Huh, nekateri rabijo res dolgo časa, da se jim zaiskri v glavi. IMF-u se je zaiskrilo že leta 2012 in nato dokončno 2014. OECD pa je kot glavni promotor fiskalnega varčevanja za vsako ceno (austerity) vztrajal vse do zdaj. V pravkar izdanem Interim Economic Outlook, OECD v apelu k “nujni politični akciji” poziva države naj zaženejo kolesje fiskalne politike. Zakaj? Ker so nenadoma morali znižati že itak kilave napovedi gospodarske rasti za letos za pol odstotne točke in ker so ugotovili, da monetarna politika sama ne more zagnati gospodarskega kolesja. Aja, pa strukturne reforme tudi ne dajejo uspeha oziroma so “izgubile zagon”.

Nadaljujte z branjem→

Zgodovina se ponavlja. V spodnjem tekstu izpred natanko 50 let (januar 1966) zamenjajte zvezna sredstva bivše Jugoslavije s sredstvi EU, pa dobite natanko isto zgodbo kot danes. Tudi takrat za železniško progo med Divačo in Koprom ni bilo denarja, ne domačega in ne zveznega. Za vse ostale, bistveno manj rentabilne železniške projekte je bilo dovolj denarja in so jih prednostno gradili, le za prvi tir Divača-Koper denarja ni bilo. Povsem enako je danes, vse ostale železniške projekte gradimo z domačim denarjem in sofinanciramo z EU sredstvi, le za drugi tir Divača-Koper denarja ni. Takrat smo morda lahko še krivili bivšo zvezno državo za mačehovski odnos do Slovenije, danes pa si to absolutno delamo sami. EU namreč hoče sofinancirati drugi tir, le Slovenija ga noče prijaviti.

Nadaljujte z branjem→

S prvim uradnim govorom po prevzemu funkcije je Neel Kashkari, novi predsednik minnesotske podružnice Fed (zamenjal je Narayano Kocherlakoto), vrgel pravo politično bombo. Povedal je, (1) da so mnoge ameriške banke prevelike (too big to fail), da predstavljajo preveliko sistemsko tveganje in da bi jih bilo treba razbiti, (2) da bi jih bilo treba upravljati kot javna podjetja in od njih zahtevati tako velike rezerve, da ne bi mogle propasti (“upravljanje kot nuklearne elektrarne“), in (3) da bi bilo finančne vzvode potrebno obdavčiti skozi celoten finančni sistem, da bi tako zmanjšali sistemska tveganja.

Zadeva niti ne bi bila tako presenetljiva, če Kashkari ne bi prej bil zaposlen v Goldman Sachsu in če ne bi veljal kot ortodoksen republikanec. In sicer tisti, ki je bil v Paulsonovem kabinetu (finančnem ministru v Bushevi administraciji) zadolžen za pripravo programa reševanja (velikih) bank. Ali kot republikanski kandidat za senatorja Californije. Takoj, ko se je lani jeseni razvedelo, da bo Kashkari novi predsednik minnesotske Fed, so se ga lotili secirati liberalni in progresivni ekonomisti, tudi Paul Krugman. No, s tem govorom je vse presentil, saj gre resnici na ljubo za govor, ki bi ga pričakovali denimo od Bernieja Sandersa ali Elizabeth Warren, le da je še bolj radikalen.

Nadaljujte z branjem→

Kot smo tudi mi poudarili v naši študiji o vplivu sporazuma TTIP na slovensko gospodarstvo, je eno izmed treh ali štirih najbolj problematičnih (in nevarnih) področij v TTIP sporazumu zaščita pravic investitorjev (določila ISDS – Investor-State Dispute Settlement). Mehrene Larudee je bolj neposredna in pravi, da določila ISDS ogrožajo demokracijo. Pri tem daje zelo plastičen primer: kaj bi dejali, če bi nek sporazum zaposlenim zagotavljal železno garancijo glede bodočih plač in da bi, če bi delodajalec zaposlenega odpustil, bil slednji upravičen do izplačila bodočih plač? Svojo pravico bi namesto na sodišču lahko iskal na tribunalu, v katerem bi denimo sedeli trije dolgoletni sindikalni aktivisti. Lepo, mar ne?

No, to ISDS pomeni za tuja podjetja. Tujim podjetjem se v primeru spremembe regulacije v gostujoči državi ni treba ubadati z rednimi sodišči, pač pa je merodajen ad hoc mednarodni tribunal, sestavljen iz treh arbitrov. Domača podjetja te sreče nimajo, pač pa morajo iti po redni poti na sodišče. Zakaj bi morala imeti tuja podjetja poseben privilegij? In zakaj ne gre zaupati rednim sodiščem v razvitih državah OECD?

Nadaljujte z branjem→

Barry Eichengreen in Charles Wyplosz se v sveži kolumni v VoxEU seveda hecata. Opisala sta kronologijo reševanja evrske krize … kot bi se reševanje krize moralo zgoditi. Če bi leta 2010 evropski voditelji priznali, da je grški dolg nevzdržen, če bi Nemčija in Francija sanirali svoje banke prek bail-ina in če bi ECB zagotovila izredna likvidnostna sredstva bankam in začela s programom kvantitativnega sproščanja, bi bilo krize konec že leta 2012. In evropsko gospodarstvo bi lepo raslo in inflacija bi bila okrog 2%.

Seveda se nič od tega ni zgodilo, “modri” evropski voditelji so v navalu nacionalističnega egoizma naredili vse, kar se je dalo, narobe. In kriza je še vedno tukaj, deflacija in banke pred kolapsom. In danes po tej travmatični evrski izkušnji, ki še kar traja, seveda nikomur več, razen norim Baltom, ne pade na misel, da bi se pridužil kakršnikoli monetarni uniji.

Nadaljujte z branjem→

Med evforijo (ob oddaji članka v recenzijo), vmesnimi travmami (ob zavrnitvah v prvi, drugi, tretji…reviji), žarki sonca (ob zavrnitvi z možnostjo revizije) in veliko popravljanja in obupavanja (ob še tretji zahtevani reviziji), do morebitnega uspeha s sprejemom v objavo 5 let kasneje. Akademsko življenje je en velik žur.

Vir: Justin Wolfers

Bine Kordež

Vsi torej pričakujejo, da se bodo cene nekoliko zvišale, a v tem nekateri vidijo celo prednost za potrošnike – danes lahko slovenski potrošnik kupi dizel povsod samo po en evro, potem pa bo imel možnost izbire med npr. 1,03 ali 1,1 evra in to naj bi bil ta pozitivni premik k prosti izbiri, ki ga danes nima (!!!)

V zadnjih mesecih je bila precej aktualna razprava o sprostitvi cen naftnih derivatov. Podobno kot drugod po Evropi, naj bi tudi pri nas trgovci sami oblikovali prodajne cene, država pa določala samo trošarine in druge davščine. V študiji o vplivu deregulacije cen so avtorji z Ekonomske fakultete ocenjevali, da v primeru sprostitve cen do večje podražitve ne bi prišlo, saj trgovske marže predstavljajo le manjši del (6 %) prodajne cene in gospodarsko ministrstvo je temu pritrjevalo. Več dilem pa je imelo finančno ministrstvo, ki je naročilo dodatno analizo za oceno vpliva dviga cen na obseg potrošnje. Tudi v tej analizi so avtorji (tokrat UMAR in Ministrstvo za finance) ocenili, da bi se ob sprostitvi zaradi višjih trgovskih marž cene naftnih derivatov dvignile. Ta dvig so npr. za dizel ocenili na okoli 5 %, dodali pa so ugotovitev, da bi to znižalo količinski obseg prodaje kar za 7 % (!). Ob takšnem predvidevanju bi bil seveda obseg zbranih davščin (trošarina, DDV) nižji in vlada se ni odločila za liberalizacija cen.

Nadaljujte z branjem→

Tja, bil bi presenečen, če bi Trump republikanski establishment užalil s čim drugim.

Donald Trump finally made some bold and provocative claims that were largely true, and the Republican Party finally closed ranks to attack him.

Saying Mexican immigrants are rapists didn’t do it. Calling for a return of torture didn’t do it. Calling for a ban on Muslim immigration didn’t do it. Raising questions about Barack Obama’s status as an American citizen didn’t do it. Pretending that thousands of Muslims in New Jersey cheered 9/11 didn’t do it.

So what did? Trump said that invading Iraq was a disaster, that the country was misled into invading Iraq by the Bush administration, and that the claim that Bush kept the country safe from terrorism is ridiculous because 9/11 happened on his watch.

Nadaljujte z branjem→

Ne vem sicer, kdo je Žiga Turk, ampak tale komentar Borisa Dežulovića o slovenski junaški zgodovini, temelječi na kulturi namesto na vojskovanju, ter nesreči nekaterih zaradi tega se od slastnosti topi na jeziku. Masterpiece.

Od vse junaške, vojaške Evrope, razrite od stoletnih in tridesetletnih vojn, je siromaka Žigo doletela dežela, katere najbolj slavna vojna v zgodovini, vojna za neodvisnost, ni trajala dlje kot malo počasnejša biatlonska tekma. Od vseh resnih, mrkih narodov veličastne, slavne bojevite Evrope je ubogega Žigo Turka doletel narod, ki ima za državno himno gostilniško zdravico, katerega glavne mestne trge zasedajo bronasti pisatelji in skladatelji, ulice pa se imenujejo po umetnikih, in katerega osrednji, največji državni praznik je dan smrti nekega tankočutnega in melanholičnega, nesrečno zaljubljenega pesnika. Ki je pri vsem tem, jebenti takšno zgodovino, sredi prelomne evropske revolucije 1848-49 umrl zaradi alkohola in ciroze jeter.

…

Res mora biti grozno, če ti je ime Žiga Turk in si Slovenec. Potomec naroda, katerega največji in najslavnejši sin je pisal ljubezenske pesmi, pri čemer ni imel toliko poguma, da bi sonet glasno poimenoval po svoji muzi, ampak je prestrašeno mencal in se zapletal ter skril njeno ime v začetne črke stihov, kot da piše za revijo Križanke in humor. In dvesto let pozneje je postal osrednja osebnost slovenskega naroda, države in zgodovine.

Nadaljujte z branjem→