Najbrž ste spremljali tragično dogajanje v Charlottesvillu (neonacistični protest ob odstranjevanju kipa konfederacijskega generala Leeja) in po njem, ko je skozi predsednika Donalda Trumpa svoj glas povzdignila bela supremačistična elita ameriškega juga, ki se rekrutira (tudi) neposredno iz nekdaj močno razširjenega Ku Klux Klana (KKK). Trump je s svojo prvotno neobsodbo tragičnega dejanja (uboj zmerne protestnice prek avtomobilskega terorističnega napada s strani privrženca neonacistične skupine) in kasnejšim relativiziranjem “obeh strani” (češ da so na obeh straneh dobri ljudje) najbolj očitno v sodobni politični zgodovini ZDA pokazal na tisti latentni, prikriti obraz Amerike, ki stoji izza republikanske stranke. Bela, kapitalska elita, ki simpatizira s potlačenim supremačističnim gibanjem pripadnikov nižjega in srednjega spola, ki intimno še vedno živi v svetu sužnjelastniške segregacijske dobe in ki je prepričana, da je belsko prebivalstvo evolucijsko svetlobna leta pred črnskim. Kljub zatonu KKK v zadnjih desetletjih, je to prepričanje na ameriškem jugu ostalo še kako živo. In čakalo na trenutek, da izbruhne.

Ob dogajanju v Charlottesvillu pa je, vsaj zame kot ekonomista, še bolj zanimivo nekaj drugega. Kot razkriva pred dvema mesecema re-objavljena knjiga zgodovinarke Nancy MacLean “Democracy in Chains (The Deep History of the Radical Right’s Stealth Plan for America)“, je sodobna (neoliberalna, novoklasična) ekonomska teorija globoko utemeljena na rasističnih temeljih. Vsaj zame je bilo to povsem novo spoznanje.

Danes je sicer že splošno, da so danes prevladujočo (novoklasično) ekonomsko teorijo dejansko sforsirale velike korporacije, gospodarska združenja in družinske fundacije, ki so od poznih 1940. let naprej z bogatimi sponzorskimi sredstvi kupovale cele ekonomske oddelke na posameznih univerzah (od Chicaga do Floride), dobesedno kupovale profesorske pozicije (tudi Friedrichu von Hayeku) in bogato sponzorirale ekonomske raziskave ekonomskih oddelkov in posameznih profesorjev. Od Hayeka do Friedmana so bili vsi na plačilni listi kapitala. Formalno, da profesorji prek akademskega instrumentarija prikažejo, da je prosto, neregulirano gospodarstvo optimalno in da popolna ekonomska svoboda (izbire) maksimira ekonomsko blagostanje vsakogar in družbe kot celote. Seveda z namenom, da zrušijo newdealovski keynesianizem, njegovo socialno državo in v ta namen zvišane davke, industrijsko politiko in regulacijo posameznih panog. In s končnim ciljem, da prek znižanja progresivnih davkov, zmanjšane moči sindikatov ter odpravo ali zamrznitvijo minimalne plače zmanjšajo delež dela v razdelitvi ustvarjenega BDP in maksimirajo dohodke lastnikov kapitala. In to jim je je to od druge polovice 1970. let naprej zelo dobro uspevalo ter, kot kažejo vse zadnje analize distribucije dohodkov v ZDA, tudi uspelo, saj se je delež bogatih v razdelitvi dohodka vrnil nazaj na raven iz obdobja pred New Dealom. (Priporočam, da za oazadje sponzoriranega vzpona ekonomske teorije in raziskav preberete vsaj tretje poglavje knjige Jamesa Kwaka “Economism: Bad Economics and the Rise of Inequality” ter četrto in peto poglavje knjige Marka Blytha “Austerity: The History of a Dangerous Idea“).

Toda bistveno manj znana (ali povsem neznana) je utemeljitev sodobne ekonomske teorije na rasističnih konceptih. Zgodovinarka Nancy MacLean nazorno pokaže vsaj na dve stvari, ki sta v svojih temeljih perverzni do skrajnosti. Prvič, da je bilo zavzemanje za zaščito lastninske pravice kot prima facie absolutno primarnega postulata ekonomske svobode od začetka 19. stoletja naprej dejansko utemeljeno na zaščiti lastninske pravice nad sužnji. Bela manjšina je želela zaščititi svojo lastninsko pravico nad črnskim suženjskim prebivalstvom in omejiti njegove politične pravice, da ta “lastnina” ne bi nekoč naredila prevrata političnega sistema njihove nadvlade s strani belske manjšine. Kot piše Marshall Steinbaum v še sveži recenziji knjige Nancy MacLean:

In the first half of the nineteenth century, the era of the “Second Party System,” the national debate about economic policy was over the federal provision of public goods, or “internal improvements.” At the time, South Carolina statesman (and two-time vice-president) John C. Calhoun espoused the philosophy that the only political right that matters is the right to own property. Anything that interfered with that right, according to Calhoun, is ipso facto illegitimate, and in order to preserve it, property-owners should have veto power over government policy to guard against tyranny of the propertyless majority.

But the only property that Calhoun was concerned with was the property of slaveowners, and he wanted to prevent the government overreach of any accretion of federal power for “internal improvements” that might bolster the power of that property to someday overturn the system of their subjugation. As Richard Hofstadter put it, Calhoun was “The Marx of the Master Class.” He despised democracy because he saw it as a threat to capitalist white supremacy, and he despised public goods because he discerned the threat they posed to antidemocratic social and racial hierarchy.

In drugič, intelektualna podstat nobelovca Jamesa Buchanana, glavnega predstavnika teorije javne izbire (public choice theory), ki je po doktoratu na univerzi v Chicagu začel svojo pot na univerzi v Virginiji, v taistem Charlottesvillu, je bila utemeljena na rasističnih premisah, in sicer na konfliktu med ekonomsko svobodo in politično svobodo. Buchanan je dajal prednost ekonomski svobodi (svobodi bogatih, da razpolagajo s svojo lastnino) pred politično svobodo, torej pred demokracijo širših množic, ki bi lahko omejile to ekonomsko svobodo bogatih z redistribucijo. Kritika Nancy MacLean:

In 2017, Duke University historian Nancy MacLean published Democracy in Chains: The Deep History of the Radical Right’s Stealth Plan for America, ^[22] based on documents she found in Buchanan’s archives. Her book states that Buchanan saw a conflict between “economic freedom and political liberty”, and that he sought (in his own words) “conspiratorial secrecy” in pursuit of what George Monbiot has described as “a hidden programme for suppressing democracy on behalf of the very rich”.^[1] Monbiot’s piece also argues that Buchanan worked to impede desegregation, and assisted Augusto Pinochet‘s regime in writing the 1980 Constitution of Chile.

Za bolj poglobljeno analizo in pojasnilo ozadja dogajanja v Charlottesvillu priporočam dve izvrstni recenziji knjige Nancy MacNeal:

Marshall Steinbaum: The Book that Explains Charlottesville

Bethany Moreton: Kochonomics: The Racist Roots of Public Choice Theory

Buchanonova teorija javne izbire, izvirajoča iz (rasistične) ideologije, je imela velik vpliv tako na kasnejšo ekonomsko doktrino kot na politični diskurz republikanske konzervativne struje, ki je naredila politični in konceptualni ekonomski preobrat v ZDA, začenši z Ronaldom Reaganom.

To so stvari, ki vam jih ne povedo (ali pa vsaj ne eksplicitno) pri mainstream predmetih Ekonomska zgodovina ali Zgodovina ekonomske misli. In zelo malo ljudi, razen nekaj zgodovinarjev, se spravi brskat nazaj po arhivih, odkrivat izvore posameznih ekonomskih teorij. Vprašanje je, kakšno bi bilo navdušenje nad sodobno akademsko ekonomijo, če bi kdo študentom te stvari iz evolucije ekonomskih teorij razložil že v v drugem letniku študija.

Zame to spoznanje o rasističnem izvoru mainstream neoklasike, čeprav šokantno, pravzaprav ni presenetljivo z oziroma na vedenje, da je večina libertarnih ekonomistov skozi zgodovino vedno podpirala fašistične in diktatorske režime ter omejevanje demokracije (nekateri naši domači libertarci so prišli tudi do faze zanikanja holokavsta). Takšen je pač njihov vrednostni sistem.