Kaj se skriva v grškem dolgu

Bine Kordež

Zmaga stranke Siriza na volitvah v Grčiji je pri nas, kot običajno, odprla tudi diskusijo med zagovorniki »leve« in »desne« opcije. Na eni strani imamo levičarje, ki vidijo v tej zmagi prelom z dosedanjo neučinkovito ekonomsko politiko, prevlado kapitala ter prvi korak k ustavitvi socialnega razpada države (Grčije in tudi širše). Druga opcija pa opozarja na nevarnost poenostavljenega gledanja na prevzete obveznosti ter nerealnost pričakovanja, da bo nekdo tretji skrbel za tvoje dolgove in življenje preko svojih zmožnosti. Sam se izogibam načelnim ocenam, posebno v tako zapleteni situaciji, v kateri nekega enostavnega recepta rešitve ni na vidiku. Vseeno pa je zanimivo pogledati nekaj konkretnih številk o dosedanjih dogajanjih in na njihovi osnovi postanejo neki sklepi bolj logični.

Kakor se vsi lahko strinjamo, da je prevzete obveznosti potrebno slej ko prej poravnati, še bolj drži, da dosedanji način reševanja nastale situacije v Grčiji kaže, da po tej poti rešitve ne bodo našli. In iz tega vidika je vstop neke nove politike, nek nov pristop, preprosto nujen – seveda pa ostaja odprto vprašanje, ali bo to novi vladi uspelo. Brez drugačnega pristopa tudi s strani upnikov, vsekakor ne, a vsaj en korak je narejen. Ne gre namreč za to, ali Grki hočejo ali nočejo poravnati svojih dolgov, dejstvo je, da jih z dosedanjim načinom »reševanja« pod taktirko Evropske Unije vsekakor ne morejo in ne bodo.

Na naslednjih dveh grafikonih so prikazani osnovni podatki o gibanju bruto domačega proizvoda in javnega Grčije zadnjih petnajst let na osnovi uradnih podatkov (to omenjam zato, ker se kasneje izkazalo, da ti podatki v preteklosti niso bili čisto točni). Na prvem so številke v evrih pri čemer so zneski preračunani v realne vrednosti (po cenah iz leta 2013 s pomočjo deflatorja BDP), drugi grafikon pa kaže javni dolg kot odstotek od BDP.

Iz podatkov je razvidno, da se je javni dolg Grčije vse do nastopa krize gibal na nivoju okoli 100 odstotkov BDP. Podobno situacijo sta ob nastopu krize (leto 2008) imeli tudi Italija in Belgija, tudi tam je dolg države znašal približno en letni BDP, le da je bil pri teh dveh državah deset let pred tem celo še nekaj višji (120 oz. 130 % BDP). Kasnejša odkritja so sicer pokazala, da so Grki (ter še posebej njihova elita) v tem času živeli precej preko svojih zmožnosti (dohodkov), da je bilo izigravanje zakonodaje ter koriščenje vsakovrstnih bonitet skoraj nacionalni šport, a to so na nek način podpirali tudi tuji upniki in mednarodne institucije, ki so v kopičenju dolgov seštevale predvsem svoje zaslužke. Znano je, da so ameriške banke aktivno sodelovale tudi pri prirejanju podatkov, seveda zaradi svojih finančnih interesov.

Kljub temu stanje ob nastopu krize v letu 2008 ni bilo tako nerešljivo, tudi dolg bi bil v normalnih razmerah in ustreznejšem reševanju obvladljiv, podobno kot to velja za druge države. Javni dolg Nemčije preračunan na prebivalca celo danes ni bistveno drugačen kot dolg na prebivalca Grčije (okoli 28 tisoč evrov, slovenski, za primerjavo, 12 tisoč) in tudi Nemci tega dolga ne morejo vrniti. Razlika je v tem, da od Nemčije tega nihče ne zahteva, celo več, druge države svoje devizne rezerve držijo v njihovih državnih vrednostnih papirjih in s tem brezplačno financirajo Nemški javni dolg.

A Grki seveda niso Nemci in z nastopom krize so se jim na eni strani močno povečale obresti, na drugi pa zaradi načina »reševanja« še močneje upadel bruto domači proizvod in pričele so se odpirati škarje, ki brez neke drastične poteze niso rešljive. To se lepo vidi iz slike kot razpon med zgornjo (rdečo) črto javnega dolga ter spodnjo modro, ki prikazuje gibanje ustvarjene dodane vrednosti (BDP). Namesto, da bi reševanje in pomoč tekla v smeri dviga BDP, ki bi edino lahko omogočil vračanje prevzetih obveznosti, je bilo gibanje ravno obratno in iz tako znižanih zaslužkov dolga preprosto ni možno vrniti. Pri tem pa je zelo zanimiva prekinjena rdeča črta, ki kaže gibanje dolga brez pripisa obresti, torej brez zaslužkov upnikov. Vse povečanje dolga Grčije do nastopa krize je izhajalo samo iz plačevanja (pripisovanja) obresti na stare dolgove, do dodatne (realne) zadolžitve je prišlo šele v zadnjih letih zaradi upada BDP in s tem razpoložljivih dohodkov.

Pretežni del povečanja dolga pravzaprav izhaja iz obresti (zaslužkov) tujih upnikov, ki so seveda na rizični dolg obračunavali višje obresti. Brez tega povečanja ter ob zadržanju BDP vsaj na istem obsegu (v to smer bi Grki potrebovali pomoč), javni dolg Grčije danes ne bi bil posebno problematičen. A »reševanje« je šlo na eni strani predvsem v smer reševanja tujih bank in njihovih naložb v Grčiji, na drugi pa so sprejeti ukrepi dobesedno uničili domačo ekonomijo, saj je ustvarjena dodana vrednost države danes skoraj tretjino nižja kot leta 2008, da ne izpostavljamo drugih posledic, kot nezaposlenosti in socialnih razmer. Ob tem ni odveč navesti tudi dejstvo, da zadolžitev izhaja iz naslova večjega uvoza blaga, kar je bil seveda dodatni zaslužek držav izvoznic, kjer vemo, da se zopet v največji meri pojavljajo zahodne države (Nemčija, Francija, Italija..) ter tudi Rusija, Amerika in Kitajska.

Kot vidimo iz grafikona, je v letu 2012 prišlo do zmanjšanja javnega dolga na osnovi delnega odpisa s strani privatnih upnikov (rdeča polna črta označuje dolg če delnega odpisa ne bi bilo, črta s kvadratki pa dejansko višino javnega dolga) . Gledano od leta 2000 je bilo tega popusta približno za polovico obračunanih obresti. Takrat so bili upniki predvsem velike zahodne banke, ki so se odrekle okoli polovice zaslužka ter dobile poplačano vso glavnico, namesto njih pa so v posojilno razmerje vstopile države, članice Evropske monetarne unije (danes ima Grčija preko 80 % dolga s strani tujih uradnih institucij). S ciljem reševanja Grčije ter tudi evra, so večino dolga prevzele članice EMU in s tem v največji meri razrešile terjatve privatnih upnikov (verjetno v največji meri nemških in francoskih bank, katere bi sicer morale reševati njihove države).

Zanimiva pri tem pa je vloga Slovenije. Po podatkih Banke Slovenije, ima Slovenija trenutno približno milijardo več terjatev do Grčija kot jih je imela pred letom 2008 in povečanje nedvomno v celoti izhaja iz naslova sodelovanja Slovenije v paketu reševanja. Po izjavi finančnega ministra Mramorja (Delo, 27.1.2015) pa naj bi bila Slovenija v Grčiji izpostavljena z 1,55 milijarde evrov poroštev ter 264 milijona dvostranskih posojil, skupaj torej kar 1,8 milijarde (6 % našega javnega dolga). Ta številka je vsekakor presenetljiva glede na skupni grški dolg. Slovenija namreč v Evropski monetarni uniji predstavlja 0,35 % in glede na ta delež bi bil naš prispevek lahko največ 900 milijonov evrov. Pri teh razhajanjih bi bilo vsekakor dobrodošlo točno pojasnilo o vlogi in izpostavljenosti Slovenije pri reševanju terjatev tujih bank v Grčiji (ne Grčije!). Kako je možno, da naš dolg tako visok (če drži navedba ministra in razlogov za dvom ni).

Še o Grškem izstopu iz evra. Ta dilema se ves čas izpostavlja kot neka ključna odločitev tako glede usode evra kot tudi Grčije. Ekonomsko gledano članstvo Grčije v evro območju ni ključnega pomena glede na njen delež in isto bi lahko zapisali tudi za Grčijo. Ne glede ali zadrži evro ali uvede svojo valuto, ostaja večina problematike nespremenjene. Njen dolg ostaja še naprej v evrih in v enaki višini in kakšnega večjega vpliva na oživljanje gospodarstva to ne bo imelo. Načeloma sicer svoja valuta omogoča večjo izvozno konkurenčnost preko depreciacije deviznega tečaja (beri znižanje prejemkov prebivalstva v evrih), a to se je že v veliki meri zgodilo. Osnovni problem je kako ponovno zagnati ekonomijo ter kaj narediti z dolgom in ne obstanek ali izstop iz območja evra.

Ne glede na to ali vidimo v zmagi Sirize perspektivo Grčije ali grožnjo ekonomskemu redu, je nekaj dejstev nespornih:

  • dosedanji način reševanja Grčije se ni pokazal kot učinkovit, država je obubožala, dolg pa se je dodatno povečal in to nakazuje potrebo po drugačnem pristopu,
  • ne glede na razloge in krivce, tako visokega dolga ne more odplačati zdravo gospodarstvo, kaj šele država ekonomsko na kolenih in zato je edina pot večje verjetnosti za poplačilo ter ponovno vzpostavitev zaupanja, gospodarska rast in reguliranje dolga v obvladljive okvire (za malo zgodovinskega pogleda na koncu dodajam prikaz o višini javnega dolga zadnjih 300 let za štiri države z dodatkom Grčije in Slovenije v zadnjih letih; podatki so povzeti po Pikettyjevi knjigi Capital in 21st Century),
  • seveda to odpira nevarnost moralnega hazarda dolžnikov, da bi špekulirali na morebitni odpis dolgov, ko bi breme postalo nevzdržno, a povečuje tudi odgovornost upnikov za nastale razmere ter pravočasno ukrepanje,
  • vseeno je potrebno upoštevati, da je dolg iz leta 2000 v višini 140 milijard evrov do preteklega leta povečal za 70 iz naslova primarnega proračunskega primanjkljaja (zadnjih pet let), za 140 milijard pa zaradi natečenih obresti; nanje so potem upniki dali polovični popust, preostanek skupaj z glavnico pa dobili poplačan,
  • pod krinko zaščite evra in reševanja Grčije, so vse članice evrske skupine solidarno prevzele pretežni del dolga zasebnih upnikov in s tem reševale predvsem njih oz. države iz katerih so izhajale banke upnice,
  • glede na strukturo dolga, je bil rezultat te transakcije za Nemčijo verjetno pozitiven (njihove banke so dobile več plačil kot pa je država prevzela dolga, da ne omenjamo še zaslužkov pri prodaji blaga in obrestih zaradi katerih je dolg tudi nastal), medtem ko je Slovenija prevzela samo rizike (upajmo, da ne še kaj za »povrh«, kot bi se dalo razumeti iz izjave finančnega ministra).

Vsekakor so to poudarki mimo katerih ne bi smeli pri obravnavi obveznosti Grčije do tujih upnikov ter mogoče posebej vloge Nemčije. Da ne omenjam še ugodnosti, ki jih je dobila Nemčija od mednarodne skupnosti leta 1953, potem ko ji je breme dolgov postalo nevzdržno.

%d bloggers like this: