Nova študija Funke,  Schularick & Trebesch (2015) “The political aftermath of financial crises: Going to extremes” kaže, da finančne krize, za razliko od običajnih recesij, bolj pogosto vodijo do vzpona skrajne desnice. Razlog je seveda v tem, da je učinke finančnih kriz mogoče primerjati z najhujšimi naravnimi katastrofami (glejte tukaj), ki za seboj potegnejo drmatičen upad BDP in masivno brezposelnost ter posledično privedejo do socialnih nemirov. Zato je, kot pravijo avtorji, velika odgovornost na finančnih regulatorjih in centralnih bankah, da preprečijo nastanek finančnih kriz.

Toda avtorji pozabljajo na ključno dejstvo, in sicer, da je ključna vloga vlade v času, ko se kriza že zgodi, da s kombinacijo hitrih in učinkovitih ukrepov gospodarstvo čim prej vrne na pot stabilne rasti. Podaljševanje krize vodi v poglobitev socialnih napetosti in posledično do političnih prevratov. V desno seveda. Čeprav je, ko se združita populizem in socializem v nacionalsocializem, težko objektivno presojati politični predznak takšnih godelj.

Nadaljujte z branjem→

Čudovita slika B. Milanovića, ki pokaže porazdelitev koristi od globalizacije. V obdobju 1998-2011 so se povečali predvsem dohodki azijskega srednjega razreda (za več kot 100%) in globalnega 1% najbolj bogatih (za več kot 40%). Srednjemu razredu na Zahodu so se dohodki izboljšali le za mišjo dlako. Celo najbolj revnim 5% svetovnega prebvivalstva so se dohodki povečali (nekajkrat) bolj.

Vir: Branko Milanović

Če se strinjate, da obstoječa politika ECB glede kvantitativnega sproščanja (QE) ni učinkovita in ne more biti učinkovita ter da jo je treba zamenjati z bolj učinkovito politiko, razmislite o podpori “QE za ljudi“. V osnovi gre za drobno, vendar ključno spremembo v politiki ECB glede QE: namesto da ECB odkupuje državne in korporativne obveznice, bi morala odkupiti obveznice, ki bi jih izdala Evropska investicijska banka (EIB) in ki bi zbrana sredstva namenila za financiranje zelenih in infrastrukturnih naložb. Druga možnost je, da ECB odkupi namenske obveznice držav, pri čemer pa vlade ta sredstva namenijo bodisi za znižanje davkov gospodinjstvom ali za direktne transferje v denarju. Oboje bi neposredno spodbudilo gospodarsko okrevanje prek povečanega trošenja, pri čemer bi prvi način tudi prinesel velik napredek v razvoju zelene transportne infrastrukture ter energetske učinkovitosti.

In kar je najbolje v celi zgodbi: QE za ljudi bi ne samo spodbudila gospodarsko rast in nova delovna mesta ter spodbudila inflacijo, pač pa bi to rast, delovna mesta, novo infrastrukturo in večjo energetsko učinkovitost dosegli brez povečanja javnega in zasebnega dolga. Denar, ki ga ustvarja ECB v procesu QE, je namreč zastonj.

Spodaj lahko dobite več informacij o iniciativi in jo podprete.

Nadaljujte z branjem→

• The political aftermath of financial crises: Going to extremes – Funke, Schularick & Trebesch
• Do lower taxes encourage investment? – Pierre Poret, OECD
• Some Big Changes in Macroeconomic Thinking from Lawrence Summers – Adam Posen
• The Expansionary Austerity Zombie – Paul Krugman
• Welfare programs don’t make people lazy – Vox
• Black Swans Is the Wrong Way to Think About It – Brad DeLong
• Models of the minimum wage (for what they’re worth) – Jared Bernstein
• How did the Bank’s forecasts perform? – Bank Underground
• Refugees, Displaced, Resettled: Some Global Snapshots – Tim Taylor
• Not So Fast, 1 Percent Whippersnappers – The New York Times
• Desperately Seeking Consensus – Paul Krugman
• Unlearning economics – Noahpinion
• More unpopular economic opinions – Fresh economic thinking
• Do we still need microfoundations? – Understanding Society

Kako je je IS uspelo postati najbogatejša teroristična organizacija: preprodaja nafte, umetnin, sužnjev, odkupnine, davki in lastne banke…

Nadaljujte z branjem→

Sedanje ultra nizke obrestne mere niso nič nenavadnega v zgodovinski perspektivi. Pred 500 leti so bile še nižje, permanentno nizke. Dokler ni španski uvoz zlata in srebra iz Južne Amerike povzročil inflacije. Toda na podobno izjemno nizki ravni so bile tudi po začetku Velike depresije v 1930-ih. Natančneje, padle so, ko se gospodarstva razvitih držav nikakor niso uspela izviti iz krize in so padla v deflacijo. Takrat so dolgoročne obrestne mere (na 10-letne ameriške obveznice) vztrajale na ravni okrog 3% več kot 20 let. Zato naj vas ne spreseneti, če bodo tudi zdajšnje ostale še zelo dolgo na nizki ravni.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je izvleček iz zanimivega teksta Angela Gurrie, generalnega sekretarja OECD, kjer govori o pasti financiranja in investiranja v sodobnem svetu. Po eni strani živi svet v iluziji likvidnosti zaradi neortodoksnih politik centralnih bank (kvantitativno sproščanje), toda ta sredstva gredo v neproduktivne namene. Predvsem ležijo v hedge skladih ali pa jih podjetja namenjajo za odkupe lastnih delnic (buybacks). Zanimivo je, da finančni trgi (borze) bolj nagrajujejo podjetja z večjim obsegom buybacksov kot pa podjetja z večjimi kapitalskimi naložbami.

Na drugi strani so se tudi naložbe multinacionalk v t.i. globalne verige vrednosti (global value chains) ujele v past nizke donosnosti. V veliki meri je šlo za preveč obsežne naložbe v države v razvoju, kjer je donos na vložen kapital danes manjši od cene financiranja. Hkrati pa je zanimiv trend, da medtem ko podružnice multinacionalk v razvitih državah dohitevajo svoje “matere” po obsegu prodaje na zaposlenega, to ne velja za dodano vrednost na zaposlenega. Ali drugače rečeno, bodisi gre za selitev proizvodnje z zelo nizko dodano vrednostjo ali pa “matere” z različnimi mehanizmi transfernih cen izsesajo dodano vrednost iz hčerinskih družb v tujini. Ali še drugače rečeno, multinacionalke pri investicijah v tujino zasledujejo operativno učinkovitost in davčne razloge, ne zanimajo pa jih naložbe v raziskave in razvoj ter inovacije v državah v razvoju. Logično.

In tretjič, potem pa je tu še problem davčne optimizacije zaradi škodljive davčne konkurence med razvitimi državami, kar vodi do navideznih naložb v države z nizkimi davčnimi stopnjami. Več o tem v naslednjem postu.

Nadaljujte z branjem→

Zanimiva slika: spodnjih 70% svetovne populacije ima v lasti 3.3% svetovnega premoženja, zgornjih 8% prebivalstva pa 82.4% premoženja. Čisto zgornjih 0.6% prebivalstva pa ima v lasti skoraj 40% premoženja.

Ne, da je kaj hudo narobe s tem (kajti če imate v lasti stanovanje ali hišo, vredno več kot 100,000 dolarjev, spadate med zelo premožne v svetovnem merilu – v drugi najvišji razred), kaže le zanimivo distribucijo premoženja v svetovnem merilu, kjer je večina (dve tretjini) premoženja skoncentrirana v razvitih državah Evrope in Severne Amerike. Premoženje povprečnega Švicarja znaša dobrega pol milijona dolarjev, premoženje povprečnega Indijca pa slabih 5 tisoč dolarjev. Če vas zanima več, lahko najdete tukaj.

Vir: Davies, Lluberas & Shorrocks (2014)

V podporo Črtovemu komentarju o tem, zakaj so nam majhna podjetja bolj simpatična kot velika. Majhno je sicer res simpatično, toda, kot kaže tale slika, veliki ustvarijo veliko večino skupne prodaje, izvoza in delovnih mest. V večjih državah velja pravilo 20 : 80 (20% največjih podjetij ustvari 80% prodaje). Pri nas pa je to pravilo bolj 10 : 90 (prihodki od prodaje), v izvozu pa celo 3 : 97 (3% največjih podjetij ustvari 97% vsega izvoza). Le pri zaposlenosti je koncentracija nekoliko manjša.