Christine Lagarde v IMF blogu (oziroma njen copy-writer) je zaskrbljena nad padajočo globalno gospodarsko rastjo, ki je že peto leto zapored izpod dolgoročnega povprečja. Kot glavne razloge v razvitih državah navaja predvsem: (1) visoko zadolženost podjetij in in držav, kar vodi k nižjemu povpraševanju, (2) učinek histereze, ko trajno zmanjšanje povpraševanja ciklično brezposelnost spreminja v strukturno, torej v dolgoročni upad potencialnega outputa, in (3) trend upadanja produktivnosti in slabo demografske trende, ki spet vpliva na manjši potencialni outpout. Lagardeova tudi pravilno ugotavlja, da je problem tudi neustrezni razdelitvi dohodkov, saj (glejte sliko) v največjih razvitih državah po letu 1989 dohodki spodnjega in sredinskega dela prebivalstva stojijo na mestu (stagnirajo), medtem ko so se povečevali le dohodki zgornjega decila (top 10%).

Lagardeova iz tega izpelje, da morajo razvite države začeti bolj ambiciozno spodbujati rast (in pri tem apelira na politični pogum!). Navaja štiri ključna priporočila glede spodbujanja rasti: večja uporaba fiskalne politike (vendar: tam, kjer obstaja fiskalni prostor), strukturne reforme (nedoločno in pavšalno), trgovino (zmanjševanje trgovinskih ovir) in spodbujanje dohodkov v spodnjem delu distribucije prebivalstva (prerazdeljevanje z davčno in socialnimi politikami, investicije v izobraževanje).

Nadaljujte z branjem→

Finland is about to launch an experiment in which a randomly selected group of 2,000–3,000 citizens already on unemployment benefits will begin to receive a monthly basic income of 560 euros (approx. $600). That basic income will replace their existing benefits. The amount is the same as the current guaranteed minimum level of Finnish social security support. The pilot study, running for two years in 2017-2018, aims to assess whether basic income can help reduce poverty, social exclusion, and bureaucracy, while increasing the employment rate.

Nadaljujte z branjem→

• Democracy Does Not Cause Growth – Ruiz Pozuelo, Slipowitz & Vuletin
• We Need Forceful Policies to Avoid the Low-Growth Trap – Christine Lagarde
• What To Do When Countries With Fiscal Space Won’t Use It? – Brad Setser
• Reinventing IS-LM to explain secular stagnation – Farmer & Platonov
• Europe needs its own Alexander Hamilton – Syilvester Eyffinger
• Why No Punishment for Financial Executives? Fannie Mae Case Study – NYT
• The rising complexity of the global economy – OECD Insights
• Escaping the National Middle-Income Trap – Noah Smith
• Want a Free Market? Abolish Cash – Narayana Kocherlakota
• The Friendly Irish Skies for Transfer Pricing Games – EconoSpeak

Bine Kordež

Sanacija bank v letu 2013 in tudi odpis podrejenih (hibridnih) obveznic bosta vsekakor še dolgo burila duhove. Največ dilem izhaja iz upravičenosti in strokovnosti stresnih testov, ki so v drugi polovici leta 2013 pokazali kar 4,8 milijardni kapitalski primanjkljaj slovenskih bank ob tem, da so iste banke le pol leta prej s podpisi mednarodnih revizorskih hiš izkazovale zadosti kapitala. Kljub različnim metodologijam vrednotenja je osnovni namen vseh postopkov, da realno ocenijo vrednost premoženja in s tem kapitala banke. Glede na izredno različne rezultate se je nekdo »grdo« zmotil (če smo vljudni). Ker gre seveda za ugledne tuje institucije, za te razlike seveda ne bodo odgovarjale (Banka Slovenije: »Z namenom zagotovitve popolne neodvisnosti in verodostojnosti pregleda je BS najela preizkušene mednarodne svetovalne družbe in ocenjevalce vrednosti nepremičnin…«). Nam pa je seveda ostal prepir ali je bilo stanje državnih bank konec leta 2013 res tako kritično, da bi brez dokapitalizacije šle v stečaj – ali pa so bile vseeno bolj zdrave in odpis podrejenih obveznic ni bil potreben. Končno oceno bo dalo Ustavno sodišče, na konkretnem primeru NLB pa poglejmo kaj se je v njeni bilanci res dogajalo. *

Nadaljujte z branjem→

Ob začetku krize leta 2008 je glavni menedžer Goldman Sachsa Lloyd Blankfein v svoj bran izjavil, da “finančni sektor opravlja delo Boga“. To seveda ni res, toda ni daleč od dejstva, da finančni sektor res igra vlogo boga, obnaša se kot vladar sveta. Usoda družin, podjetij in držav je odvisna od tega ali jih finančni sektor ustrezno podpira ali ne. In davkoplačevalci ječijo, ko se finančni sektor v svojih špekulacijah breizhodno zapleza in mora posredovati država, da ga iz davkov davkoplačevalcev sanira in dokapitalizira. Toda je to res vredno, si finančni sektor res zasluži to vlogo?

To vprašanje si je nedavno zastavila Lynn Stout, profesorica na pravi fakulteti univerze Cornell, v komentarju za – ne boste verjeli – blog ProMarket, ki ga ureja zloglasna čikaška poslovna šola (Chicago Booth School of Business). Stoutova secira ključne funkcije finančnega sektorja in analizira, koliko so res relevantne v sodobnem svetu ter ali si ameriški Wall Street dejansko zasluži letno plačo v višini 500 milijard dolarjev za opravljeno delo.

Nadaljujte z branjem→

Zadnjič sem pisal, da imajo ministri te vlade in tudi sam predsednik vlade Miro Cerar “specifičen odnos do resnice” (“Specifičen odnos do resnice” ministra za infrastrukturo in Tudi minister Počivalšek ima problematičen odnos do resnice). No, zdaj se je Tadej Kotnik v Financah lotil še bodoče ministrice Mateje Vraničar Erman (EMV) in pokazal, da ima tudi EMV izrazito nagnjenost k pogostemu laganju in grobim zavajanjem. In to na najvišji ravni – v parlamentu.

Prvič, Kotnik dokazuje, kako je EMV zavajala poslance Državnega zbora glede zakona o nepremičninah, ki je kasneje padel na ustavnem sodišču prav v točkah, glede katerih je zavajala EMV:

Nadaljujte z branjem→

Lepo je gledati, kako predpostavke sodobnih makroekonomskih modelov, ki so se sicer izkazali kot popolnoma neuporabni za karkoli razen za igračkanje, padajo kot po tekočem traku. Zadnja žrtev v vrsti je predpostavka reprezentativnega agenta. Sodobni makroekonomski modeli večinoma predpostavljajo, da so v gospodarstvu vsi posamezniki popolnoma identični (nekateri modeli sicer delijo agente na zaposlene in upokojence itd.). Torej je dovolj v modelu modelirati enega samega potrošnika in nato predpostaviti, da se vsi enako optimizacijsko obnašajo (lahko se tudi različno obnašajo, vendar je vsota njihovih odločitev matematično enaka vsoti odločitev identičnih posameznikov) – od tod reprezentativni agent. Resnici na ljubo večina makroekonomistov to predpostavko uporablja ne iz ideoloških, ampak iz pragmatičnih razlogov, ker pač to blazno poenostavi modeliranje.

Nadaljujte z branjem→