Trgovinska vojna ima lahko tudi pozitivne posledice

Če sedanji začetek trgovinske vojne ne bo eskaliral v dramatično povečanje trgovinskih ovir ali celo vojaške spopade, pač pa se bodo vse vpletene strani nekoliko potegnile nazaj, lahko pridemo celo do zelo dobrega kompromisa. Dejstvo je, kot je pred 21 leti v knjigi “Has Globalization Gone Too Far?“ zapisal Dani Rodrik, da je globalizacija šla predaleč. Nekaterim državam, ki so se brezglavo na hitro in popolnoma odprle, je globalizacija uničila domačo bazo in jih ekonomsko destabilizirala. Prosperirale so države, ki so se odpirale postopoma (za trgovino in tuj kapital).

Po tej Rodrikovi knjigi je šla globalizacija še naprej – po tem, ko je leta 2001 Kitajska vstopila v WTO (odpadle so visoke ovire za uvoz izdelkov iz Kitajske), so zahodne korporacije tja pospešeno prenašale sestavljanje svojih izdelkov. Tako je na eni strani poceni kitajska konkurenca uničila občutljive domače delovno intenzivne panoge, na drugi strani pa so domače multinacionalke s prenosom proizvodnje na Kitajsko “izvozile” tudi domača delovna mesta. Po letu 2001 in do krize 2008 je v Evropi in ZDA zaradi tega izginilo po 3.5 milijona delovnih mest v industriji.

Poleg tega seveda ekonomski odnosi s Kitajsko niso bili recipročni, saj Kitajska tuja podjetja ustrezno diskriminira v primerjavi z domačimi. Danes manj kot pred 30 leti, vendar še vedno zelo močno. Glejte spodnje rezultate ankete med 1,600 evropskimi podjetji na kitajskem trgu. Seveda je Evropi in ZDA (njihovim multinacionalkam) to v preteklosti ustrezalo oziroma jih ni tako motilo, toda po določeni točki, ko je Kitajska postala premočna, domač populizem zaradi negativnih učinkov globalizacije pa je močno porastel, je pač prišlo do preobrata. Nenadoma takšna Kitajska, kot jim je ustrezala 40 let, ameriške in evropske politike in podjetja moti.

Slika: Pogoji poslovanja za tuja podjetja na Kitajskem

Vir: Bloomberg

Iz tega vidika ima začetek teh trgovinskih izzivanj med ZDA in Kitajsko (če seveda ne eskalira) lahko pozitivne učinke, če:

  • se vzpostavi večja recipročnost v poslovnih pogojih nastopanja izvoznikov / investitorjev na kitajskem trgu,
  • dvigne zaščito pri uvozu nekaterih občutljivih končnih izdelkov na zmerno raven (10-15%),
  • pride do disrupcije globalnih verig vrednosti, ki imajo proizvodno-sestavljalni center na Kitajskem in če se del te prizvodnje / sestavljanja vrne nazaj v Evropo in ZDA.

Do slednjega bi lahko prišlo, saj – kot kažejo zadnje ankete med evropskimi podjetji – številna razmišljajo o premiku dela svojih verig vrednosti iz Kitajske. Preventivno, če pride do eskalacije trovinske vojne. Bloomberg:

Companies are “rearranging supply chains, looking at production systems,” he said. They’re “also taking measures for the worst scenario, which is that the present boom cycle is perhaps coming to an end.”

Ključ do stabilnosti so (kvalitetna in dobro plačana) delovna mesta. Evropa in ZDA jih nujno potrebujeta za lastno ekonomsko in politično stabilnost (porast populizma je reakcija na slabo ekonomsko situacijo in “moteče zunanje faktorje”, kot so tuja konkurenca in migranti!). Seveda pa tega ne more prinesti samo popravljanje trgovinskih odnosov s Kitajsko, pač pa tudi in predvsem domače politike – glede spodbujanja strateških panog, pametne specializacije, tehnološkega preboja ter delovnih pogojev, plač in nagrajevanja ter socialnih politik.

4 responses

  1. Tudi pri nas se globalizacija krepko pozna – pred desetimi, petnajstimi leti je precej naše proizvodnje enostavnejših izdelkov prevzela Kitajska, sedaj se delovna mesta v obliki proizvodnje sestavnih delov za evropske proizvajalce končnih izdelkov, ki ne želijo biti preveč odvisni od Kitacev, vračajo. Vendar v tem procesu izgubljamo proizvodnjo končnih izdelkov, ki praviloma prinašajo boljši izkupiček in postajamo vse bolj odvisni od tujih velikih družb, ki diktirajo igro. Zadnji primer je Gorenje.
    Edina rešitev za nas je visoka tehnologija, kar je v svetu še najbolj cenjeno, četudi je vgrajena v sestavne dele. Pri nas pa še vedno prevladuje “šraufciger” mentaliteta, v kateri je lakirnica Magna ali sestavljanje Renaultov, ki za nas ne prinašata kakšnih pomembnih dobičkov, ampak samo delovna mesta (pa še za to bomo morali uvažati delavce, ker domačih zmanjkuje), vrhunec državne gospodarske strategije.
    Mislim, da bi morali sredstva, namenjena vzpodbujanju tujih in domačih investicij, strogo vezati na tehnološki nivo nove proizvodnje – Yaskawa da, Magna ne.
    Skratka, če kdaj, rabimo sedaj ambiciozno razvojno politiko, podprto z državnim denarjem, da ne bomo izpadli iz svetovne gospodarske igre, kot se je to zgodilo Italiji. Se pa mudi – tudi tu nam tujci, predvsem Američani, pred nosom pobirajo obetavne tehnološke start-upe (letno preko 100 mio investicij/nakupov), namesto da bi jih ob pomoči domačega Tehnološkega sklada zadržali v Sloveniji.
    Taka razvojna strategija bi morala biti osrednje poglavje v koalicijskem programu nove vlade.

    • Magna bo izgleda v Sloveniji zagnala skupaj s Toyoto proizvodnjo BMW Z4 in Toyotinega kupeja Supra. Gre za top luksuzne maloserijske segmente avtomobilov, ki so se tradicionalno izdelovali v Magni v Avstriji.

      Će bo to res, in izgleda da bo, potem to pomeni zelo veliko priznanje Sloveniji in kvaliteti njene delovne sile in industrijskega okolja. To pomeni, da se Slovenija kot industrijska lokacija lahko v določeni meri primerja z Avstrijo.

      Serija japonskih investicij v Sloveniji v zadnjem času (predvsem Yaskawa) kaže na to.

      • Kvaliteta slovenskih proizvodnih delavcev in strokovnjakov, inženirjev in doktorjev tehnično naravoslovnih znanosti, tudi zdravnikov, skupaj z izobraževalnim sistemom, ki jih proizvaja, je nesporna. Glede tega smo v svetovni špici.
        Na žalost to bolje od domačih oblastnikov vedo tujci, ki jih pospešeno kupujejo če pa to ne gre, organizirajo z njihovo pomočjo svojo proizvodnjo v Sloveniji. Naši oblastniki pa se raje gredo neko služabniško podložnost tujcem in to našo komparativno prednost ceneno razprodajajo (računajoč na skromno provizijo/nagrado, kot bivši guverner BS Jazbec za bančno sanacijo, ali klika okoli SDH, katere maksimalni domet je, da pokasira kakšno provizijo pri prodaji državnih bank), namesto da bi na tem gradili našo prihodnost. Zato nekateri predlagamo razvojno strategijo s tehnološkim prebojem, ki sloni na tej kvaliteti in je zelo realna.
        Za ponazoritev in dokazovanje: kdo od slovenskih ekonomistov in pravnikov, da o drugih družboslovcev ne govorimo, zlahka dobi službo v tujini? Tehniki, Inženirji in zdravniki jo dobijo. Ali zakaj tuji rizični skladi pokupijo večino tehnoloških start-upov pri nas? Verjetno ne zaradi dobrodelnosti.
        Naša šibka točka je nesposobnost vodilnih, tako v proizvodnji kot v politiki, da to prednost izkoristimo. Zadnji primer je Gorenje, še prej poceni prodaja Elana, Fotone, Heliosa, pripravlja pa se ofenziva tujcev na naša uspešna proizvodna podjetja: TAB Mežica, Cinkarna Celje, itd. Če se s tem sprijaznimo, bomo (p)ostali sposobni in pridni delavci pri tujih gospodarjih, ki bodo pobirali smetano.
        Zakaj ne bi globalizacijo izkoristili sebi v prid in s tehnološkim prebojem sami prevzeli iniciativo?

  2. Kitajska je res posebna. Globalni kapital jo tako “ljubi” in potrebuje, da so si Kitajci lahko privoščili neke povratne ovire in nek samostojen razvoj. Je pač ni države na svetu z 1,38 mrd. prebivalstva, kjer ljudje živijo pod enotno oblastjo, z enim jezikom, v relativnem notranjem in zunanjem miru, za povrh pa so še precej revni, relativno dobro izobraženi in delavni. Zlata jama.

    Izjave gospoda T-ja, da kdorkoli izkorišča ZDA, pa se mi zdijo obscene. Najbogatejša država vseh časov po definiciji izkorišča druge, ne obratno. En pogled na Fortune Global 500 bo to potrdil. Na njem je kup ameriških korporacij, ki so se z milijardami poceni delovnih ur, preko milijonov poceni delavcev okoristile po vsej Aziji. Za seboj pa pustile še marsikaj drugega kot “nove srednje razrede”, npr. trajno uničeno okolje, ter tudi psihično in fizično izčrpane ljudi.

    Če povprečen ameriški delavec od tega ni imel kaj dosti, to ni njihova krivda. Ustanovitelj Alibabe pa je že pred časom na enem forumu povedal, da, če so Ameroti v zadnji 30 letih zapravili preko 14 trilijonov $ za “obrambne proračune”, beri: vojne in ne za za kaj bolj pametnega, je to pač njihova krivda.

%d bloggers like this: