Majhna podjetja so prisrčna. Javnost jih naravnost obožuje, še posebej, če se ukvarjajo s kakšno nišno dejavnostjo in dajejo upanje na propulzivno rast v bližnji ali ne tako bližnji prihodnosti. Medijske hiše jim letno podeljujejo nagrade, postavlja se jih za vzor podjetnosti, smelosti in drznosti. Njihove zgodbe polnijo časopisne strani in motivirajo nove generacije podjetnikov in inovatorjev. Ker to ni ušlo tudi snovalcem ekonomske politike, na majhnih in srednjih podjetjih slonijo celi svežnji ukrepov gospodarske in regionalne politike. Še več, pogosto lahko dobimo občutek, da je naša gospodarska prihodnost kritično odvisna od zagona, ki nam ga bodo dala ravno novo nastajajoča majhna in celo mikro podjetja. Kam izgine vsa ta ljubezen, ko majhna podjetja odrastejo? Nadaljujte z branjem→

Prejšnji četrtek je kot motivacijo na srečanje voditeljev skupine G-20 ameriški predsednik Barack Obama v Financial Timesu objavil komentar z naslovom “America’s bold voice cannot be the only one“, v katerem seveda pravi, da v razmerah gopodarske stagnacije v EU in upadanja razvojnega zagona v državah v razvoju (predvsem v BRICS) ZDA ne morejo biti edini vlečni konj. Zato Obama od voditeljev največjih držav pričakuje, da bodo bolj aktivno začele spodbujati rast – (1) s fiskalnim spodbujanjem kratkoročnega povpraševanja in (2) naložb v infrastrukturne projekte z dolgoročnejšimi učinki, ki pa za seboj takoj potegnejo naložbe zasebnih podjetij, (3) s spodbujanjem povpraševanja srednjega razreda prek večjih dohodkov, (4) prek spodbujanja bolj vključujoče rasti z vključevanjem širše populacije v aktivno prebivalstvo in (5) z globalnimi trgovinskimi sporazumi (TTIP, TPP).

Kdorkoli je Obami napisal to kolumno, je bil keynesianec. Nekdo, ki se zaveda, da je trenutno glavni problem svetovnega gospodarstva premalo povpraševanja. Strukturnih reform se je dotaknil le v četrti točki.

Nato pa se je v petek zgodil teroristični napad v Parizu, kar bo še bolj povečalo negotovost, zmanjšalo agregatno povpraševanje in ogrozilo že tako skromne gospodarske obete. …razen če bodo povračilni ukrepi sprožili vojaške spopade večjih razsežnosti, kar bo prek povečanih vojaških izdatkov spodbudilo gospodarsko rast. Tudi Veliko depresijo v 1930-ih je razrešil šele ogromen “stimulus” v obliki 2. svetovne vojne. Tega pa si niti najmanj ne želim, zato se zavzemam za miroljuben Obamin predlog.

Nadaljujte z branjem→

Ko poslušate ameriške izjave sočutja in solidarnosti z žrtvami islamskega nasilja v Parizu, se velja vprašati o njihovi kredibilnosti. In o tem, kje je izvor tega nasilja in kdo je ustvaril islamske teroristične organizacije. Zgolj nekaj linkov za boljšo informiranost:

Nadaljujte z branjem→

Tako izgleda naiven (javni) pogled Javierja Solane, nekdanjega poveljnika Nata na problem islamskega fundamentalizma. Pozablja, da sta Al Kaida in ISIS ameriška kreacija. In pozablja, da če gre za res pravi islamski fundamentalizem, bo tega hudiča, ki so ga Američani spustili iz steklenice, težko spraviti nazaj.

Spet bo treba brati Alamuta, izjemno delo Vladimirja Bartola. Zgolj z namenom razumevanja, s čim lahko imamo opravka.

A religion is not only a belief system; it is also an institution, a language, and even a kind of market actor, competing for supporters. Radical terrorist groups attempt to consolidate their distorted version of “true” Islam as the only institution, imposing their language to win the entire Muslim market.

Today, groups like the Islamic State and Nigeria’s Boko Haram have joined Al Qaeda in a struggle to attract Muslims from all over the world, thereby securing their leadership in global jihad. These groups take advantage of unruly environments and weak or collapsing institutions to gain a territorial foothold.

Nadaljujte z branjem→

Izvor: More on the Effect of Social Policy on Innovation and Growth

• Europe’s Jihadi Generation – Javier Solana
• America’s bold voice cannot be the only one – Barack Obama
• The Regime Change Problem in American Politics – Paul Krugman
• Why Republicans Still Love the Gold Standard – New York Times
• A Three-Page Tax Code: Not Exactly Simple – New York Times
• Black immigrant mobility – Noahpinion
• Voluntary disclosure of offshore tax evasion – Vox EU
• Permazero – John Cochrane
• Osborne, Cameron and fiscal irresponsibility -Simon Wren-Lewis
• When Economics Works and When it Doesn’t – Interview with Dani Rodrik
• The Eurozone’s Minsky Conundrum by Daniel Gros

Tale tekst v Naked capitalism je zanimivo branje o dramatičnem vzponu irskega gospodarstva. In razlog ni (kot govori popularna zgodba) v nizkih irskih davkih, ki so privlačili tuje investicije. Irska je imela nizko stopnjo davka na dobiček že od leta 1956 (najprej samo za dobičke od izvoza, od 1986 splošno 10% stopnjo za proizvodna podjetja, od 1987 10% stopnjo na finančna podjetja, z 2002 pa se je dvignila na 12.5%). Toda to ni dramatično dvignilo irske gospodarske rasti (glejte sliko spodaj).

Dramatična gospodarska rast je prišla oziroma “keltski tiger” se je prebudil šele po ustanovitvi Enotnega EU trga in sprostitvi kapitalskih tokov, ko je Irska ustanovila davčno oazo. En del zaslug je v davčnem zakonu iz leta 2012, ki je sicer povišal nominalno davčno stopnjo od dobička na 12.5%, toda hkrati uvedel davčne luknje in omogočil izkoriščanje transfernih cen (tipičen primer je “Double Irish“, glejte spodaj). V tem sistemu je Irska postala dom tisočev “kaselc podjetij” oziroma pralnica denarja tipa Lichtenstein in Luksemburg. Drugi del zaslug pa gre ustanovitvi Irskega finančnega centra (IFSC) – offshore finančni center “kot London, vendar z irskim davčnim sistemom” in “Wild west regulacijo“. To je privabilo mednarodne kapitalske tokove in pognalo kapitalske in nepremičninske balone. In seveda povzročilo kolaps.

Nadaljujte z branjem→

Za skeptike še enkrat objavljam sliko iz raziskave IMF (Pescatori, Sandri & Simon, 2014), kjer fantje pokažejo, da ni magične meje med vplivom dolga na gospodarsko rast. Treba je pogledati dolgoročne učinke zadolžitve: če se država zadolži letos za produktivne projekte, bo to prek multiplikativnih učinkov ustvarjalo dodatno gospodarsko rast v naslednjih 2, 3, 5, 10, 15-ih letih.

Vir:  Pescatori, Sandri & Simon (2014), Debt and Growth: Is There a Magic Threshold?

Za takšno ugotovitev ne potrebujete doktorata iz ekonomije, niti diplome, še makroekonomije vam ni bilo treba poslušati. Ker je zadeva tako bedasto jasna, če le niste povsem prešpricali matematike v osnovni šoli. Oziroma če niste ideološko slepi. Jasno, da lahko javni dolg glede na BDP upada kljub temu, da ima država stalni deficit v proračunu. Če v koeficientu dolg / BDP, BDP v imenovalcu raste hitreje od dolga v števcu, se bo javni dolg glede na BDP zmanjševal. Ali še bolj preprosto rečeno, če je gospodarska rast g višja od tekočega proračunskega primanjkljaja d (torej, dokler velja g > d), se bo dolg glede na BDP zmanjševal.

Kar mene v tej zgodbi preseneča, je to, da je to objavil The Economist. Si predstavljate, leta 2015 najbolj ugleden poslovni časnik na svetu z najbolj sofisticirano poslovno publiko objavi komentar, kjer dokazuje, da je možno zniževati dolg kljub deficitu?! No, res pa je, da so v Economistu zgoraj dodali sliko emblema britanskega ministrstva za finance, v tekstu pa omenjali željo finančnega ministra, da zniža dolg prek doseganja proračunskega presežka. Najbrž so ga hoteli “zaje…”.

Nadaljujte z branjem→

Odkar ga je novembra 2013 Larry Summers potegnil iz naftalina, je sekularna stagnacija postala ključen koncept za razumevanje sedanjega stanja globalne ekonomije. Nas čaka zelo dolgo obdobje ničelnih obrestnih mer in japonsko nizke gospodarske rasti? Nas čakajo dolga “izgubljena desetletja”, desetletja izgubljene rasti? Vprašanje je bilo le, ali je to stanje morbidne stagnacije na meji med življenjem in smrtjo omejeno zgolj na razvite države ali pa je tudi globalne narave.

No, Caballero, Farhi & Gourinchas, trije ekonomisti iz MIT, Harvarda in Berkleya so že leta 2008 pokazali, da je padanje obrestnih mer posledica povečevanja globalnih trgovinskih neravnotežij, kjer države z izvoznimi presežki v iskanju varnih naložb izvažajo kapital in tako potiskajo obrestne mere navzdol. Zdaj so spet združili moči in oblikovali model (glejte razlago tukaj), s katerim pojasnjujejo, zakaj je do tega stanja ničelnih obrestnih mer in dolgoročne stagnacije prišlo in zakaj je to stanje globalno. Osnovna ideja modela je, da kadar obrestne mere padejo na ničlo, slednje ne morejo več delovati za uravnoteženje med presežnim povpraševanjem po varnih sredstvih in njihovo ponudbo. To vlogo prevzame output, od tukaj naprej se navzdol prilagajajo BDP-ji (gospodarska rast limitira k ničli), s čimer se povpraševanje po sredstvih zmanjšuje hitreje od njihove ponudbe. Stanje likvidnostne pasti je normalna posledica in države ena drugo potiskajo v to. Njihov model je v strukturi (overlapping generations, nericardijanska fiskalna politika) in po implikacijah dokaj podoben modelu Eggertssona & Mehrotre “A Model of Secular Stagnation”.

Nadaljujte z branjem→