Od varčevanja do nacionalizma in priprav na vojno

Frances Coppola je natanko zadela moje razumevanje aktualnega stanja in moje strahove glede prihodnosti. Skicirala je mehanizem, ki nujno vodi k pripravam na vojno. Evropske države so nemočne pri reševanju akutne gospodarske krize, v katero jih je pahnila delno globalizacija in posledična finacializacija, delno pa evro oziroma invalidno zasnovana monetarna unija. Ta nemoč pa se manifestira v zdravljenju bolezni z napačnim, vednar edinim dovoljenim zdravilom – s fiskalnim varčevanjem, zategovanjem pasu, ki vedno prizadene najšibkejše. Ta terapija pa se je izkazala kot katastrofalno zgrešena – namesto okrevanja je prinesla poglabljanje in podaljševanje recesije ter vzdrževanje visoke brezposelnosti. Bolj kot države zategujejo pas svojim prebivalcem, bolj se gospodarska situacija poslabšuje. V EU državah se zato krepi nezadovoljstvo: najprej do domačih politikov, nato pa prerašča v nezadovoljstvo do nesmiselnih EU pravil, do EU same in zdaj še do beguncev.

Ljudje hočejo spet nazaj kontrolo. Kontrolo nad svojo državo. Jočejo spet sami odločati o svoji usodi, ne pa Bruselj ali Berlin. Želijo, da se meje zaprejo – za karavane beguncev in za poceni blago iz Kitajske. Ljudje iščejo politike, ki jim to obljubljajo. Vzpon populizma, obrnitev osti populizma v nacionalizem in agresivnost do vsega tujega ter priprave na vojno je scenosled bodočega dogajanja.

Zakaj menim, da je vojna realistična opcija prihodnosti? Ker se je tovrstna situacija že nekajkrat zgodila v preteklosti. Kadarkoli so nacije vzdrževale trajno šibkost v reševanju notranjih ekonomskih težav (nemoč izviti se iz recesije), so ost uperile navzven, v iskanje zunanjega sovražnika. Tokrat so “sovražniki” EU ter Nemčija in Angela Merkel na eni strani, na drugi strani karavane beguncev in prost pretok ljudi, na tretji pa kitajska konkurenca. Vrenje v ljudstvu postaja neobvladljivo in idealno za lažne preroke. Nazadnje se je to v tako širokem razponu zgodilo v 1930-ih.

Coppola:

The final ingredient was the Greek debt crisis. It scared the world. Suddenly, high government deficits and debt were terrible things. We had to get them under control. That meant deep cuts to government spending, if necessary including raising taxes and cutting benefits for the most vulnerable in society. Government after government in the developed world, and especially in Europe, accepted this harsh medicine. After all, we were told, Alesina & Ardagna had promised it would restore growth.

“There’s no money” is the psychological framing of both Reinhart & Rogoff’s flawed paper, and Alesina & Ardagna’s theory. The model is one of scarcity. No money is available, so we have to manage without. Belt-tightening is in order. Together, these two papers not only supported the small-state ideology of the UK’s Conservative chancellor, but justified extreme fiscal tightness in the Eurozone. Reinhart & Rogoff’s paper creates the justification for cuts and tax rises: Alesina & Ardagna promise the “sunlit uplands” necessary for people to accept the harsh medicine.

But the prescription turned out to be voodoo. Seven years on, prosperity has not returned: many countries in Europe are still mired in austerity, some are deeply depressed, government debt is higher than ever and unemployment is still painfully high, Failure of austerity measures to deliver the promised prosperity is toxic: popular anger and fear fuel the rise of populist politicians. Rudi Dornbusch, in a wonderful paper about debt crises and populism in Latin America, observed that the roots of populism lie in austerity, usually imposed by an external agent such as the IMF. Chancellor Brüning’s austerity measures in the German Great Depression, designed to end Germany’s debt crisis and restore foreign confidence, led to the rise of Hitler.

Greece was the archetype for the post-crisis “there is no money” paradigm. This paradigm still holds – but it is beginning to fracture. A new, darker paradigm is beginning to emerge. The new paradigm is nationalism (“take back control”). And the archetype for the new paradigm will be my own country, the UK. I never, ever thought this could happen here…..

The populist paradigm shift started with the EU referendum. This time, the enemy was external. The EU was vilified as the “other” by Leave campaigners. Leave the EU, all your troubles will be over…. This is a false promise, of course. Leaving the EU is likely to cause at least as many problems as it solves. I fear for those who have been promised prosperity by the sellers of snake oil. It will be a long time before they see it – and as many are old, they may never see it at all.

We have seen the darker side of nationalism before, of course, though it has been hiding under a rock for a long time. Outright racist views are not widely accepted, but there is plenty of toxic “othering” along the lines of “I’m not racist, but I hate Muslims/Poles/Lithuanians/Syrians/immigrants [choose as many as you like]”. Some groups are demonised: refugees, for example, who are often described as rapists and murderers despite the lack of any convincing evidence.

Creating groups of “others” who can be demonised is the essence of toxic nationalism. […] And it will not be limited to the UK. Nationalist forces are rising all over the world.

Thatcher’s generation of populist politicians discarded the big state, “Keynesian” model that had dominated since WWII. They replaced it initially with austerity (to break unions power and defeat inflation). But in any democracy, austerity is short-lived unless you can find a way of convincing your supporters either that they are not really suffering (so you protect people who will vote for you) or that the good times will return “any day now”. Thatcher’s generation – or perhaps more correctly, Reagan’s generation, since this comes from economic thinking in the USA – promised that globalisation would bring prosperity for all. We could say that they replaced a “big state” model with a “big world” one. Free trade, free movement of people, free movement of capital: these were the pillars on which the new golden age would be built.

And golden it was, for many. Branko Milanovic has shown how, along with the top 1% who always benefit from everything, the rising Asian middle class benefited from globalisation. The last three decades have seen more people lifted out of poverty than ever before.

But the Western middle classes saw no benefit. For them, globalisation brought stagnation and decline, as their jobs were offshored and their wages fell to the global mean. Their prosperity turned out to be an illusion, built on an insubstantial debt bubble. The promise made to them in the Reagan years has been exposed as a lie. And they are angry. Globalisation has failed – now it is time to “take back control”.

As with all long-cycle paradigm shifts, few saw this coming. We are short-lived creatures, and we see only our own small part of the web of time. And just as in the paradigm shift of the 1980s the economic theories of the past were discarded in favour of something new and untried, so now the mainstream economics of the last 30 years is under attack, not just from those who want to reform it but also from those who want to reject it entirely. “I think people of this country have had enough of “experts”, said Michael Gove.

Rejecting existing “experts” is a feature of populist politicics. […]  So although, after six years of painful soul-searching, mainstream and heterodox economists now seem to be singing from the same hymn sheet in many respects, people are no longer listening. Populist politicians deride “experts”, and pursue divisive policies designed to appeal to protected groups of voters.

Historically, resurgent nationalism has always led to war. I see no reason why this time should be different. …

There is a fine line between nationalism and imperialism, and at some point, someone will cross that line. I don’t know who, or where, that will be. But when they do, there will be war.

Vir: Frances Coppola

3 responses

  1. Zelo verjetno je napisano (Frances Coppola) z dobrim namenom, pa je v resnici tako zgrešeno. Kot večina informacij, ki jih ljudje konzumirajo. Alternativni pogled je približno tak:

    Fundamentalen problem kapitalizma (padajoče profitne mere – zaradi tehološkega napredka, izginjanja rezervne industrijske armade kot bi rekel Marx..) rešuje vladajoči razred z orodjem, ki je najbolj diskretno, najbolj pod kontrolo in ki je bilo zgodovinsko dovolj učinkovito…z monetarno politiko. Z fiskalno politiko raje ne. Zakaj ne? Zato ker bi moral z njo nosit “prevelik” delež. Z monetarno politiko pa se mu celo veča delež v delitvi. Problem te politike je, da na koncu gostitelj umre. In to je se je zgodilo z 90% prebivalstva (vsaj v ZDA), ki zadnjih trideset let ni povečeval standarda, neto premoženje pa mu zaradi rastoče zadolženosti pospešeno pada. Vsa stvar gre proti epilogu, ki nima ravno srečnega konca. Vojna? Mogoče. Vendar pa je slika vzrokov za 2.svetovno vojno zavajajoča.

    Hitler ni prišel na oblast prvenstveno zaradi nezadovoljstva množic. To nezadovoljstvo je bilo samo sredstvo s katerim je dotedaj vladojoča klika konsolidirala po 1.svetovni vojni pridobljeno nemško premoženje in ustvarila pogoje za postavitev vojaškega stroja, ki bo uničil sovjetski eksperiment, ki je z vzponom Stalina tej isti kliki (ki je komnizem in SZ ustvarila), ušel izpod nadzora. Takoj po prevzemu oblasti s strani Hitlerja dobi Nemčija praktično do konca odprte kreditne linije zahoda vse do začetka 2.sv.vojne. Kljub temu, da delež stroškov za obrambo doseže četrtino BDP. Tudi problem reparacij se kot po čudežu omili. Zakaj kreditov ni dobila demokratična Weimarska republika, ki so jo poleg tega davili z reparacijami?

    Brexit? Brexit je projekt angleške elite, ne pa nezadovoljnih množic. Kdo je podpihoval brexit? Angleški rumeni tisk. V čigavi lasti je ta tisk? V rokah nezadovoljnih množic?
    Zakaj angleška elita podpira brexit? Ker ima nerešljiv problem z 60 milijardami plus deficita v blagovni menjavi z EU in zato ker s samostojnostjo ne nosi bližajočih se stroškov bančnega in gospodarskega poloma v eurozoni, hkrati pa se vzpostavlja kot davčni safe heaven za evropski kapital.

    Migracije. Migracije so načrtno sprožen proces z jasnim političnim ciljem, ki sega desetleja, če ne stoletje v zgodovino. Cilj je uničenje evropske nacionalne države. Zakaj? Zato ker nacionalna država edina omogoča dovolj široko mobilizacijo prebivalstva in koncentracijo moči, ki lahko omeji nadnacionalni kapital. Samo glej skriti namen TTIP.
    Tri leta so bili begunci sirske kalvarije, ki je bila pripravljana celo desetletje lepo varno spravljeni v Turčiji. Njih tri milijone. In potem, surprise, surprise se jeseni 2015 naenkrat odprejo vrata v Evropo, UNCHR pa naenkrat ukine pomoč v hrani za begunce v taboriščih. In se začne plaz.
    Izgleda, da je prišlo do pomembne napačne kalkulacije elite glede reakcije prebivalstva. Desetletja indoktrinacije ne more kar tako izničiti stoletij nacionalnega in kulturnega razvoja. In se ljudje uprejo. Zakaj? Ker se jim družba, predvsem njena kulturna podstat v temelju spreminja. Kako to, saj milijon beguncev ne more ogroziti skupnosti s 500 milijoni prebivalcev? Žal obstaja tudi zadnja bilka, ki kameli stre hrbtenico. V Franciji in Avstriji je muslimanskega prebivalstva okoli 10 %, na Švedskem skoraj 15%. 90% izjemno naraščajočega trenda posilstev in ostalega kriminala v Švedski, tej najbolj islamizirani evropski državi, predstavljajo nešvedi. Čez 30 let bo kulturno različnega (muslimanskega) prebivalstva, ki se zelo počasi ali pa sploh ne integrira ali asimilira (3. generacija islamskih priseljencev v Evropi predstavlja največji regrutacijski potencial za ISIS) v ciljnih imigracijskih državah med 20 do 30%. Bo to še kultura, ki jo poznamo in jo imamo za svojo? Bo to še naša država? Kaj pa čez 50 let? Ekstrapolirajte naravne prirastke pa boste videli. Nič nimam proti muslimanom, ampak ne želim si biti manjšina v lastni državi. Kakšne možnosti kulturnih, političnih,..konfliktov to predstavlja? Evropejci smo si multikulturalizem predstavljali kot skupnost narodov z jasnimi svojstvenimi identitetami, ne pa stapljanje teh narodov v neko uniformno multikulturalno maso po ameriškem zgledu.

    Vojna? Vojna ni nastala zaradi nezadovoljstva narodov. Nastala je kot produkt strategij posameznih elit. Upre pa si ji lahko samo ljudstvo, ki ima sedaj kljub vsemu bistveno več možnosti, da spozna in razkrinka manipulacijo katere objekt (in na koncu žrtev) je.

  2. Nacionalizem bi lahko opisali kot konsolidiranje, gostenje raznolikih ljudi v neko navidezno enotno nacionalno telo. Najbolj nevaren nacionalizem od vseh je tisti, ko si dve navidez taki navidezno enotni nacionalni telesi, stojita nasproti. Recimo meddržavni spopadi kakršni so se dogajali v preteklih vojnah.

    Mislim, da je to trenutno še precej nemožno v Evropi in da znake take medddržavno sovražnega nacionalizma še ni. Drugi jasni znaki, sovraštva in strahu do tujcev, sovraštva do EU birokracije, pa definitivno so. Vprašati se tudi moramo, če bi potekala vojna, kdo točno bi se pa v njej boril? Ne bi enostavno rekel, da smo v zadnjih 70 letih postali bolj civilizirani, vsekakor pa bolj pacifizirani. Že dolgotrajna odsotnost vojne in spopadov in tako rekordno dolgega miru, ljudi nekako spreminja. Ne bom rekel, da smo preprosto boljši, ampak v današnji Evropi si težko predstavljam množične med-nacionalne spopade na tako učinkovito propagandno oprani ravni kot so potekali v preteklosti.

    Kar se pa tiče strahu pred tujci pa jaz tudi v vsakdanjem življenju zaznavam, kako neverjetno sta si blizu skrajno desničarstvo in kmečko “zdrava” pamet. Nekateri ljudje, ki nikoli v življenju niso bili kaj prida politično aktivni, ki sploh ne razmišljajo o teh zadevah, mi včasih butnejo take ven, da sem šokiran. Nekateri dejansko verjamejo, da nas “tujci zavzemajo” in ogrožajo. Sploh ni možno, da bi na te stvari pogledali kaj drugače. Jaz mislim, da je ravno obratno, da je teh milijon in nekaj na novo ubogih prišlekov in njihovih potomcev, vse bolj ogroženih s strani Evropejcev. Evropejcev, ki so v preteklosti na žalost že pokazali česa so zmožni do tujcev v kombinaciji občutka ogroženosti, kriz, skrajnega nacionalizma in ljubljenih voditeljev.

  3. Ja, včasih, ko mi v živo o teh zadevah odprejo usta kaki vsakdanji “simpletoni”, imam čisto zares občutek, kot da se pripravlja nov holokavst.

%d bloggers like this: