Ena izmed ključnih debat letošnjega poletja je bila – za mnoge komentatorje – “ekstremistična” zahteva stranke Levica v njihovem programu in pred začetkom koalicijskih pogajanj, da je treba dvigniti minimalne plače in minimalne pokojnine. Resnici na ljubo te zahteve Levice niso same po sebi “zmešane”, nerazumne ali v nasprotju z ekonomijo. Te zahteve Levice zgolj pomenijo, da se koristi od ekonomske rasti bolj pravično porazdelijo oziroma da od višje gospodarske rasti pridobijo tudi sloji v spodnjem delu distribucije dohodkov. Ker to – prek številnih mehanizmov – zagotavlja družbeno stabilnost.

Natanko to je namreč razlika med “neoliberalnimi” ZDA in ostalimi državami s podobnim ekonomskim modelom ter Evropo. Spodnja slika kaže, da si je v ZDA po letu 1980 večino koristi od povečane rasti prisvojil zgornji 1% (ki je podvojil svoj delež v razdelitvi dohodkov), medtem ko se je delež dohodkov spodnjih 50% populacije skorajda prepolovil. Zgornji 1% dobiva danes skorajda dvakrat večje agregatne dohodke od spodnjih 50%, medtem ko je bila leta 1980 zgodba obrnjena. Za razliko od ZDA se v zahodni Evropi takšna negativna dohodkovna evolucija ni zgodila. Spodnjih 50% populacije je sicer takoj po letu 1980 izgubilo dve odstotni točki deleža v razdelitvi, vendar nato vzdrževalo raven deleža pri 22% skupnega dohodka. Zgornji 1% je sicer postopno povečal svoj delež za 2 odstotni točki, vendar je ta sprememba v koncentraciji dohodkov bistveno blažja kot v ZDA.

Nadaljujte z branjem→

Res je, da je bil “šlager pjevač”, da sem na njegove šlager pesmi vedno gledal malce navzdol (jebiga, ni bil rocker) in da se mi je zdel star že v začetku 1980-ih. Toda v zadnjih treh desetletjih jadranja se Oliverju in njegovi pesmi “Galeb i ja” na barki ali izven nje v Dalmaciji nikakor ni dalo izogniti. Počasi mi je z nekaj pesmimi, nehote in podmuklo, zlezel pod kožo.

Oliver, hvala za vse lepe trenutke, ki si nam jih polepšal in za tiste, ki nam jih še boš (če bomo imeli srečo in nam bo zdravje služilo, da bomo še lahko jadrali).

.

Nadaljujte z branjem→

V zadnjih letih se z razvojem elektronskih socialnih medijev ni razmahnil samo problem lažnih novic, s katerimi industrija manipulira potrošniške navade, lobistične združbe pa javno mnenje in rezultate volitev in referendumov. Pač pa se je razmahnil tudi problem “lažne znanosti” (fake science), kjer prek izbruha izdajateljev elektronskih “znanstvenih” revij industrija in lobistične skupine lansirajo nepreverjene, pristranske in povsem lažne “znanstvene ugotovitve”. Njihov namen je seveda bodisi ustvariti dvom v ali zanikati ugotovitve “resne” znanosti (denimo glede klimatskih sprememb) ali popularizirati ugotovitve, ki pomagajo h komercialnemu uspehu določenih panog.

In ko govorim o izbruhu “fake znanosti”, to ni iz trte zvito, saj se je od leta 2013 število”znanstvenih” objav v lažnih akdemskih revijah potrojilo. Prevladuje 5 založnikov, ki so v prodajanju tovrstnih storitev lobističnim organizacijam in industriji odkrili zelo uspešen poslovni model. V tem poslu pa naj bi sodelovalo okrog 400,000 “znanstvenikov”.

Mednarodno združenje preiskovalnih novinarjev (ICIJ) je izvedlo novo diverzijo in raziskalo 175,000 “znanstvenih” člankov. Spodaj je nekaj ugotovitev in link na celotno raziskavo.

Nadaljujte z branjem→

• ‘Fake science’ and its poisonous effects – ICIJ
• The missing profits of nations – Tørsløv, Wier & Zucman
• Facebook fined for data breaches in Cambridge Analytica scandal – The Guardian
• Economists Can’t Write Economically, Driving Demand for Brevity – WSJ
• How biased technological change affects the labour market – VoxEU
• Why Was the 20th Century Not a Chinese Century? – Brad DeLong
• Artificial Intelligence, Economics, and Industrial Organization – Hal Varian
• The State of New Keynesian Economics: A Partial Assessment – Jordi Gali
• Corbyn’s neglected question – Chris Dillow

Kdor je kdaj videl Jeana Claudea Junckerja v akciji – v pogajanjih, ga ne more preveč začuditi, da če kdo, lahko on Trumpa pripelje do kompromisa. Juncker je (zanemarimo tukaj njegove luksemburške davčne posle in zasebne razvade od žensk do pijače) res dober pogajalec. Trumpa je tokrat prepričal s preprostimi kartami z nekaj ključnimi  številkami, s katerimi je Trumpu osnovnošolsko ponazoril, kaj bi pomenila eskalacija trgovinske vojne med gospodarskima velesilama. Art od deal po Junckerjevo:

Mr. Juncker grabbed the opportunity to argue that both sides need to refrain from further punitive tariffs or they would foolishly harm themselves.

“If you want to be stupid,” he told Mr. Trump, “I can be stupid, as well.”

Backing up his points, Mr. Juncker flipped through more than a dozen colorful cue cards with simplified explainers, the senior EU official said. Each card had at most three figures about a specific topic, such as trade in cars or standards for medical devices.

“We knew this wasn’t an academic seminar,” the EU official said. “It had to be very simple.”

Nadaljujte z branjem→

Najprej disclaimer: nisem član Levice, niti podpornik in na volitvah nisem volil za Levico (čeprav bi najbrž zanjo volil, če bi bil na dan volitev v Sloveniji). Sem pa na podlagi številnih interakcij z različnimi parlamentarnimi strankami v preteklem mandatu uspel sestaviti profil posameznih strank v njihovem konkretnem delovanju in ne zgolj v leporečenju pred kamerami. In tukaj si je Levica s svojo pokončnostjo, analitičnostjo in doslednostjo pridobila moje simpatije. In na tej osnovi sem glede Levice napisal nekaj tvitov v času po volitvah.

Zanimivo je, da si je status ekstremista v slovenskem političnem prostoru prislužila stranka Levica, ne pa SDS in NSi. Čeprav ima Levica, kar se tiče občutljivih političnih tem (odnos do tujcev, odnos do istospolno usmerjenih, stališče glede legalizacije mehkih drog, odnos do zgodovine), bistveno bolj odprta, tolerantna in sodobna stališča. Da ne govorimo o ključnih razvojnih in socialnih vprašanjih, kjer ima Levica bolj konstruktivna, realnosti prilagojena in dolgoročno naravnana stališča od SDS in NSi, ki znata kot papagaja ponavljati zgolj “privatizacija, znižanje davkov in zmanjšanje javnega sektorja“.

Spodaj je nekaj poudarkov iz odgovorov na vprašanja iz Siol.net glede mojega videnja vloge Levice v morebitni prihodnji levosredinski koaliciji.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Davčna obremenitev plač je verjetno ena najbolj pogostih tem s področja ekonomije v naši državi, precej bolj redka pa je diskusija o davku na dobiček oz. davku od dohodka pravnih oseb, kot se uradno imenuje. Če je pri obdavčitvi plač v Sloveniji dokaj poenoteno stališče o previsokih obremenitvah, pa pri davku na dobiček temu ni tako. Precejšen del politike ter tudi strokovnjakov namreč ocenjuje, da so davčne stopnje na dobiček v Sloveniji relativno nizke in zagovarja določen popravek navzgor. Na drugi strani pa imamo seveda tudi veliko zagovornikov obstoječe obdavčitve, seveda s podporo podjetniškega sektorja. Ti so mnenja, da davčna obremenitev kapitala v Sloveniji ni tako nizka in da bi zvišanje davčnih stopenj poslabšalo konkurenčnost našega gospodarstva. Zato je zanimivo pogledati, kje smo pravzaprav s obdavčitvijo glede na druge države EU ter tudi razmere v svetu.

Nadaljujte z branjem→