Zgodovina neoliberalnih ekonomskih idej je zgodovina fašistične ideologije njihovih avtorjev

Pred časom sem v Rasističnem izvoru novodobnih ekonomskih teorij, na podlagi re-objavljene knjige zgodovinarke Nancy MacLean “Democracy in Chains (The Deep History of the Radical Right’s Stealth Plan for America)“, opisoval, da je sodobna (neoliberalna, novoklasična) ekonomska teorija globoko utemeljena na rasističnih temeljih. Prvič, da je bilo zavzemanje za zaščito lastninske pravice kot prima facie absolutno primarnega postulata ekonomske svobode od sredine 19. stoletja naprej dejansko utemeljeno na zaščiti lastninske pravice nad sužnji. In drugič, da je bila intelektualna podstat nobelovca Jamesa Buchanana, glavnega predstavnika teorije javne izbire (public choice theory), utemeljena na rasističnih premisah, in sicer na konfliktu med ekonomsko svobodo in politično svobodo. Buchanan je dajal prednost ekonomski svobodi (svobodi bogatih, da razpolagajo s svojo lastnino) pred politično svobodo, torej pred demokracijo širših množic, ki bi lahko omejile to ekonomsko svobodo bogatih z redistribucijo.

No, nova knjiga zgodovinarja Quinna Slobodiana “Globalists: The End of Empire and the Birth of Neoliberalism” kaže na povsem enake, fašistične idejne korenine evropskih začetnikov neoliberalnih pogledov oziroma libertarcev – von Misesa, Hayeka, Schumpetra, Roepkeja in drugih. Denimo, ko je leta 1907 Avstro-Ogrska izvedla prve volitve na podlagi univerzalne volilne pravice moških, so nekateri kasneje najbolj znani libertarci protestirali proti temu. Ludwig von Mises je bil zgrožen, ker so z volitvami “socialdemokrati dali pravico v roke ulice“. In zelo zadovoljen, ko je policija v neredih pobila nekaj deset sindikalnih protestnikov. Za Misesa in sodobnike je bila grozovita misel, da se vodenje države organizira od spodaj namesto od zgoraj.

Slobodianova knjiga brilijantno na sedmih “momentih” opisuje evolucijo v osnovi fašistične ideologije zgodnjih evropskih libertarcev. Libertarci so bili ostro proti demokratizaciji odločanja v državi (prek volitev) in proti pravicam južnih narodov, da se osvobodijo izpod kolonializma. Zavzemanje za ekonomsko svobodo in pravice intelektualne lastnine je bila dejansko intelektualna krinka za zaščito premoženja bogatih pred morebitnimi redistribucijskimi posegi države. Z demokratizacijo odločanja bi lahko izvoljeni predstavniki sledili volji ljudskih mas in z davki ogrozili premoženje elite.

Slobodian v knjigi tudi odlično predstavi, da prvi libertarci dejansko niso bili proti državi kot taki in njeni regulaciji, pač pa so se bali, da bi z demokratizacijo odločanja države lahko začele posegati v premoženjske pravice bogate elite in da bi izvoljene vlade, bognedaj, lahko začele zasledovati družbeno pravičnost. Libertarci so iskali nek nevtralni koncept, v smislu neodvisnosti od države, ki bi jim na konceptualni osnovi omogočil, da upravičijo pravice bogate elite po reprodukciji in ne redistribuciji njihovega premoženja. Tak koncept so našli v trgu – kot objektivni, neprizivni instituciji izven dosega demokratičnega kolektivnega odločanja.

In naprej, libertarci so se zavzemali za prenos odločanja na nadnacionalne ustanove, na mednarodna pravila igre, da bi tako trge zaščitili pred demokratiziranimi državami in zahtevami ljudstev po večji enakosti in družbeni pravičnosti.

One of Slobodian’s great insights is that the neoliberal program was not simply a move in the distributional fight, but rather about establishing a social order in which distribution was not a political question at all. For money and markets to be the central organizing principle of society, they have to appear natural—beyond the reach of politics.

[…] Hayek and other neoliberals have consistently opposed the economic claims of organized workers and the decolonizing world of the South, but what they are really against is not redistribution so much as “the destructive belief that global rules could be remade to bend toward social justice.”

Property and its privileges are only safe in a world where the rule of money is accepted as objective, inevitable, and outside the scope of collective decision-making. The problem is that the concrete demands of statecraft often require governments to control economic outcomes, depriving them their aura of objective fact. When enemy forces are massed on the border or unemployed workers are rioting in the streets, no government that wants to remain in power can accept economic outcomes as facts beyond their control, like the weather.

Vir: J.W. Mason, Boston review

Nič v svojem bistvu ni bolj fašističnega kot nereguliran trg, ki deluje kot darwinovski evolucijski preživetveni mehanizem najpremožnejših. In nič ni bolj fašističnega od tega, kadar ta trg postane globalno univerzalen. Ko ga demokratične države ne morejo več regulirati. To je mehanizem, ki idealno reproducira premoženje obstoječih elit in velikih korporacij. In ta fašizem nadnacionalnih pravil lahko opazujete v evrskem območju, kjer evropska in globalna finančna elita lomita hrbte manjšim in večjim državam, ki poskušajo na podlagi demokratično oblikovanih zahtev svojih prebivalcev uveljaviti družbeno pravičnost ali vsaj zaščititi minimalne socialne pravice. Zlomili so Grčijo, vprašanje je, ali bodo tudi Italijo.

Demokracija je ključna ovira na poti premožni eliti, da reproducira svoje premoženje. Zato elita plačuje neoliberalne oziroma libertarne ekonomiste, da fašistično in rasistično podstat svojh zahtev zapakirajo v navzven nevtralna, objektivna in neprizivna pravila prostega globalnega trga, nad katerimi demokratične vlade nimajo nobenih ingerenc.

Čez nekaj tednov sem povabljen na okroglo mizo slovenskega neoliberalnega, libertarnega podmladka, ki pod sponzorstvom velikih tujih korporacij organizira diskusijo o zaščiti pravic intelektualne lastnine. Obe knjigi, Slobodianova in od MacLeanove, bosta dobra osnova za mojo diskusijo.

2 responses

  1. Izgleda, da so pred poletjem na sporedu zahtevne ideološke teme, toliko da ne spustimo možganov preveč na pašo.
    Tu je govora o psihologiji, antropologiji, ideologiji, demokraciji in ekonomiji, predvsem pa o tem, kakšen medsebojni vpliv imajo.
    Če začnemo pri psihologiji – človeku je imanentno, da skrbi predvsem zase, za svoj obstoj, kar je razumljiv rezultat v
    stotisoč let trajajočega darwinističnega boja za preživetje. Vendar si pri tem prizadeva, da tudi druge soljudi izkoristi za ta namen, zato je zgodovina polna prevlade močnejših in izkoriščanje podrejenih. Dokler so ljudje živeli kot nabiralci-lovci v maloštevilčnih skupnostih, so se lažje sporazumeli o oblikah skupnega življenja, po izumu kmetijstva pa so se oblikovale večje človeške skupnosti, opravila so se diferencirala, medsebojni odnosi komplicirali, dokončno je prevladal avtoritativni način organiziranosti družbe – na eni strani kralj z absolutnimi pravicami, na drugi brezpravni suženj. Vendar je taka veličastna absolutna oblast v obliki perzijskega kralja Kira, ko je trčila ob grško demokracijo mestnih državic, doživela vojaški in družbeno/ekonomski poraz. Grška demokracija je bila zaradi večje vključenosti sposobnih meščanov (čeprav je temeljila na suženjstvu večine prebivalcev) enostavno učinkovitejša. Podobno je dva tisoč let kasneje kapitalizem z večjo vključenostjo večjega števila sposobnih podjetnikov premagal rigidne monarhije in kot družbeni red zavladal svetu. (Medtem si je cerkev z psihološko-ideološko potegavščino božjega kraljestva podredila rajo in oblastnike, dokler je niso Luter in razsvetljenci razkrinkali). Vendar je tudi v kapitalizmu prevladalo pravilo koncentracije moči, denarja in oblasti ob izključevanju brezpravne večine, zaradi česar so se dogajale vojne in revolucije. Še posebej Oktobrska revolucija v Rusiji in druga svetovna vojna sta bili tako hudi izkušnji, da je človeška solidarnost vsaj začasno in vsaj v Evropi, prevladala, napredek in blagostanje večine je bilo pomembnejše od bogatenja in oblasti manjšine. Po izpetju socialistične revolucije pa se zadeve spet zaostrujejo. Bogastvo in vpliv superkapitalistov se koncentrira, vedno manj ljudi poseduje vedno več, raja postaja vedno bolj prekarno zapostavljena. Temu prevladujočemu trendu v modernem kapitalizmu so se izognili redki, nekaj potomcev trmastih Vikingov v severni Evropi, predvsem pa Kitajska, ki s svojim modelom državnega kapitalizma pod vodstvom komunistov in bistveno hitrejšim razvojem od drugih držav, dokazuje uspešnost svojega modela razvoja. Ali to pomeni napoved zatona sedanje, na osnovi liberalnih principov temelječe družbe, ki pa je v oblasti vedno manjšega števila superkapitalistov, in prevlada Konfucijanskih principov medsebojne povezanosti vseh članov družbe, bomo še videli.
    Iz vsega skupaj pa lahko potegnemo osnovne nauke:
    – družbeno ekonomski sistem, ki vključuje večje število aktivno sodelujočih, je uspešnejši od elitnih, izključevalnih
    – človek je v svojem biološkem bistvu egoist, vendar ko v družbi z drugimi ta egoizem (vsaj do neke mere) nadomesti s solidarnostjo, se taka družba lahko uspešneje razvija.
    Upoštevanje teh dveh osnovnih principov ob sprotnem razkrinkavanju raznih prodajalcev megle, bi nam omogočilo spodobno življenje.
    Vsaj to naj si bodoča Slovenska vlada zapiše za uho.

  2. Tudi ustvarjanje politične praznine, po neoliberalno: “svobode”, je še kako politično. Velike korporacije, bogati posamezniki, pa to so največji politični aktivisti kar jih je, ne samo nekakšni nevtralni, nezainteresirani tržni igralci. Saj se neprestano sestajajo s politiki, lobirajo, jih podkupujejo in kupujejo. Množicam pa perejo možgane s praškom iz svetlih zrnc, da so dobička željne korporacije videti kot svetleči angelčki.

%d bloggers like this: