• A German Model? – Francesco Saraceno
• I helped create the GOP tax myth. Tax cuts don’t equal growth. – Bruce Bartlett
• Voodoo Gets Even Voodooier – Paul Krugman
• Economists Have No Use for Republican Tax Cuts – Noah Smith
• Unpopular Delusions and the Madness of Elites – Paul Krugman
• Why Public Health Insurance Could Help, Even if You Don’t Want It – NYTimes
• Tax Cuts for “Pass-Through” Businesses are Cuts for Rich People – Dean Baker
• The Trump Tax Reform’s Pass-Through Boondoggle – Justin Fox
• Better thy Neighbor? Cross-border Effects of Fiscal Actions – IMF Blog
• The Unequal Burden of Rising Temperatures on Low Income Countries – IMF Blog
• Global value chains and the missing US exports – VoxEU

Ko zjutraj razvažaš otroke po vrtcih in šolah, je kolateralna korist, da včasih slišiš tudi kak dober komad na radiju (sploh pa na Rock radiju). No, danes mi je ta komad malce odprašil spomin na srednjo šolo in …., ah, pustimo to.

Heh, Bruce Bartlett, svetovalec Ronalda Reagana, co-mastermind Reaganove davčne reforme in so-avtor republikanskega davčnega mita (drugi “zaslužen je še Arthur Laffer – avtor “Lafferjeve krivulje”), je ujel svoj trenutek intelektualne poštenosti. V današnjem komentarju v Washington Postu pravi, da gre pri trditvi, da zniževanje davkov povečuje rast, le za mit. Za republikanski davčni mit, ki je sicer prodrl v učbenike ekonomije.

Bartlett pravi, da Reaganova davčna reforma, ki je znižala najvišjo mejno davčno stopnjo na samo 28%, ni imela nekega pomembnega učinka na rast, bolj pomembni dejavniki rasti so bili prepolovitev Fedove obrestne mere ter keynesianska ukrepa vlaganj v cestno infrastrukturo in oboroževanje. Še več, ko primerja stopnje skupne gospodarske rasti po desetletjih, Bartlett pokaže, da je bila kumulativna gospodarska rast v Reaganovih 1980-ih nižja od tiste v 1970-ih, ko so bili davki ekstremno visoki. In gospodarska rast v Clintonovih 1990-ih, ko je močno zvišal davke, je bila višja tako od tiste v Reaganovih časih kot tiste v času Busha mlajšega, ki je ponovno drastično znižal davke bogatim. In enako velja za Obamino obdobje, ko je ob (kljub ali zaradi?) zvišanju davkov dosegal višjo rast od predhodnika. (Nasploh je gospodarska rast višja v mandatih (bolj socialnih) demokratskih predsednikov, kar je zanimivo, mar ne?) Torej bi prej lahko veljal anti-davčni mit, torej da višji davki pospešujejo rast (čeprav ne za prvega in ne za drugega ni empirične podpore).

In še nekaj, Bartlett razkriva še nekaj pozabljenih dejstev iz glorificiranih, mitoloških Reaganovih časov. Denimo, da je Reaganova davčna reforma navrtala veliko luknjo v proračun, zaradi česa je Reagan v drugem mandatu spet povišal davke, da bi pokril približno polovico proračunske luknje, ki jo pridelal s predhodnim zniževanjem davkov. Ah, ta nori svet. In ta klinčeva ideologija.

Nadaljujte z branjem→

Eden izmed večjih problemov je, da veliko poslovnih odločitev in ukrepov vladnih politik temelji na posamičnih študijah. Kadar vodstvo podjetja ali minister želi dobiti ex-post potrditev za strateško odločitev, ki jo je sam pri sebi sicer že sprejel, naroči študijo, ki nato verificira pravilnost njegove odločitve (če ne, jo skrije v predal in naroči drugo). Kvaliteta in verodostojnost tovrstnih študij sta običajno vprašljivi, ne pa vedno. Toda vsaj pri znanosti oziroma znanstvenih raziskavah običajno zaupamo objavljenim rezultatom. Saj naj bi šli skozi strogo sito kolegialne kritike in nato še recenzentov. Pa jim ne bi smeli. Zaupati namreč.

V zadnjih letih sem tukaj napisal že nekaj postov na to temo in na velike težave, ki jih imajo v medicini, farmaciji, klimatologiji, psihologiji itd. z replikacijo dobljenih rezultatov. Nasploh je problem tam, kjer imajo opravka z eksperimentalnimi raziskavami, ki jih je izjemno težko ponoviti in preveriti rezultate. Toda podobni problemi so tudi tam, kjer so na voljo tudi originalni podatki in ekonometrična koda. Tudi tukaj se pojavlja enak problem, da ogromno raziskav, objavljenih v vrhunskih znanstvenih revijah, ni mogoče replicirati.

Nadaljujte z branjem→

Zelo svež cover. Za vse heroje vsakdanjega življenja, za vse nas.

Izjemno nizka udeležba in sam izid referenduma o zakonu o drugem tiru nista veliko presenečenje. Sta rezultat tega, da so državljani zbegani glede tega, kaj ta zakon v resnici prinaša, in rezultat tega, da sta obe strani, vladna in opozicijska oziroma interesno motivirana, na veliko manipulirali glede tega in v umazani predreferendumski kampanji še bolj zmedli volilce. Ti so pač raje ostali doma, kot da se odločajo o tem, ali hočejo imeti drugi tir oziroma ali hočejo zanj plačati eno ali dve milijardi evrov.

Nadaljujte z branjem→

• Review: The Scandalous Friendship That Shaped Adam Smith – NYTimes
• Why Workers Are Losing to Capitalists – Noah Smith
• Colleges as class reproduction machines – Brookings
• Income mobility and welfare: A new approach – VoxEU
• Making Fiscal Money Work – Biagio Bossone et al
• Kahneman on AI versus Humans – Digitopoly
• How I lost my past – Branko Milanovic
• The New Monopolists – Mordecai Kurz
• The Coming Bear Market?- Robert J. Shiller
• Where’s the Inflation?: Where’s the Beef? – Roger E. A. Farmer
• The forward guidance paradox – VoxEU
• The Global Cost of the Eurozone’s 2012 Fiscal Coordination Failure – Brad Setser
• Undergraduate economics teaching moves into 21st century – Simon Wren-Lewis

Včeraj sem za štos odprl glasovanje, kako bi bralci mojega bloga na referendumu glasovali glede zakona o drugem tiru. Seveda je vzorec majhen (zaenkrat 255 glasov), najbrž povsem nereprezentativen in zelo gotovo zelo pristran (bralci tega bloga so najbrž bolj motivirani, hkrati pa gojijo podobna stališča kot jaz, sicer ne bi izgubljali časa na tem blogu). Ne glede na to pa rezultati glasovanja do zdaj kažejo, da bi skoraj štiri petine (slabih 79%) vseh glasovalcev na referendumu glasovalo proti zakonu. Le dobrih 8% bi jih glasovalo za zakon, 13% pa je neopredeljenih.

Iz tega (doseženega rezultata, pristranosti vzorca in motiviranosti glasujočih) sledi, da bo na nedeljskem referendumu zakon skoraj gotovo padel, če bo dosežen kvorum udeležbe (345,000 volilcev), saj bodo prišli oddat svoj glas le najbolj motivirani. To je tudi v skladu z ugotovitvami ankete Dela iz začetka julija.

Vir: DAMIJAN blog, 22.9.2017, 22:04

Demokratično izražanje volje državljanov (na volitvah in referendumih) je edina (EDINA !) demokratična civilizirana možnost vplivanja na delovanje oblastnih struktur. Je edini civiliziran način, da kot državljani vplivamo na to, kdo nas bo zastopal in v našem imenu izvajal državne politike in je edina civilizirana možnost, da kot državljani korigiramo politike vladajoče elite, kadar menimo, da se ne skladajo z našo (večinsko) voljo. Ostanejo le še manj civilizirane (čeprav demokratične) možnosti, kot so ulični protesti in revolucije, ki pa pridejo v poštev v skrajni sili. Toda dokler imamo možnost, da periodično in izredno (referendumi) izražamo našo voljo, je naša državljanska – ne samo pravica, ampak – dolžnost, da jo izkoristimo.

Če ne gremo na volišča – ker smo apatični, ker se nam ne da, ker bi raje šli nabirat gobe ali počet kaj tretjega – nismo naredili nič koristnega. Še več, naredili smo veliko škodo. Volilna abstinenca (neudeležba na volitvah) ni izraz protesta proti vladi. Nasprotno, naša volilna neudeležba je naša aktivna pomoč vladi ali skupinam organiziranih interesov! Nadaljujte z branjem→