Izogibanje davkom brez davčnih oaz – primer Henkla Slovenija

Bine Kordež

Tovarna pralnih praškov Zlatorog Maribor je bila ena prvih slovenskih družb prevzeti s strani tujih investitorjev. Kupec je bil mednarodni koncern Henkel, ki je v Sloveniji ustanovil podjetje že leta 1990 in nadaljeval proizvodnjo v obratih Zlatoroga. Nedavno je zaokrožila informacija, da so v slovenski družbi močno zmanjšali obseg poslovanja ter dobiček in seveda me je zanimalo, kaj se s to družbo dogaja. Dejansko so še leta 2014 izkazovali kar 54 milijonov evrov celotnega dobička in plačali 8,8 milijona davka od dobička, lani pa je dobiček padel na slabih 12 milijonov evrov in slovenskemu proračunu so plačali kar 7 milijonov evrov manj. So se poslabšali pogoji poslovanja, zmanjšal obseg ali kaj drugega? Poglejmo.

Henkel ima v Sloveniji proizvodnjo kozmetičnih izdelkov za slovenski in ostale trge celotnega koncerna. Druga dejavnosti pa je prodaja celotnega nabora izdelkov koncerna Henkel na slovenskem trgu ter na območju Balkana. Do leta 2013 so celotno poslovanje vodili preko ene družbe, nato pa so proizvodni del prenesli v samostojno družbo, prav tako v lasti Henklove družbe za jugovzhodno Evropo (Henkel CEE, Wien). Koncern Henkel je sicer prisoten na vseh celinah, zaposluje 50 tisoč ljudi ter realizira že skoraj 20 milijard evrov prihodkov (znesek v višini polovice slovenskega BDP).

Za potrebe analize, sem poslovanje razdelil na trgovski in proizvodni del. Glede na razpoložljive informacije sem ocenil stroške, ki so se nanašali na trgovino, vsi ostali pa so pripisani proizvodnji. Takšna razdelitev stroškov ima seveda ni absolutno točna, a vseeno zadostna za okvirno oceno rezultatov poslovanja obeh delov. Na grafikonu št. 1 je najprej nekaj ključnih podatkov za trgovski del.

Slika 1: Ocena poslovanja trgovskega dela družbe Henkel Slovenija

Kot vidimo skupna trgovinska prodaja proizvodov družbe Henkel preko slovenskega podjetja narašča vse od leta 2005 in sicer po kar stabilnih 8 odstotkov letno. Značilno pa je, da rast izhaja le iz prodaje na tujih trgih, medtem ko prodaja v Sloveniji vseh zadnjih petnajst let stagnira. Prodajnim številkam je dodan tudi podatek o denarnem toku ali dobičku trgovske dejavnosti. Ker trgovski del nima ne lastnih osnovnih sredstev (skladišč), niti posojil, je denarni tok (EBITDA) enak celotnemu dobičku. Je pa tako izračunan dobiček povečan še za “licenčnino” matičnemu podjetju. Dejansko gre za dodatni zaslužek lastnika, ki ga v matično družbo prenaša preko izstavljene fakture za to “storitev”. Znesek licenčnine se po letu 2010 giblje okoli 3 milijone evrov, razen v letu 2012, ko je ta obremenitev slovenskega podjetja znašala kar 15 milijonov evrov. Če zanemarimo upravičenost tega stroška za licenčnino matični družbi s katero zmanjšujejo letni dobiček za 3 milijone evrov, so ta gibanja nekako sprejemljiva oz. običajna. Od ustvarjenega končnega rezultata Henkel Slovenija plačuje tudi davek od dobička po 17-odstotni stopnji. V trgovskem delu kakšnih naložb, ki bi zmanjševale davčno osnovo, namreč nimajo.

Precej drugačno sliko pa kažejo bilance proizvodnega dela. Do vključno leta 2014 so v družbi kupovali material za proizvodnjo ter matičnemu podjetju fakturirali gotove proizvode. Z letom 2015 pa so v koncernu prešli na model poslovanja poimenovan ONE!GSC (Global Supply Chain). V tem sistemu je mariborska kot tudi ostale proizvodne družbe samo še “toll manufacturer”, kar pomeni, da matični družbi zaračunava samo še opravljeno storitev proizvodnje, material pa v celoti zagotavlja njihova posebna družba za te potrebe. Tak način poslovanja poznamo bolj po nemškem izrazu “lohnarbeit”. Nedvomno so se zanj odločili zaradi racionalizacije ter večje dobičkonosnosti poslovanja v celotnem koncernu. Tudi zaradi tega so se verjetno v lanskem letnem poročilu pohvalili, da so dosegli “rekordne prodajne in finančne rezultate, saj je dobiček iz poslovanja prvič presegel 3 milijarde evrov”.

Slika 2: Ocena poslovanja proizvodnega dela družbe Henkel Maribor

Seveda s tem ni nič narobe. Za slovensko družbo je samo pozitivno, če celotni koncern dosega vse boljše rezultate, saj to omogoča tudi njen hitrejši razvoj. Vseeno pa iz drugega grafikona vidimo, da je sprememba nabavne politike prinesla tudi spremembo pri obračunu poslovanja ter dobička, ki ga je dosegala slovenska proizvodna enota. Slika prikazuje skupni obseg poslovanja (prihodkov) proizvodnega dela družbe ter strukturo teh prihodkov. Kot lepo vidimo, je obseg zaračunanih stroškov proizvodnje (stroški dela, potrošnega materiala, storitev ter “porabe” osnovnih sredstev oz. amortizacija) vseh zadnjih 15 let dokaj konstanten, z manjšo rastjo. Naraščala je tudi vrednost porabljenega materiala ter tudi zaslužka glede na prodajne cene proizvodov.

Od sredine leta 2015 pa so pričeli zaračunavati samo še storitev proizvodnje, “izginil” pa je tudi dobiček, ki so ga ob istem obsegu proizvodnje ustvarjali v Sloveniji do takrat. Kot so zapisali v letnem poročilu je bil količinski obseg proizvodnje v mariborskem obratu lani celo višji kot leto poprej in glede na rezultate celotnega koncerna tudi ni videti, da bi se jim drastično znižale prodajne cene ter zaslužki. Brez velikih dilem lahko ugotovimo, da so se v koncernu odločili, da v Sloveniji ne bodo več izkazovali dobička pri proizvodnji (ter plačevali davka od tega). Transferne cene za opravljeno storitev proizvodnje so preprosto prilagodili na nivo višine stroškov in dosedanji dobiček (in davek) se izkazuje v drugi državi. Pri tem je zanimivo, da so zadnja leta v Sloveniji sicer plačevali davek po stopnji 16 do 17 %, medtem ko ga je celotni koncern po 24-odstotni stopnji – le da drugje, verjetno v Avstriji ali Nemčiji.

Davčna zakonodaja vseh držav v skladu z mednarodnimi priporočili (npr. Smernice OECD) predvideva, da se dobiček izkazuje tam, kjer se ustvarja in tam plačujejo tudi davki. Zaradi tega vse zakonodaje zelo podrobno opredeljujejo transferne cene med proizvodnimi enotami v različnih državah, da ne bi preko njih prihajalo do neupravičenega prelivanja dohodkov. Tudi po slovenski zakonodaji je predvideno, da se “pri ugotavljanju prihodkov zavezanca upoštevajo transferne cene … z upoštevanjem cen takih ali primerljivih sredstev ali storitev, ki se v enakih ali primerljivih okoliščinah dosežejo ali bi se dosegle na trgu med nepovezanimi osebami (primerljive tržne cene)” . Za primere kot je zaračunavanje storitev proizvodnje se primerljive tržne cene določijo z “metodo dodatka na stroške” . Ta mora biti določen v višini, “da zagotavlja ustrezen dobiček glede na opravljene funkcije ter s tem povezanimi vloženimi sredstvi in prevzetimi tveganji” .

Kaj je ustrezen dobiček, ki bi ga glede na veljavno slovensko zakonodajo in tudi mednarodne usmeritve morali obračunati (vkalkulirati) v slovenski proizvodnji Henkla, seveda ni preprosto določiti. Po izkazanem dobičku zadnjih let ter povprečnem dobičku celotnega koncerna (pa tudi primerljivih podjetij), bi se ta v lanskem letu moral gibati nekje med 30 in 40 milijoni višje kot so ga dejansko prijavili. To je seveda samo okvirna ocena, a s precejšnjo verjetnostjo, ne daleč od resnice. Težji pa bo zalogaj ta znesek točno izračunati – v kolikor bo seveda FURS ocenil, da prihaja do odstopanj in kršenja veljavne zakonodaje. Glede na njihovo strogo tolmačenje zakonodaje v zadnjem času, gre v tem primeru za dokaj očiten primer zmanjševanja davčne osnove in plačila davka (denimo šest, sedem milijonov evrov letno). Seveda pa takšno preverjanje posega precej širše, v mednarodne odnose in marsikdo bo to lahko hitro ocenil kot odganjanje tujih vlagateljev.

Družba je denimo samo v zadnjih desetih letih vseeno plačala v slovenski proračun kar 53 milijonov evrov davka na dobiček ter namenila 160 milijonov evrov za plače 700 zaposlenih (zopet 60 milijonov davka). Seveda pa to ne pomeni, da so v Sloveniji zaradi altruizma. V teh desetih letih so z uspešnim poslovanjem ustvarili kar 280 milijonov evrov prostega denarnega toka (po plačilu vseh davkov in plač). Od tega so 60 milijonov namenili za nove naložbe (investicije), 244 milijonov evrov pa nakazali lastniku v obliki dividend (razlika so spremembe v finančnih sredstvih). Vsekakor zaslužijo pohvalo za to uspešno poslovanje in tudi interes, da poslujejo v Sloveniji – vseeno pa to ne opravičuje nove poslovne politike, s katero so se odločili dobičke izkazovati na drugih lokacijah ter tam plačevati davke.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: