Lagardeova iz IMF za bolj odločno spodbujanje rasti

Christine Lagarde v IMF blogu (oziroma njen copy-writer) je zaskrbljena nad padajočo globalno gospodarsko rastjo, ki je že peto leto zapored izpod dolgoročnega povprečja. Kot glavne razloge v razvitih državah navaja predvsem: (1) visoko zadolženost podjetij in in držav, kar vodi k nižjemu povpraševanju, (2) učinek histereze, ko trajno zmanjšanje povpraševanja ciklično brezposelnost spreminja v strukturno, torej v dolgoročni upad potencialnega outputa, in (3) trend upadanja produktivnosti in slabo demografske trende, ki spet vpliva na manjši potencialni outpout. Lagardeova tudi pravilno ugotavlja, da je problem tudi neustrezni razdelitvi dohodkov, saj (glejte sliko) v največjih razvitih državah po letu 1989 dohodki spodnjega in sredinskega dela prebivalstva stojijo na mestu (stagnirajo), medtem ko so se povečevali le dohodki zgornjega decila (top 10%).

Lagardeova iz tega izpelje, da morajo razvite države začeti bolj ambiciozno spodbujati rast (in pri tem apelira na politični pogum!). Navaja štiri ključna priporočila glede spodbujanja rasti: večja uporaba fiskalne politike (vendar: tam, kjer obstaja fiskalni prostor), strukturne reforme (nedoločno in pavšalno), trgovino (zmanjševanje trgovinskih ovir) in spodbujanje dohodkov v spodnjem delu distribucije prebivalstva (prerazdeljevanje z davčno in socialnimi politikami, investicije v izobraževanje).

Chart 2 with Background

  • The first element is demand support in economies that operate below capacity. In recent years, this task has been delegated mostly to central banks. But monetary policy is increasingly stretched, as several central banks are operating at or close to the effective lower bound for policy rates. This means fiscal policy has a larger role to play. Where there is fiscal space, record-low interest rates make for an excellent time to boost public investment and upgrade infrastructure.

  • The second element is structural reforms. Countries are not doing nearly enough in this area. Two years ago, the members of the G20 pledged reforms that would lift their collective GDP by an additional two percent over 5 years. But in the most recent assessment, the measures implemented to date are worth at most half this amount—so more reforms are urgent. IMF research shows that reforms are most effective when they are prioritized along countries’ reform gaps and take into account the level of development and position in the business cycle.
  • The third element is reinvigorating trade by reducing trade costs and rolling back temporary trade barriers. It is easy to blame trade for all the ills afflicting a country—but curbing free trade would be stalling an engine that has brought unprecedented welfare gains around the world over many decades. However, to make trade work for all, policymakers should help those who are adversely affected through re-training, skill building, and assisting occupational and geographic mobility.
  • Finally, policies need to ensure that growth is shared more broadly. Taxes and benefits should bolster incomes at the low end and reward work. In many emerging economies, stronger social safety nets are needed. Investments in education can raise both productivity and the prospects of low-wage earners.

It takes political courage to implement this agenda. But inaction risks reversing global economic integration, and therefore stalling an engine that, for decades, has created and spread wealth around the globe. This risk is, in my view, too large to take.

Vir: Christine Lagarde, IMF blog

Tja, Lagardeova je tukaj navedla vse, kar IMF zadnjih nekaj let že zagovarja. Problem njenih predlogov je v – nekredibilnosti. Prvič, vsem predlogom daje enake prioriteto, pri tem pa ostaja zelo pavšalna. In naivna. Namreč, ko govori o večji uporabi fiskalne politike (ker je monetarna politika zelo očitno povsem nemočna), eksplicitno navaja, da to velja za države, ki imajo fiskalni prostor (nizek deficit ali presežek v proračunu in nizek dolg). Pri tem pa spregleda, da je ta “fiskalni prostor” nastal kot načrtna politika nekaterih držav, da ustvarijo izravnan proračun ali celo presežek s fiskalno ortodoksijo doma in z jahanjem na tujem agregatnem povpraševanju (Nemčija, Južna Koreja). Kako bodo države, ki načrtno vodijo tovrstne politike, nenadoma želele “spregledati” in nenadoma povsem spremeniti svoje fiskalne politike iz restriktivne v ekspanzivno? Zakaj bi Schaueble naredil kaj takšnega? Da pomaga Italiji in Franciji, da bosta lahko povečali izvoz v Nemčijo? Se hecate?

In drugič, problem Lagardeove in IMF je v tem, da ima IMF sicer lahko povsem smiselne splošne predloge, toda v praksi odpove. Spomnite se vseh zadržkov IMF glede Grčije (in priznanih napak), toda v praksi je IMF Grčijo prav v vsakem izmed štirih “reševalnih paketov” pomagal Nemčiji in ostalim evropskim krvnikom “stisniti” (zahtevano zmanjšanje javnih izdatkov in povečanje davkov) in “ožeti” (odobritev “pomoči”, iz katere so se prioritetno poplačali zapadli krediti do IMF).

IMF ima torej zelo všečne predloge, vendar pa ima problem kredibilnosti. Lahko reče karkoli, toda na velike države nima nobenega vpliva, pri majhnih pa pozabi na svoje velike ideje in se obnaša kot rabelj.

%d bloggers like this: