Alexandria Ocasio-Cortez je glede na karizmo in vloženo energijo očitno prihodnost ameriške demokratske stranke. Po Kongresu jo čaka pot na naskok na Belo hišo.
Vesel sem, da je združila moči z Bernijem Sandersom. Dva progresivca, ki lahko reformirata ameriški kapitalizem in ga naredita bolj humanega.
Noah Smith se je v threadu lotil hitre analize fenomena, da v primeru znanstvenih ali uporabnih tehnoloških odkritij zasluge priznamo samo zadnjemu (zadnjim) v vrsti in da ta zadnji “zmagovalec” pobere vse zasluge, zgodovinski ugled in denar. Tiste v dolgi verigi pred njim, ki so dodajali ključne invencije, ki so na koncu pripeljale do velikega odkritja, pa zgodovina prezre. Pri čemer pa tukaj ne gre za tipične “vodonosce” kot pri kolesarskih ekipah, pač pa za enakovredne znanstvenike in izumitelje, katerih edina pomanjkljivost je, da niso imeli te sreče, da bi dodali piko na i pri odkritju, pač pa so trdo delali pri postavljanju i-ja.
O tem sem že nekajkrat pisal: v obdobjih, ko so bili finančni tokovi mednarodno najbolj liberalizirani, so bile finančne krize najbolj pogoste, njihova globina pa največja. V zadnjem stoletju je edino obdobje, ki je bilo praktično brez finančnih kriz, v letih med 1945 in 1973. Takrat, v tem brettonwodskem času, so bile v veljavi ovire za mednarodne tokove kapitala.
Za razliko od liberalizacije trgovine (s proizvodi in storitvami) nosi liberalizacija finančnih tokov s seboj (finančni) pomemben virus – ki se imenuje pohlep. Kapital dere tja, kjer so donosi največji, in to v nezmernih količinah, slepo kot čreda. In napihne vse balone. In ko se pojavijo znaki ohlajanja donosov, kapital pobegne na vrat na nos, slepo kot čreda, in za seboj pusti opustošenje. Baloni počijo. Če želiš biti varen pred finančno okužbo, moraš zapreti meje pred tem finančnim virusom. Ali / in regulirati moraš nosilce tega virusa – finančno industrijo.
To je zgodba, ki je nihče noče slišati, še najmanj pa ponosni arhitekti tega liberaliziranega globalnega finančnega modela. Glejte spodaj.
Bine Kordež
Podatek, da v Sloveniji skoraj dve tretjini zaposlenih prejema plačo pod povprečjem, sproža veliko zgražanja nad razmerami in pozivov za spremembo takšnega stanja. Pri tem se pogosto navaja, kako so bile razlike med plačami nekdaj drugačne, plače torej bolj “pravično” razdeljene. Kakor sicer ni nobenega dvoma, da mora biti cilj zviševanje plač vseh zaposlenih ter povečanje blagostanja državljanov, pa moramo vseeno sprejeti, da bo delež zaposlenih s prejemki pod povprečno plačo (na žalost) tudi naprej okoli 60 %. Ker so plače navzdol omejene, bo distribucija plač takšna, da bo delež zaposlenih s plačo pod povprečjem vedno krepko nad polovico. In čeprav se mogoče ne boste strinjali, takšen delež je bil tudi v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko imamo v zavesti bolj “enakopravno” porazdelitev plač. Tega podatka seveda nihče ne pozna, niti se ni o tem govorilo, po občutku pa je možno sprejemati različne (všečne) zaključke.
Če mislite, da sem padel na glavo, ker sem dal tako bedast naslov, se motite. Itak, da je možno koristi od trgovine prerazdeliti znotraj družbe, če zaposlenim in lastnikom kapitala v panogah, ki z liberaliziacijo trgovine prek progresivnih davkov pobere del koristi in jih v obliki nadomestil za brezposelne, socialnih pomoči ter subvencij za prekvalificiranje in subvencij za nova delovna mesta preusmerite tistim, ki so s to liberalizacijo bili prizadeti.
Ampak to se zdi jasno vam in meni, ne pa nujno tudi akademskim ekonomistom. Namreč da moje akdemske kolege prepričate v to, da je možno koristi od trgovine prerazdeliti znotraj družbe prek progresivne obdavčitve zmagovalcev, mora to iti skozi formalni test. To morate zapisati v enačbe, izpeljati model in pokazati, da ima model, če ne že lepo traktabilno, pa vsaj analitično rešitev. Prav ste razumeli, matematika mora dovoliti, da tovrsten splošno oziroma vsakemu tepcu razumljiv ukrep ekonomske politike dobi domovinsko pravico v akademski ekonomiji. Če nekaj ne morete zapisati v enačbe in izpeljati v modelu, pač ne more obstajati! Ne pika, klicaj!
Bine Kordež
Pred dnevi sem pisal o težavah in neracionalnostih s prestavljanjem družbe Koto d.o.o. iz DUTB v SDH. Čeprav sta obe družbi v stoodstotni državni lasti je trajalo skoraj leto dni, da se so dogovorili po kateri ceni bo država prenesla to podjetje iz “levega v desni žep”. Vrednost neke družbe je vedno relativna zadeva in tudi certificirani cenilci niso neki vsevedneži, ki znajo to vrednost točno določiti. Res pa jih uprave predvsem v državnih podjetjih zelo rade angažirajo, ker imajo s tem formalno pokrite svoje odločitve. Takratni tekst sem na koncu zaključil z informacijo, da je le prevladal razum in med družbama je bil dosežen dogovor o prodajni ceni brez nekih večjih dodatnih stroškov. A sage glede prenosa tega podjetja iz ene v drugo državno družbo izgleda še vedno ni konec.
Eden največjih še živečih filozofov, Jürgen Habermas, se v Social Europe sprašuje ali so njegovi rojaki, kot nacija, še dobri Evropejci. Habermas je sicer, kot pravi, romantičen Evropejec, dovolj star, da se spomni, zakaj je bila ustanovljena evropska integracija. Pravi, da se šele zdaj, ko se mednarodna politična situacija zaostruje kot posledica migrantske krize, prevče globalizacije in preveč stroge nemške politike do držav, ki jih kriza močneje prizadela, v Nemčiji počasi kruši medijsko spolirani mit o tem, kako pravilno, proevropsko, solidarno, je Nemčija “reševala” evrsko krizo. Morda šele zdaj kdo podvomi, ali je Nemčija v času krize ravnala prav.
Problem pa je, da je danes Nemčija tista, ki potrebuje pomoč od svojih evropskih partneric. Danes je Nemčija tista, ki zaradi povečanega števila migrantov in grozečih ameriških carin na avtomobile, kar bo prizadelo predvsem Nemčijo, kliče po enotni evropski politiki in po solidarnosti. Pri tem pa še vedno zavrača Macronove predloge glede poglabljanja EU v smeri fiskalne unije.
Pred dvema dnevoma je Dani Rodrik v komentarju How To Avoid a Trade War zapisal, da se je Trumpovi trgovinski vojni še mogoče izogniti, če voditelji prizadetih držav, kot razumno razmišljujoči voditelji, nanje ne bi reagirali s povračilnimi ukrepi, saj se zavedajo, da bi eskalacija povračilnih ukrepov vodila v še večje izgube za njihova gospodarstva. Vendar tukaj Rodrik nima nujno prav, saj ostaja zgolj na racionalni ekonomski ravni, povsem pa zanemarja čustveno in politično-strateško. Voditelji razvitih držav se na Trumpovo izzivanje morajo odzvati že zaradi lastnega ponosa, predvsem pa, da po eni strani demonstrirajo odločnost pred svojimi volilci, na drugi pa pred Trumpom in da mu dajo vedeti, da jih ne more izsiljevati in enostransko rušiti desetletja dolgo mukoma oblikovane svetovne trgovinske ureditve. S tem se lahko strinjamo ali ne, vendar je politično povsem logično in neizbežno. Zato je trgovinska vojna zelo verjetna.
Vendar pa je bolj pomembno nekaj drugega, na kar je že je pred 21 leti v knjigi “Has Globalization Gone Too Far?“ opozoril Rodrik, in sicer, da je globalizacija šla predaleč in da je nevzdržna tako za mnoge razvite kot manj razvite države. Na to je danes v The New Republic ponovno opozoril David Dayen, ki pravi približno isto kot naslov tega komentarja. Trump je sicer zanetil trgovinsko vojno, vendar so bili popravki svetovne trgovinske ureditve neizbežni.
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.