Aleš Praprotnik

Vedno pronicljivi in temeljiti Bill Mitchell je nedavno v svojem blogu Greek exit is not rocket science ugotavljal, da bi bil grški izstop iz evra v tehničnem smislu dokaj enostaven. Toda ali bi lahko Grki sami tiskali drahme? Bivši finančni minister Varoufakis je namreč v enem izmed intervjujev zatrdil, da Grčija ne premore več tiskarskih strojev za tiskanje denarja (ker naj bi jih morala uničiti ob vstopu v evro območje), tako da Grki sami ne bi mogli več tiskati novih drahem. Mitchell trdi, da to ne drži. Še vedno obstaja tiskarna denarja kot del centralne banke Grčije, ki premore najsodobnejšo opremo za tiskanje in kovanje denarja in izkušeno osebje, med njene trenutne naloge pa spadajo tiskanje evro bankovcev, kovanje evro kovancev in tiskanje drugih pomembnih dokumentov.

Toda tiskanje drahem bi predstavljal zgolj en vidik morebitnega grexita. Kot drugi aspekt poleg tiskanja fizičnega denarja Mitchell navaja preklop na staro valuto. Grški preklop na evro se je zgodil komaj 15 let nazaj, tako da država še vedno premore znanje in izkušnje o tem, kaj vse mora postoriti za gladek prehod (od kalibracije parkirnih ur naprej…).

Nadaljujte z branjem→

Dober komentar Philippa Legrainea v Project Syndicate o tem, kako je Nemčija z merkantilistično politiko “osiromašenja sosedov” na eni ter s spretnim prenosom bremena preveč izpostavljenih nemških bank v javni dolg EU držav na drugi strani dobila kontrolo nad vsemi članicami evro območja. In ta politična hegemonija seveda ni dobra za nikogar, razen za Nemčijo. Sedem let po začetku krize je evro območje še vedno v krizi. Še več, evrska kriza je daljša od Velike depresije. Za izhod iz krize in rešitev svojih gospodarstev se bodo ostale (velike) članice preprosto morale osamosvojiti izpod nemške politične hegemonije in vzpostaviti drugačno unijo. Unijo, temelječo na federalizmu in centralni banki, ki opravlja svojo vlogo v skladu s poslanstvom.

Meni se to sicer zdi utopično in ne verjamem, da je v doglednem času mogoče evrsko unijo preoblikovati v delujoč mehanizem, ki bi omogočal znosno bivanje v uniji vsem članicam. Brez prave fiskalne, transferne in bančne unije to že po definiciji ni možno. Teh pa še dolgo ne bomo imeli, zato je zgolj vprašanje časa, kdaj se se bo presežen “socialni prag bolečine” v posameznih članicah izrazil v vzponu političnih sil, ki bodo zahtevale in dosegle izhod iz mizerije evrske unije.

Nadaljujte z branjem→

Za mnoge je to zelo zanimiva teorija zarote. Grški premier Alexis Tsipras je v ponedeljek dopoldne po shizofrenem referendumu, kjer so grški volilci večinsko zavrnili sporazum z varčevalnimi ukrepi, poklical ruskega predsednika Putina. V zraku je bilo pričakovanje, da bo Rusija finančno pomagala Grčiji v primeru izhoda iz evra in s posojanjem “tiskarskih storitev” pri uvedbi lastne valute. In nato se ni zgodilo nič, le Tsipras je teden dni kasneje v dramatičnih pogajanjih v Bruslju pristal na še bolj ostre varčevalne in privatizacijske zahteve trojke. Zarotniško vprašanje je torej, zakaj je Putin na cedilu pustil grške marksiste? Nadaljujte z branjem→

Zelo malo. Spet se sklicujem na Dietza Vollratha, ki lepo z mehansko formulo (glejte spodaj) pokaže, da tudi če bi Grčija v celoti prevzela ves nemški institucionalni aparat, kulturo, delovno etiko in tehnologijo ter podvojila potencialni BDP (da bi bil potencialni BDP per capita enak nemškemu !), bi iz tega še vedno iztisnila maksimalno zgolj 4% rast. Toda ne Grčija in ne katera druga država tega seveda ne more narediti. Ne da se od danes do jutri podvojiti potencialnega BDP, ampak so zato potrebna desetletja. Leta so potrebna, da denimo strukturna reforma glede regulacije poklicev začne dajati učinke, saj morajo vmes diplomirati generacije dijakov ali študentov, ti pa nato dodajo vsak po malenkost k višji rasti. Ampak to so malenkosti. Tudi Nemčija in ostale razvite države, ki se že desetletja mučijo z različnimi strukturnimi reformami, zaradi tega ne rastejo dramatično hitreje – denimo po 4%, 5% ali 6%. Ne, pač pa se prebijajo z dokaj nizko rastjo med 1% in 2%. Le v primeru investicijskega buma ali buma v zasebni potrošnji se približajo 3% rasti.

Zato danes od Grčije ne more nihče pričakovati, da bo iz strukturnih reform potegnila hitrejšo rast. Morda za malenkost, za mišjo dlako na kratek rok. Toda edini način, da Grčija resnično začne rasti (in postane sposobna zagotavljati dovolj visok primarni presežek v proračunu, da bo lahko odplačevala obresti), je, da nekdo začne v Grčiji masovno investirati. Bodisi mednarodna skupnost, bodisi Junckerjev sklad, bodisi da ji dovolijo, da sama investira v infrastrukturne projekte).

Nadaljujte z branjem→

Nisem še imel privilegija videti študije glede ekonomske (ne)upravičenosti 2. tira, ki naj bi jo za ministrstvo za infrastrukturo (MzI) pripravili “analitiki Mednarodnega prometnega foruma pri OECD“, toda glede na dva “argumenta” teh strokovnjakov, kot so jih objavili naši mediji, sem precej podvomil v kvaliteto te študije. In sicer:

1. Luka Koper naj ne bi bila sposobna zapolniti zmogljivosti, ki jih bo ponudil drugi tir, in
2. kot nadomestno rešitev naj bi Luka Koper izgradila nov zaledni terminal v Divači.

Prvi “argument” je v nasprotju z dejanskimi podatki, drugi “argument” pa je vesoljna neumnost, nevredna papirja, na katerem je objavljena. Transportno vrača Slovenijo pol stoletja nazaj, je poslovno škodljiva za Luko Koper in ekološko škodljiva za državo.

Zakaj? Nadaljujte z branjem→

Heh, najbrž je kriva ta vročina, da sem postal pozoren na to. Stara Jevonseva hipoteza iz 19. stoletja o povezanosti solarnih ciklov in gospodarskih ciklov je namreč dobila nov empirični remake: Mikhail Gorbanev iz IMF preučuje povezanost gospodarskih ciklov s solarnimi cikli (periodično ciklično gibanje aktivnosti sonca). Del stare Jevonsove ideje, da se “komercialne  krize” ponavljajo z enako periodičnostjo kot solarni cikli (11 let) zaradi vpliva solarnih ciklov na letine v kmetijstvu, so kasnejše študije sicer zavrnile. Toda Gorbanev se ukvarja z drugim delom Jevonsove ideje, da obstaja povezava med cikličnimi maksimumi solarne aktivnosti in ekonomskimi krizami. Gorbanev pokaže, da se gospodarske recesije v ZDA in ostalih razvitih državah dejansko bolj pogosto zvrstijo v letih okrog maksimuma in po maksimumu solarne aktivnosti sonca – verjetnost začetka ekonomske krize se dejansko poveča znotraj 2-letne maksimalne solarne aktivnosti (glejte sliko).

Nadaljujte z branjem→

Mauriceu Obstfeldu iz univerze v Berkeleyu, soavtorju učbenikov Foundations of International Macroeconomics (s K. Rogoffom) in International Economics (s P. Krugmanom), ki bo po sedmih letih na mestu glavnega ekonomista IMF zamenjal Olivierja Blancharda, ne bo lahko. Blanchard je postavil izjemno visoke standarde glede usmeritev raziskovalnega dela IMF in vpliva na odločitve boarda IMF. No, Blanchard je hkrati tudi precej zamočil glede svetovanja pri načinu reševanja Grčije, kjer se je v praksi oddaljil od rezultatov raziskav njegovega oddelka.

Če bo Obstfeld popravil ta del in če se bo lotil tudi mednarodne regulacije finančnih trgov, bo lahko stopil iz dolge sence Blancharda. Sicer se ga bomo spominjali toliko kot njegovega soavtorja Kena Rogoffa na istem mestu – zaradi medlosti se ga sploh ne bomo.

Intervju z Julianom Assangeom v Der Spieglu, ki med drugim pokaže na krivdo tudi (mladih) akademikov, ker se ne lotijo analiziranja ozadja, kako dejansko deluje realni svet v prepletu konkretnih političnih in gospodarskih interesov velikih sil in korporacij. Lažje živijo v svetu spolirane navidezne resničnosti. Podobno velja za novinarje in politike.

SPIEGEL: In October, a book will be published called “The WikiLeaks Files. The World According to the US Empire” for which you wrote the foreword. Do you try to develop the contextualization, the analysis and the counter-narrative which the documents provided by WikiLeaks need?

Assange: Generally there is not enough systematic understanding. This has to do with media economics, the short-term news cycles, but actually I don’t blame the media for that failure. There is a terrible failing in academia in understanding current geopolitical and technical developments and the intersection between these two areas. WikiLeaks has a very public conflict with the United States, which is still ongoing and in which many young people have gotten involved. They suddenly saw the Internet as a place where politics and geopolitics happen. It’s not just a place where you gossip about what happened at school. But where were the young professors stepping forward trying to make sense of it all? Where is the new Michel Foucault who tries to explain how modern power is exercised? Absurdly, Noam Chomski was making some of the best comments and he is now 86.

Nadaljujte z branjem→