V pravkar objavljenem članku, ki sicer temelji na raziskavi za EBRD iz leta 2014 za vsa slovenska podjetja v obdobju pred in med zadnjo krizo, ugotavljam, da je finančno zdravje podjetja ključno za njegovo uspešnost. Medtem ko je presežna zadolženost manj pomembna v dobrih časih (pred krizo), pa postane pomemben zaviralni dejavnik v slabih časih. V času krize banke – ob sicer isti stopnji zadolženosti – zaostrijo kreditne standarde in so manj voljne refinancirati kredite, kar zadolženost podjetja še poslabša in ga omeji pri kratkoročnem poslovanju in naložbah. To ima seveda negativen vpliv na rast produktivnosti, izvoz, zaposlenost in investicije. Majhna in srednja podjetja so še posebej ranljiva.

This article studies the extent of corporate leverage and range of excessive debt of Slovenian firms during the recent financial crisis. Half of all firms (of those with some non-zero debt and at least one employee) are found to face an unsustainable debt-to-EBITDA leverage ratio beyond 4, accounting for almost 80% of total outstanding debt. Moreover, a good quarter of all firms experience debt-to-EBITDA ratios exceeding 10 and hold almost half of total aggregate net debt. We then examine how this financial distress affects firm performance in terms of productivity, employment, exports, investment and survival. We find that, while less important during the good times (pre-recession period), lack of firms’ financial soundness during the period of financial distress becomes a critical factor constraining firm performance. The extent of financial leverage and ability to service the outstanding debt are shown to inhibit firms’ productivity growth as well as the dynamics of exports, employment and investment. Micro and small firms are found to suffer relatively more than larger firms from high leverage in terms of export and employment performance during the recession period.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj sta dva najboljša med karakterističnimi tviti (drugi z referenco na odličen komentar) o zaključeni prvi fazi pogajanj o Brexitu. Namesto izhoda iz EU je Britanija dobila dostop v carinsko unijo, za katerega pa mora plačati vstopnino 50 milijard evrov.

Nadaljujte z branjem→

• Waking Up To Eurozone Realities – Thomas Fazi
• First Stage Reality and Brexiters – Simon Wren-Lewis
• America’s “Lost Einsteins” Are Dealing a Blow to Innovation – ProMarket
• America’s Broken System – J. Bradford DeLong
• Facts Have a Well-Known Liberal Bias – Paul Krugman
• An Economist Explains: How to Sort Facts From Fictions – Justin Wolfers
• The Principle of Comparative Advantage 200 years on: A new eBook – VoxEU
• Rage Against the Machine? – Tyson & Lund
• The L-Shaped Phillips Curve (NBER) – Narayana Kocherlakota
• The Phillips Curve, Again – The Everyday Economist
• Aggregate productivity and the rise of mark-ups – VoxEU
• The Problem With Bayesian Model Averaging… – No Hesitations
• Bitcoin and Fundamentals – Cecchetti & Schoenholtz
• Is Bitcoin A Speculative Bubble? – EconoSpeak

Vir: ECR Group

Države so potihem začele uvajati protekcionistične ukrepe proti uvozu tujega blaga s pospešenim uvajanjem novih tehničnih in fitosanitarnih trgovinskih ovir ter s tožbami pred WTO glede nedovoljenih subvencij in dumpinških cen, vlade pa so na javnih razpisih začele favorizirati izdelke domačega porekla.

Po podatkih WTO so leta 2007 njegove članice sprožile 157 protidumpinških ukrepov, leta 2016 pa že 287. Med letoma 2007 in 2016 se je število fitosanitarnih trgovinskih ovir med članicami povečalo iz 240 na 329, število tehničnih ovir pa iz 27 na 451. Število na novo sproženih tehničnih ovir je do leta 2016 poraslo na preko 1,400, pri čemer pa niso vse pobude tudi uspešne. Po letu 2008 je bilo uveljavljenih 343 novih zahtev na javnih razpisih po lokalnem poreklu izdelkov.

Vir: WTO

Časi so se spremenili. Po velikem navdušenju nad globalizacijo, dostopnostjo novih izdelkov in nizkimi cenami smo začeli opažati tudi negativne plati globalizacije. In logična reakcija je trend k zapiranju v nacionalne okvire in preferiranju lokalnih izdelkov. Nizke cene niso več dovolj, potrošniki smo začeli gledati tudi na poreklo blaga. In vlade so začele kupovati več lokalnih izdelkov, da bi tako podpirale domačo proizvodnjo. Pobuda evropskega poslanca Šoltesa, da naj bi v šolah ponujali predvsem lokalno pridelano hrano namesto »plastične« zelenjave iz nizozemskih rastlinjakov je tudi pri nas naletela na veliko odobravanje. Pa je tak trend k lokalnim nabavam tudi ekonomsko smiseln?

Teorije skorajda enoglasno pravijo, da ne. Na njihovi osnovi je mogoče tudi okvantificirati neracionalnosti in izgube iz narodnogospodarskega vidika, če se država odloči za zaščito domačih proizvajalcev in za forsiranje domačih izdelkov.

Toda te teorije imajo luknje oziroma imajo zelo ozek fokus na merljive parametre, kot so stroški, cene in količine. Pri čemer pa uporabljajo povsem neživljenjske predpostavke, kot so bodisi homogeni izdelki ali diferencirani izdelki enake kvalitete. Ne upoštevajo pa preference po izdelkih in storitvah, ki so nam bolj domačni, ne upoštevajo učinkov na okolico, v kateri živimo in na okolje. Ne upoštevajo naše blaginje, da živimo v urejeni okolici, z nizko brezposelnostjo, nizko stopnjo kriminalitete in bolj zadovoljnimi sosedi. To je izven dometa teoretskih ali empiričnih modelov, saj teh stvari ni mogoče izmeriti.

Več v Svetu kapitala

Če nas Trumpove (z izdatno pomočjo ruske obveščevalne mašinerije) manipulacije s Facebook targetiranim manipuliranjem množic, ki so na oblast najmočnejše države na svetu spravile nevarnega norca, niso streznile, nas mora filipinski primer. Kot opisuje današnji Bloomberg, je sedanji predsednik Rodrigo Duterte, sicer znani brutalni “the Punisher” župan, uporabil podobno gverilsko viralno strategijo pri predsedniški kampanji, po volitvah pa pri zatiranju opozicije in medijev. Najel je četico radikalnih aktivistov, katerim so prišli na pomoč inštuktorji iz Facebooka, in aktivisti so nato prek uporabe resničnih in lažnih Facebook računov, ki so se med seboj referirali, začeli izjemno uspešno širiti propagando za Duterta. Po zmagi Duterta pa so z isto vnemo začeli sistematično diskreditirati politične nasprotnike in medije, nekatere spravili v zapor, v vladne preiskave ali jih prisilili, da se umaknejo iz posla.

Menedžerji in glavni lastnik Facebooka kljub številnim pozivom naj preverijo dubiozne aktivnosti Facebookovih uporanikov na Filipinih na to niso reagirali. Nasprotno, z vlado so sklenili pakt in odlično sodelujejo pri velikem projektu.

To kaže, kako predvsem Facebook danes ne služi več le targetiranju potrošnikov za svoje korporativne naročnike, pač pa postaja izvrstno orožje za množično manipuliranje v rokah oblastnikov in perspektivnih pretendov za prevzem oblasti. In naprej, zadeva kaže, kako je “demokratizacija” razširjanja vsebin prek tehnološke revolucije in splošne dostopnosti do sredstev razširjanja, ušla izpod demokratičnega nadzora in postala ključna nevarnost demokracije.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Tovarna pralnih praškov Zlatorog Maribor je bila ena prvih slovenskih družb prevzeti s strani tujih investitorjev. Kupec je bil mednarodni koncern Henkel, ki je v Sloveniji ustanovil podjetje že leta 1990 in nadaljeval proizvodnjo v obratih Zlatoroga. Nedavno je zaokrožila informacija, da so v slovenski družbi močno zmanjšali obseg poslovanja ter dobiček in seveda me je zanimalo, kaj se s to družbo dogaja. Dejansko so še leta 2014 izkazovali kar 54 milijonov evrov celotnega dobička in plačali 8,8 milijona davka od dobička, lani pa je dobiček padel na slabih 12 milijonov evrov in slovenskemu proračunu so plačali kar 7 milijonov evrov manj. So se poslabšali pogoji poslovanja, zmanjšal obseg ali kaj drugega? Poglejmo.

Nadaljujte z branjem→

Finančni ministri EU so danes v Bruslju, zelo hvalevredno, potrdili prvi evropski črni seznam davčnih oaz. Na njem je sedemnajst držav, in sicer:

Ameriška Samoa, Bahrajn, Barbados, Grenada, Guam, Južna Koreja, Macao, Marshallovo otočje, Mongolija, Namibija, Palau, Panama, Sveta Lucija, Samoa, Trinidad in Tobago, Tunizija in Združeni arabski emirati.

Zažugali so še 47 jurisdikcijam, med katerimi so Švica, Turčija, Črna gora, Srbija, Makedonija, BiH, Oman in Katar. Te so uvrstili na sivi seznam, pri čemer gre za tiste države, ki trenutno sicer ne izpolnjujejo standardov EU, vendar so se zavezale k spremembi davčnih politik.

Nadaljujte z branjem→

Kaj takega, o čemer debatira ameriška politična elita, je povprečnemu Evropejcu ali Kanadčanu nemogoče razumeti. Si predstavljate, da senator Rand Paul, sicer zdravnik po osnovni profesiji in lastnik klinike, pa tudi pripadnik anarholiberalnega Tea Party gibanja, univerzalno zdravstveno zavarovanje enači s suženjstvom? Ker bi namreč v sistemu, kjer so vsi univerzalno zavarovani, kot mi v Evropi ali Kanadi, lahko kdorkoli prišel v njegovo ordinacijo in od njega zahteval, da ga pregleda ali zdravi. Rand Paul pa noče biti suženj takšnih univerzalnih zavarovancev, ampak le zdravnik tistih, ki lahko potegnejo kartico in plačajo njegovo (drago) storitev na licu mesta.

Skrajno bedasto.

Nadaljujte z branjem→