Ups, kljub deficitu je mogoče zniževati javni dolg!

Za takšno ugotovitev ne potrebujete doktorata iz ekonomije, niti diplome, še makroekonomije vam ni bilo treba poslušati. Ker je zadeva tako bedasto jasna, če le niste povsem prešpricali matematike v osnovni šoli. Oziroma če niste ideološko slepi. Jasno, da lahko javni dolg glede na BDP upada kljub temu, da ima država stalni deficit v proračunu. Če v koeficientu dolg / BDP, BDP v imenovalcu raste hitreje od dolga v števcu, se bo javni dolg glede na BDP zmanjševal. Ali še bolj preprosto rečeno, če je gospodarska rast g višja od tekočega proračunskega primanjkljaja d (torej, dokler velja g > d), se bo dolg glede na BDP zmanjševal.

Kar mene v tej zgodbi preseneča, je to, da je to objavil The Economist. Si predstavljate, leta 2015 najbolj ugleden poslovni časnik na svetu z najbolj sofisticirano poslovno publiko objavi komentar, kjer dokazuje, da je možno zniževati dolg kljub deficitu?! No, res pa je, da so v Economistu zgoraj dodali sliko emblema britanskega ministrstva za finance, v tekstu pa omenjali željo finančnega ministra, da zniža dolg prek doseganja proračunskega presežka. Najbrž so ga hoteli “zaje…”.

However, the stock of debt doesn’t really matter, for all intents and purposes. What does matter is the size of the debt relative to the size of the economy, and the pool of taxpayers’ incomes from which revenues are drawn. And it is perfectly possible to reduce the relative size of debt while simultaneously running a budget deficit. The graph below, which starts in 1947 and finishes in 2013, shows two things: the blue line shows the debt-to-GDP ratio and the grey lines show the years when Britain was running a budget deficit. As you can see, even though there were many deficits in the postwar period, debt grow far more slowly than the economy, so the debt-to-GDP ratio fell dramatically. 

Britain public-debt-to-GDP ratio, 1947-2013. Grey bars are years of budget deficits

Vir: The Economist

Povsem enako je bilo v Sloveniji. Na spodnji sliki lahko vidite, da se je slovenski javni dolg v letih 2003 – 2008 zmanjševal kljub proračunskemu deficitu. Ker je pač bila v tem obdobju gospodarska rast višja od deficita.

Deficit-dolgVir podatkov: Eurostat

Toda hudič je, ker nekateri to res mislijo. Namreč, da je nujno treba zmanjšati oziroma odpraviti deficite, da bi tako lahko zmanjšali javni dolg. In prav v tem je danes problem. Namreč, ker države zategujejo pas (zmanjšujejo deficit), s tem dosegajo ravno nasproten učinek – še povečujejo dolg. Zakaj?

Zato, ker imajo javni izdatki multiplikativne učinke. In to v obe smeri. Če zmanjšate javne izdatke (denimo za investicije ali tudi za plače v javnem sektorju ali socialne transferje) za 1 evro, bo to zmanjšalo BDP za več kot 1 evro, običajno za 1.5 do 2 evra. Ker pač zdaj zaradi zmanjšanja investicij podjetja ne bodo dobila poslov, njihovi zaposleni pa ne plač in ne bodo mogli trošiti. Prav tako bodo manj trošili zaposleni v javnem sektorju in tisti na socialnih transferjih in podjetja bodo zaradi tega prodala manj izdelkov in storitev, njihovi zaposleni pa manj zaslužili in manj trošili in tako naprej po verigi. Zato je politika varčevanja v krizi samoubijalska, ima natančno naproten učinek od zaželenega: bolj kot država zmanjšuje deficit, bolj ji narašča dolg glede na BDP. Ker pač v tem procesu ubije gospodarsko rast, zaradi česar bo veljalo g < d.

In prav to je bil argument IMF lani, ko je države pozval naj začnejo več trošiti za vlaganja v infrastrukturo. Njegovi raziskovalci pa so v World Economic Outlooku 2014 pripravili lepe simulacije, ki kažejo, da financiranje javnih naložb s povečevanjem deficita zmanjšuje skupen dolg glede na BDP. Ker seveda te naložbe v infrastrukturo prek mulitiplikativnih učinkov povečujejo gospodarsko rast, zaradi česar se g povečuje bistveno hitreje od d. Multiplikator se giblje med 3 in 4 v 4 letih. Ali drugače rečeno, za vsak evro, ki ga država investira v infrastrukturo, se BDP poveča za vsaj 3 evre, javni dolg glede na BDP pa se zaradi tega zmanjša. In natanko to je predlagal tudi Keynes leta 1936: v času krize mora država začasno povečati javne izdatke prek deficitnega financiranja in tako spodbuditi gospodarsko rast, višja gospodarska rast pa bo avtomatsko sama izničila povečanje dolga.

Tega zgoraj, da bo relativni dolg glede na BDP padal, dokler je stopnja rasti BDP višja od deficita, najbrž ni težko razumeti tudi brez diplome iz matematike ali ekonomije. Toda velja še nekaj drugega, tudi absolutni dolg se lahko zmanjšuje kljub deficitu. Kako? Preprosto, dokler je stopnja gospodarske rasti g višja od obrestne mere r na dolg (torej, dokler velja g > r), se bo absolutni dolg zmanjševal. Da pridete do tega, je sicer potrebno malce več napora in porabiti dve vrstici na papirju, da izpeljete enačbo. In to počnejo naši študentje pri makroekonomiji v 3. letniku.

Vsaj oni bodo to razumeli, če že finančni ministri in novinarji (tudi naših) poslovnih časnikov tega ne “štekajo”.

%d bloggers like this: