno ponavljati preden bo dokončno izginila. Naj ponovim precej očitno dejstvo: v zlatem standardu država s svojo valuto ni na vrhu hierarhije denarja. To mesto zaseda zlato, zato je v svojem slepem oklepanju določenega razmerja med valuto in zlatom zgolj nemočna talka, ko pride do večje gospodarske krize.

Vendar pa se bom danes dotaknil drugega aspekta tega mita: da je bila gospodarska rast v obdobju zlatega standarda v ZDA največja v zgodovini te države. Slednje je izrekel njegov zagovornik Peter Schiff (v debati na Russia Today), ki se je že večkrat opekel s svojimi napovedmi (ter kot upravljalec denarja), med drugim s to, da je hiperinflacija tik za vogalom in bo zdaj zdaj udarila:

Look at the period between the end of the Civil War and the beginning of the First World War. That economic growth rate is unmatched at any point in US economic history.”

Avtor zanimivega bloga Social Democracy for the 21st Century v nedavnem postu Libertarian gold standard myths never die ovrže Schiffovo trditev in pokaže, da ekonomska rast v tistem času (1866 – 1914) v nobenem primeru ni bila največja v zgodovini ZDA. Kot vir je med drugim uporabil podatke iz knjige Angusa Maddisona The World Economy: Historical Statistics (2003). Maddisson, britanski ekonomist, je bil pionir in avtoriteta sestavljanja zgodovinskih podatkovnih zbirk o BDP posameznih držav. Podatki, ki jih je avtor posta uravnotežil še s podatki Balkeja in Gordona (1989), pokažejo sledečo sliko:

Rast BDP:

(1) World War II: 12.49%
(2) Recovery from Depression: 1934–1940: 6.51%
(3) Roaring ’20s 1922–1929: 4.86%
(4) 1983–1989 (Reagan boom): 4.28%
(5 1950–1973: 4.16%
(6) 1870–1913 (Balke & Gordon): 4.06%
(7) 1870–1913 (Romer): 4.05%
(8) 1871–1913 (Maddison): 4.03%
(9) 1948–1973: 4.00%
(10) 1873–1896 (Maddison): 3.66%
(11) 1873–1896 (Balke and Gordon): 3.59%
(12) 1974–2001: 2.96%

Rast BDP na prebivalca:

(1) World War II: 11.20%
(2) Recovery from Depression, 1934–1940: 5.75%
(3) Roaring ’20s 1922–1929: 3.35%
(4) 1983–1989 (Reagan boom): 3.34%
(5) 1950–1973: 2.66%
(6) 1948–1973: 2.30%
(7) 1974–2001: 1.88%
(8) 1871–1914: 1.63%
(9) 1873 to 1896: 1.42%

Obdobje, na katerega se sklicuje Schiff, ki očitno ni naredil domače naloge in se (verjetno zaradi lastnih interesov) raje oklepa prikladnih pravljic, je tako po rasti BDP kot po rasti BDP na prebivalca, šele na šestem do osmem oziroma na osmem mestu. Pred njim so tako rjoveča dvajseta leta, okrevanje po Veliki Depresiji, brettonwoodsko obdobje in seveda obdobje druge svetovne vojne (ki pa je zaradi vojne porabe posebno in ga težko primerjamo z drugimi).

Torej, zlati standard (mimogrede: prav zlati standard je bil v veljavi med letoma 1880 in 1914, pred tem so bile države povečini na bimetalnem ali srebrnem standardu) kot tak državam ne bo pomagal h gospodarski rasti. Gospodarsko rast v ZDA med letoma 1870 in 1914, obdobju druge industrijske revolucije, gre pripisati predvsem vlaganjem v novo infrastrukturo železnic, energetiko, elektrifikacijo in industrijo (jeklarsko, kemično itd.).

Kot pišeta Studenski in Krooss v Financial history of the United States (str. 239, 240), pa je gospodarska rast v poznih 90-ih letih 19. stoletja v ZDA dobila zagon tudi zaradi Špansko-ameriške ter druge Burske vojne, v kateri so bili Američani vpleteni. Poleg tega se je pridobivanje zlata od leta 1890 do 1898 več kot podvojilo zaradi odkritja novih nahajališč in izboljšanja postopka pridobivanja. To je razširilo monetarno bazo države. Kljub temu pa ni imelo večjega vpliva na bančne depozite, saj je kljub zlatemu standardu večino denarja v obtoku predstavljal kredit, okoli 90 % poslov pa so sklenili z bančnimi čeki (Studenski in Krooss, str. 237). Medtem ko je bil zlati standard omejujoč za državno porabo in za bilance plačil v mednarodni trgovini, pa bank ni omejeval pri širitvi depozitov na računovodskih knjigah. Zlati standard torej državam ne predstavlja zlatega nektarja odrešitve, prej obratno: v gospodarskih krizah se izkaže za kapsulo cianida.

%d bloggers like this: