Redkokdaj se teorija in realnost tako ujameta kot v primeru trgovinske vojne med državami. Ko ena država začne z uvedbo zaščitnih ukrepov, druga se odzove z enakimi povračilnimi ukrepi, nato prva še poveča obseg zaščitnih ukrepov, druga prav tako … in tako, dokler se trgovina drastično ne zmanjša. Poglejte šolski primer trgovinske vojne na primeru ZDA in Kitajske (vir: Finance):

Ameriški predsednik Donald Trump je v ponedeljek ukazal pomočnikom za področje trgovine, da sestavijo seznam kitajskih izdelkov v vrednosti 200 milijard dolarjev, ki bi jih ocarinili z dodatnimi desetimi odstotki, poroča Politico.

Trump je z novimi carinami zagrozil v luči kitajske napovedi, da se bodo odzvali na Trumpovo prvotno uvedbo carin na 50 milijard kitajskih izdelkov. “Najnovejša dejanja Kitajske jasno kažejo na odločnost, da ZDA zadržijo v slabšem položaju, kar se odraža v našem visokem trgovinskem primanjkljaju v višini 376 milijard dolarjev,” je dejal Trump.

Na kitajskem ministrstvu so v odzivu dejali, da se bodo odzvali s protiukrepi.

Nadaljujte z branjem→

Jože P. Damijan in Bine Kordež

Tale komentar sva z Binetom objavila pred tremi meseci kot nekakšen realističen pristop k spremembi slovenskega davčnega sistema, ki bi – za razliko od zmedene študije OECD – prinesel povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, znižanje stroškov dela za najbolj kvalificirane kadre, nastavek za tehnološki preboj in stabilizacijo gospodarske rasti prek programa infrastrukturnih vlaganj. Ob tem pa bi bil – za razliko od predloga OECD – še socialno vzdržen oziroma prek enotnega otroškega dodatka celo socialno progresiven. In bil bi, čeprav tega nisva za vsako ceno forsirala v simulacijah, tudi približno proračunsko nevtralen.

Ampak seveda, z Binetom sva najine simulacije naredila pro bono, za dušo, OECD pa za denar. In kot kaže tudi primer proslule študije OECD-ITF o (ne)potrebnosti drugega tira, vlada ceni samo drago plačane študije tujcev, čeprav so strokovno povsem zanič. Se nič ne pritožujem, le suho ugotavljam dejstva.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi smo dobili Študijo OECD o preoblikovanju obdavčitve dela v Sloveniji. Vemo, da je pri nas splošno sprejeto stališče, da je delo preveč davčno obremenjeno, kar naj bi zmanjševalo tako neto prejemke ljudi kot tudi konkurenčnost gospodarstva. V iskanju ustreznejših rešitev je Ministrstvo za finance angažiralo tudi strokovnjake OECD, ki bi pri tem iskanju pomagali s svojimi pogledi in rešitvami. Vsekakor se lahko strinjamo, da je nek neobremenjen pogled vedno dobrodošel, pri čemer je že ministrstvo poudarilo, da ne gre za predlog prihodnjih ukrepov, temveč njihove navedbe mišljene bolj kot temelj za nadaljnjo konstruktivno razpravo. Vseeno pa ministrstvo ob tem tudi izpostavlja, da študija predstavlja ustrezno izhodišče za prihodnje politike na področju obdavčitve dela ter da so predlagane usmeritve precej usklajene z razmišljanji našega ministrstva za finance. V tem smislu, pa je odprtih kar nekaj dilem o primernosti predlaganih usmeritev oz. ugotovitev strokovnjakov OECD.

Nadaljujte z branjem→

• Unions Did Great Things for the Working Class – Noah Smith
• Can the Euro Be Saved? – Joseph E. Stiglitz
• How Democratic Is the Euro? – Dani Rodrik
• The Transferunion fantasy – Thomas Piketty
• The Republicans’ Protectionist Pedigree – Jeffrey Frankel
• Sustained growth and the increase in work hours – Growth Economics
• Optimal Monetary Policy For the Masses – David Beckworth
• How UK deficit hysteria began – Simon Wren-Lewis
• Global debt and equilibrium interest rates – VoxEU

Pred časom sem v Rasističnem izvoru novodobnih ekonomskih teorij, na podlagi re-objavljene knjige zgodovinarke Nancy MacLean “Democracy in Chains (The Deep History of the Radical Right’s Stealth Plan for America)“, opisoval, da je sodobna (neoliberalna, novoklasična) ekonomska teorija globoko utemeljena na rasističnih temeljih. Prvič, da je bilo zavzemanje za zaščito lastninske pravice kot prima facie absolutno primarnega postulata ekonomske svobode od sredine 19. stoletja naprej dejansko utemeljeno na zaščiti lastninske pravice nad sužnji. In drugič, da je bila intelektualna podstat nobelovca Jamesa Buchanana, glavnega predstavnika teorije javne izbire (public choice theory), utemeljena na rasističnih premisah, in sicer na konfliktu med ekonomsko svobodo in politično svobodo. Buchanan je dajal prednost ekonomski svobodi (svobodi bogatih, da razpolagajo s svojo lastnino) pred politično svobodo, torej pred demokracijo širših množic, ki bi lahko omejile to ekonomsko svobodo bogatih z redistribucijo.

No, nova knjiga zgodovinarja Quinna Slobodiana “Globalists: The End of Empire and the Birth of Neoliberalism” kaže na povsem enake, fašistične idejne korenine evropskih začetnikov neoliberalnih pogledov oziroma libertarcev – von Misesa, Hayeka, Schumpetra, Roepkeja in drugih. Denimo, ko je leta 1907 Avstro-Ogrska izvedla prve volitve na podlagi univerzalne volilne pravice moških, so nekateri kasneje najbolj znani libertarci protestirali proti temu. Ludwig von Mises je bil zgrožen, ker so z volitvami “socialdemokrati dali pravico v roke ulice“. In zelo zadovoljen, ko je policija v neredih pobila nekaj deset sindikalnih protestnikov. Za Misesa in sodobnike je bila grozovita misel, da se vodenje države organizira od spodaj namesto od zgoraj.

Nadaljujte z branjem→

Huh, ko se ti naježi koža

K spodnjemu zapisu Josepha Stiglitza nimam praktično ničesar dodati, razen jasnejšega naslova. Če članice evro območja želijo rešiti evro, morajo najprej zagotoviti vrnitev k rasti in povečanju blaginje njenih prebivalcev. Sicer bo vzpon populističnih strank posamične države odnesel iz evra. In Italija je dovolj velika, da lahko pokaže pot, kako se to naredi. In to sploh ni slaba stvar.

In 2000, a year after the euro was introduced, the US economy was only 13% larger than the eurozone; by 2016 it was 26% larger. After real growth of around 2.4% in 2017 – not enough to reverse the damage of a decade of malaise – the eurozone economy is faltering again.

If one country does poorly, blame the country; if many countries are doing poorly, blame the system.

Nadaljujte z branjem→