“Lepota” trgovinske vojne

Redkokdaj se teorija in realnost tako ujameta kot v primeru trgovinske vojne med državami. Ko ena država začne z uvedbo zaščitnih ukrepov, druga se odzove z enakimi povračilnimi ukrepi, nato prva še poveča obseg zaščitnih ukrepov, druga prav tako … in tako, dokler se trgovina drastično ne zmanjša. Poglejte šolski primer trgovinske vojne na primeru ZDA in Kitajske (vir: Finance):

Ameriški predsednik Donald Trump je v ponedeljek ukazal pomočnikom za področje trgovine, da sestavijo seznam kitajskih izdelkov v vrednosti 200 milijard dolarjev, ki bi jih ocarinili z dodatnimi desetimi odstotki, poroča Politico.

Trump je z novimi carinami zagrozil v luči kitajske napovedi, da se bodo odzvali na Trumpovo prvotno uvedbo carin na 50 milijard kitajskih izdelkov. “Najnovejša dejanja Kitajske jasno kažejo na odločnost, da ZDA zadržijo v slabšem položaju, kar se odraža v našem visokem trgovinskem primanjkljaju v višini 376 milijard dolarjev,” je dejal Trump.

Na kitajskem ministrstvu so v odzivu dejali, da se bodo odzvali s protiukrepi.

V nadaljevanju sta dve sliki, s katerima sem včasih študentom teoretično razlagal ekonomiko trgovinske vojne, ki jo je ena država začela z namenom, da bi z uvedbo zanjo optimalne carinske stopnje maksimirala svojo blaginjo na račun druge države.

Slika 1: Država uvede carino na proizvod B, da bi povečala svojo blaginjo

Trgovinska vojna 1

Slika 2: Prizadeta država se maščuje z uvedbo povračilne carine na proizvod A, nakar trgovinska vojna eskalira

Trgovinska vojna 2

Vidite, kako sliki lepo pojasnjujeta ameriško – kitajsko trgovinsko vojno?

No, če pa želite videti, kako se trgovinske vojne v praksi končajo, si poglejte spodnjo sliko (pajkovo mrežo), ki prikazuje posledice globalne trgovinske vojne, ki sta jo leta 1930 zakuhala republikanska senatorja Smoot in Hawley z danes legendarnim Smoot-Hawleyevim zakonom (kdo drug sicer inicira trgovinske vojne, če ne republikanci?!).

Izhodišče pajkove mreže je januar 1929 (pred “črnim petkom” in izbruhom Velike depresije v ZDA), ko je vrednost svetovne trgovine znašala slabe 3 milijarde dolarjev. Leto kasneje se je kljub izbruhu svetovne gospodarske krize in Velike depresije v ZDA, vrednost svetovne trgovine skrčila le za 250 mio dolarjev. Nato pa na sceno stopita republikanska senatorja Smoot in Hawley, da bi uresničila, kar so republikanci obljubljali v predvolilni kampanji – povečanje carin na tuje izdelke.  Kljub številnim protestom gospodarstvenikov in peticiji tisočerice ameriških ekonomistov je junija 1930 tedanji ameriški (republikanski) predsednik Hoover podpisal Smoot-Hawleyev zakon, ki je podvojil ameriške uvozne carine (25.9% –> 50%). Prizadete države so nemudoma uvedle povračilne ukrepe in trgovinska vojna je eskalirala. Posledica te trgovinske vojne je bila, da se je v zgolj treh letih vrednost svetovne trgovine skrčila na zgolj tretjino tiste iz leta 1930 (na milijardo dolarjev).

Slika 3: Trgovinska vojna v praksi – po uvedbi Smoot-Hawleyevega zakona (1930)

spider-web-spiral-of-world-trade_smooth-hawley

Kako daleč bo privedla Trumpova vcarinska vojna? Smooth-Hawleyeva carinska vojna je na koncu privedla do 2. svetovne vojne. Seveda je bila takrat podlaga temu veliko nezadovoljstvo v številnih državah zaradi gospodarske depresije in politike varčevanja. Je danes “podlaga” kaj drugačna, so sentimenti kaj drugačni kot v 1930. letih in je možnost 3. svetovne vojne izključena?

Pomislite še na migrantske tokove in na populiste, ki želijo kapitalizirati svoje politične dobičke na tej temi…

3 responses

  1. Tako kot med obema vojnama, se bojim, da je tudi tukaj trgovinska vojna posledica globljih geopolitičnih interesov. Kar pomeni, da je stvar bistveno slabša in bistveno bolj nevarna kot izgleda na prvi pogled.

    Kako slaba je, bomo videli ko bo kongres ZDA odločal o Trump-ovemu deal-u o ZTE. Če ga na bo podprl, se bojim, da bomo aktualne napetosti resno eskalirali.

    Vzrok je po mojem v tem, da je zahodna elita ugotovila, da tako Kitajske kot Rusije ne bo mogla vključiti v svojo sfero ekonomskega in posledično političnega in varnostnega vpliva. Zahod ni uspel niti z dominacijo kapitalskih trgov in še manj s kulturnim vplivom. Gre za tisočletne (Rusija) ali večtisočletne imperije (Kitajska, Iran, Koreja, Indija?), ki imajo jasno nacionalno identiteto ali če hočete (iz Jung-ovske perspektive) močno podlago kulturnega kolektivnega nezavednega, ki jih nekaj desetletij propagande ne more kar tako lahko vreči iz tira.

    Druga opcija, še posebej ker tako Kitajska kot Rusija ustvarjata svoja območja vpliva, je njuno ustavljanje. To pa ne bo šlo niti gladko niti brez žrtev.

    Mogoče bo uspeh že, če se izognemo neposrednemu spopadu.

  2. Ni kaj, dobivamo Orwellovo “1984” 40 let pozneje. Eastazijo pod vodstvom Kitajske in Oceanijo pod vodstvom ZDA že imamo, edino Evrazija še nekaj cinca. Pa Velikega brata tudi že imamo – na zahodu so to Google in Facebook, na Kitajskem komunistična stranka, v Evropi populisti z nastavki fašizma, pri nas pa Janša.

    • Mislim, da Trump v resnici dela to, da dolgoletne domače razredne spopade med bogatimi in vsemi drugimi, premešča na nacionalistično, zunanjopoliticno raven. Trump je utelešenje tega, da srednji razred kot politični akter v glavnem sploh ne obstaja več.

      Zato izvaja politike za super bogate (niža jim davke) in ameriške revne zaposlene (carine na jeklo in aluminij, itd…) vmes pa nič. So bistveno boljši načini kako pomagati nižjim 3/4 lastnega prebivalstva, a jih ne bo izvedel. Raje začne trgovinsko vojno, da izpade “tough guy”, a ne bo delovalo, kajti posledice do 2020 bodo že zelo hude, s kako novo globalno recesijo za povrhu.

%d bloggers like this: