V zadnjih dveh desetletjih in pol je postalo nekako samoumevno, da je poslanstvo centralnih bank (CB), da držijo inflacijo na nizki ravni. Po temni izkušnji s hiperinflacijo v 1970. letih je tedanji predsednik Fed Paul Volcker leta 1981 naredil zelo radikalno potezo. Drastično je podražil denar z dvigom kratkoročne obrestne mere na 20% in s tem pahnil ameriško gospodarstvo v najglobljo recesijo po drugi svetovni vojni. Toda v nekaj letih se je inflacija umirila in gospodarska rast povrnila. To je dalo zgled tudi ostalim razvitim državam in leta 1988 je CB Nove Zelandije kot prva država na svetu uvedla formalno pravilo inflacijskega cilja. Oznanila je, da bo v bodoče ciljala stopnjo inflacije med 0 in 2%. Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Zmaga stranke Siriza na volitvah v Grčiji je pri nas, kot običajno, odprla tudi diskusijo med zagovorniki »leve« in »desne« opcije. Na eni strani imamo levičarje, ki vidijo v tej zmagi prelom z dosedanjo neučinkovito ekonomsko politiko, prevlado kapitala ter prvi korak k ustavitvi socialnega razpada države (Grčije in tudi širše). Druga opcija pa opozarja na nevarnost poenostavljenega gledanja na prevzete obveznosti ter nerealnost pričakovanja, da bo nekdo tretji skrbel za tvoje dolgove in življenje preko svojih zmožnosti. Sam se izogibam načelnim ocenam, posebno v tako zapleteni situaciji, v kateri nekega enostavnega recepta rešitve ni na vidiku. Vseeno pa je zanimivo pogledati nekaj konkretnih številk o dosedanjih dogajanjih in na njihovi osnovi postanejo neki sklepi bolj logični. Nadaljujte z branjem→

Mhm, ta Varoufakisov intervju za BBC predvsem kaže stupidnost in neotesanost “fast food novinarjev”. Zanimivo, da se to, kar smo pri nas navajeni na nekaterih komercialnih TV, pripeti tudi BBC-ju.

No, če se prebijete čez to stupidnost, lahko slišite kaj Varoufakis res misli s strukturnimi reformami in privatizacijo. In kar pravi, makes sense.

Ne glede na zastraševalne manevre s strani visokih evropskih politikov in uradnikov, pa se po poročanju Der Spiegla v kabinetu Angele Merkel bojijo nepredvidljivosti nove grške vlade. Načeloma je res, da bo grški proračun konec februarja nelikviden ter da bo ECB prisiljena zaustaviti likvidnostno pomoč grškim bankam, če Grčija neha servisirati dolg do ECB. Nemška vlada je pripravljena, da Grčiji prek ESM sklada odobri dodatnih 10 do 20 mlr. €. Toda nova grška vlada mora za to pomoč uradno zaprositi in se v zameno zavezati nadaljevanju sedanjih strukturnih reform.

In natanko tega se v kabinetu Merklove bojijo glede na predvolilne izjave Tsiprasa in glede na petkov jezni razhod med Varoufakisom in Dijsselbloemom: da Grčija ne bo zaprosila za pomoč. To bi tehnično pomenilo bankrot in efektivni izstop iz evro območja. Nekakšen izstop po nesreči. Nadaljujte z branjem→

Der Spiegel je (končno) naredil domačo nalogo in v intervjuju z zgodovinarjem Albrechtom Ritschlom pokazal, da je problem grškega dolga minoren v primerjavi z dolgom, ki ga je povzročila Nemčija z dvema svetovnima vojnama, in ki so ji ga druge države odpisale. Nemčija se je čez grlo zadolžila pri ZDA že v 1920-ih za odplačevanje vojnih reparacij, in po 2. svetovni vojni so bile spet ZDA tiste, ki so Nemčiji pomagale na noge, tako da so dosegli Londonski sporazum (1953), ki je odpisal 62.6% nemškega dolga. Zgodovinar Ritschl gre še naprej in pravi, da če bo Nemčija trdoglavila glede tega, da mora Grčija odplačati svoje sedanje dolgove do zadnjega centa, se lahko ponovno odpre vprašanje vojne škode, ki je Nemčija ni nikoli poplačala. Predvsem Grčiji ne.

SPIEGEL ONLINE: Mr. Ritschl, Germany is coming across like a know-it-all in the debate over aid for Greece. Berlin is intransigent and is demanding obedience from Athens. Is this attitude justified?

Ritschl: No, there is no basis for it.

SPIEGEL ONLINE: Most Germans would likely disagree.

Ritschl: That may be, but during the 20th century, Germany was responsible for what were the biggest national bankruptcies in recent history. It is only thanks to the United States, which sacrificed vast amounts of money after both World War I and World War II, that Germany is financially stable today and holds the status of Europe’s headmaster. That fact, unfortunately, often seems to be forgotten. Nadaljujte z branjem→

• Cognitive vs. behavioral in psychology, economics… – Andrew Gelman
• A new Vox Debate on Secular Stagnation – Vox EU
• Merkel’s Unintended Creation: Could Tsipras’ Win Upset Balance of Power in Europe? – Der Spiegel
• Greece, EMU and democracy – Antonio Fatas
• The dangerous ambitions of the European Central Bank – Paul De Grauwe
• Go ahead, Angela, make my day – The Economist
• A Greek Burial for German Austerity – Joschka Fischer
• The Unconvincing Claim That Unemployment Benefits Hurt Jobs – CBPP
• “Losing competitiveness”??? – Paul Krugman
• Fiscal policy explains the weak recovery – Simon Wren-Lewis
• “Microfoundations” ain’t so microfounded – Dan Davies
• Securitization and Fraud, Used Car Edition – Conglomerate Blog
• Q. and A. With Charles Plosser of the Fed – NY Times
• The Economic Benefits of Paid Parental Leave – NY Times
• Bank portfolio choice and the macroeconomy – Vox EU
• Economy Grows Incomes Shrink – David Cay Johnston
• Inequality, non-linearities & growth – Stumbling and Mumbling
• No legislation on the Taylor Rule please – longandvariable
• Bad Tayloring – Paul Krugman

Zanimivo razmišljanje Andrewa Gellmana o kognitivnem vs. behaviorističnem pristopu k razumevanja človeških odločitev v psihologiji in ekonomiji oziroma nasploh. Nekoliko širše zastavljeno in zelo poenostavljeno, gre za to, v kolikšni meri na naše odločitve vpliva racionalna komponenta (posledica našega miselnega procesa), v kolikšni meri pa hipne distrakcije (izid nogometne tekme, menstruacija) oziroma strukturne razlike med spoloma (fizična moč vs. čustva). Gellman vidi v poudarjanju enega ali drugega pristopa tipično levo / desno ideološko delitev: behavioristi predpostavljajo, da so ljudje iracionalni, zato so njihove odločitve nepredvidljive in ne smemo zaupati tržnim izidom, pač pa je potrebna regulacija države, neoklasiki pa smatrajo, da so ljudje racionalni, kadar gre za ekonomske odločitve, zato bi vsaka intervencija na trge od zunaj samo poslabšala stvari. Gellman kot odličen empirični ekonomist ugotavlja, da stvari niso bele ali črne, da za nobeno izmed struj ni močnih empiričnih dokazov. Nadaljujte z branjem→

Third, what’s really striking about all the talk about how long-run structural issues are the real thing is how fuzzy the thinking is. In a world that is short of demand, how, exactly, is structural reform that enhances the supply side (if it does) supposed to solve the problem? If Europe’s problem is lack of competitiveness, why doesn’t a weaker euro solve it — and for that matter, why is Europe as a whole, and Germany in particular in trade surplus? For people who are supposedly so serious, the Very Serious seem remarkably casual about thinking things through.

Finally, I know that people who airily dismiss the austerity debate and all that and demand that we focus on the long run think they’re taking a brave stand; but you know, they aren’t. In fact, they’re ducking the truly hard issues — because let’s face it, stimulus and austerity, QE or not, are politically charged issues where taking any kind of stand will get you attacked. And since they are also important issues, pretending that they aren’t is a form of moral cowardice.

Vir: Paul Krugman, NY Times

Joschka Fischer je moder mož. V zadnjem komentarju je lepo opisal, kako so grške volitve pokopale nemško politiko varčevanja. (Nasploh pa mi je všeč njegova definicija politike varčevanja: “Austerity – the policy of saving your way out of a demand shortfall“. Le zakaj se tega ne da v slovenščini tako lepo povedati?!? Ima kdo dober prevod tega?).

Nemčija v bistvu nima velike izbire: lahko ignorira grško demokratično voljo (in jo pusti izstopiti in bankrotirati), toda s tem tvega razpad evro območja. Vprašanje ni, kot lucidno ugotavlja Fischer, ali bo nemška politika priznala, da je politika varčevanja (upravičeno) mrtva, temveč kdaj.
Nadaljujte z branjem→

The Economist ima v članku Go ahead, Angela, make my day (spet) zelo razumen predlog rešitve grškega vprašanja. Najbolj razumna rešitev je seveda, da Trojka naredi odplačevanje dolgov Grčije znosno (delni odpis, podaljšanje obdobja odplačila) v zameno, da Tsipras izvede strukturne reforme (trg dela, deregulacija gospodarstva, boj proti korupciji). Glede na trdoto nemških stališč in potrebno soglasje prav vseh parlamentov držav evrskega območja glede olajšanja dolžniškega bremena Grčije, zna biti ta razumen predlog politično “prekratek”. Sledi seveda “dizaster scenarij” z grškim izhodom in postopnim sledenjem ostalih perifernih držav. Če bo Merklova še naprej trdovratno zavračala vse predloge glede omilitve varčevanja, zagona gospodarstva in zaustavitve deflacije, skupna valuta evro ne more preživeti. Izgubili bodo vsi, predvsem pa Nemčija. Nadaljujte z branjem→