Tisti, ki se ukvarjajo z ekonomiko trga dela, ekonomiko porok in ločitev (ja, to res obstaja) in sociološkimi aspekti le-teh, jim je “temna stran” problematike ženske emancipacije dobro poznana. Poznana vam je tudi, če ste slučajno brali knjigo Tima Harforda The Logic Of Life in tretje poglavje o ekonomiki ločitev, ali pa če ste brali brilijantno knjigo The Moral Animal Richarda Wrighta. Tam boste našli povsem biološke in povsem sociološke razloge za optimalno izbiro partnerjev v živalskem in človeškem svetu (denimo zakaj se samice (ženske) povsem racionalno “možijo navzgor” po družbeni lestvici, samci (moški) pa “ženijo navzdol”), pa tudi povsem sociološke razloge, zakaj se je z ekonomsko emancipacijo žensk zmanjšala stopnja porok in povečala stopnja ločitev ter zmanjšala sreča. * Nadaljujte z branjem→

Simon Wren-Lewis, makroekonomist iz Oxford University, je pred skoraj desetletjem iz jeze nad napačnim pristopom konzervativne britanske vlade k reševanju krize začel pisati svoj mainlymacro blog (redno navajan na tem blogu). Sprva se je njegova kritika nanašala zgolj na napake politike in strokovne napake oz. zavajanja kolegov, sčasoma pa je ugotovil, da v tej zgodbi povsem napačnih ukrepov ekonomske politike po največji krizi po 2. svetovni vojni ne gre zgolj za igro pokvarjenih politikov ob asistenci zmotno napačnih ali zlonamerno napačnih receptov neoliberalne (konzervativne) stroke. Pač pa da je politična zgodba mogoča pravzaprav zato, ker ji asistirajo oziroma jo popularizirajo mediji. Novinarji, ki nimajo kančka pojma o ekonomiji in jim je itak pretežko razumeti učbenik za makroekonomijo iz prvega letnika študija ali zelo poljuden povzetek neke empirične raziskave, in ki raje pobirajo in razširjajo všečne floskule pokvarjenih politikov. Novinarji, ki jih lahko pokvarjeni politiki z malim prstom leve roke nategnejo, da je treba v krizi, ko obupno primanjkuje povpraševanja, zategniti pas in zniževati proračunski deficit, namesto povečati javne investicije, socialne izdatke in plače. Nekaj, kar vam pove vsak učbenik na osnovni in srednji težavnostni ravni makroekonomije.

No, Simon je zdaj o tem napisal knjigo “The Lies We Were Told: Politics, Economics, Austerity and Brexit” (izšla je ta teden). Teza knjige je brutalno preprosta: za sedanji porast skrajnega populizma po Evropi in ZDA, za Trumpa in Brexit, so ob pokvarjenih politikih in konzervativnih ekonomistih enako sokrivi mediji. Ker so asistirali pokvarjenim politikom pri popularizaciji napačnih ukrepov, zaradi česar je izostalo hitro in robustno okrevanje po krizi in se je poglabljala socialna mizerija, kar je rodilo nezadovoljstvo med ljudmi. In ko to socialno nezadovoljstvo šokiraš še s širjenjem strahov pred dejanskim ali namišljenim problemom povečanih migracij, dobiš idealno okolje za porast skrajnega desnega populizma.

Mediji seveda te krivde ne bodo prevzeli nase. Saj oni zgolj obveščajo o tem, kar se dogaja v družbi, mar ne? In točno to je problem. Za zgornjo floskulo mediji skrijejo neznanje in nesposobnost svojih novinarjev na eni in svojo senzacionalistično preferenco (zaradi komercialnih razlogov seveda) na drugi strani. So izjeme, vendar zelo redke.

Nadaljujte z branjem→

Kot običajno, dobro umerjen komentar v The Economistu o sporu med Italijo, ki je največja poraženka evrskega projekta, in Evropsko komisijo. Z nekaj več fleksibilnosti v fiskalnih pravilih EU (SGP in FP), bi se zadnji zaplet glede italijanskega proračuna lahko hitro razrešil, pritisk finančnih trgov bi se zmanjšal in rast bi se lahko odlepila iz skoraj ničle. Vztrajanje pri rigidnih pravilih na eni in trmi italijanske populistične, skrajno leve – skrajno desne koalicije na drugi strani lahko privede do bistveno večjih težav za celotno EU.

Moj daljši komentar sledi jutri.

Italians are frustrated. Real incomes in Italy have fallen since joining the euro area; inequality and poverty have risen. Economic growth briefly rose to almost 2% in mid-2017 but has since slipped back to close to zero. At 10.1%, the unemployment rate is well above the pre-crisis low of 5.8%. Economic weakness is re-emerging even as the European Central Bank reduces its stimulative asset purchases and prepares for eventual interest-rate rises. Recent indicators of service-sector and manufacturing activity suggest that the economy is at risk of falling back into contraction. A return to recession would prove disastrous for Italy’s politics and its long-run budget position. And a bit more spending now would probably not spark a bond-market panic, since the government’s debt has an average maturity of nearly seven years and most is held domestically. A little forbearance on the part of the EU might therefore enable a dangerous political moment to be defused at little economic cost.

Nadaljujte z branjem→

• Health-Care Costs Are Still Eating the U.S. Economy – Noah Smith
• Reclaiming Community – Dani Rodrik
• Populism’s Common Denominator – Barry Eichengreen
• The consequences of Italy’s increasing dependence on domestic debt-holders – Jan Mazza
• The roots of sluggish productivity – EurekAlert
• Why Quantitative Easing Will Return – Tim Taylor
• Can American Democracy Come Back? – Joseph E. Stiglitz
• What the Hell Happened to Brazil? (Wonkish) – Paul Krugman
• Real America Versus Senate America – Paul Krugman
• Peer Review: The Worst Way to Judge Research, Except for All the Others – Aaron E. Carroll

Bine Kordež

Sonja Šmuc, generalna direktorica GZS, se je na torkovi okrogli mizi ob izdaji knjige Mariane Mazzucato “Podjetniška država”, spraševala, kam je šlo tistih 24 milijard evrov povečanja javnega dolga (od 8 na 32 milijard evrov) od leta 2008 do danes. Njena teza je bila, da ta javni dolg ni šel za znanost, pač pa predvsem za socialo, povečanje plač v javnem sektorju in sanacijo bank. Resnica je nekoliko drugačna.

* Ta članek je adaptirana verzija poglavja iz moje knjige Kam je izginilo deset milijard?, kjer sem analiziral veliko povečanje javnega dolga v letih 2008-2014.

Nadaljujte z branjem→

Prej na radiju. Odličen tribute Pankrtom. Huh, in ne vem, če ni boljši od originala.

.

Nadaljujte z branjem→

Martin Sandbu ima v Financial Timesu zelo dober tekst o tem, koliko smo se naučili iz pretekle krize in ali smo res pripravljeni na prihodnjo. Ključni so trije elementi. Prvič, ali regulatorji bank dovolj spremljajo (ponekod alarmantne) trende v zasebnem zadolževanju (podjetij in gospodinjstev) in ali so zavarovalne sheme dovolj dobre. Drugič, smo se iz pretekle krize naučili, da je ob nastopu krize potrebna bliskovita akcija čiščenja bančnih bilanc ter dovolj velik in trajen fiskalni in monetarni stimulus? In tretjič, ali se dovolj zavedamo, da imajo napake pri prvih dveh elementih (zapoznela sanacija bank, nezadovoljiv in prekratko trajajoč stimulus) nepopravljive politične posledice? In sicer fragmentacijo političnega prostora in njegovo radikalizacijo v smeri porasta skrajno desnega populizma.

Torej, kako dobro smo pripravljeni v Sloveniji? (Upam, da mi ne bo treba reciklirati starih člankov od 2008 naprej)

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V uvodnem tekstu sem predstavil osnovne ugotovitve glede gibanja zaposlenih in plač v javnem sektorju. Na osnovi analize sem tudi ocenil, kakšne možnosti imajo pogajalske skupine vlade in sindikatov, ko se pogajajo o plačah javnega sektorja za naslednji dve leti. V tem prvem tekstu so bili izpostavljeni samo osnovni poudarki, v dodatnih člankih pa poskušam podrobneje predstaviti ter argumentirati posamezne ugotovitve.

V prvem nadaljevanju sem predstavil nekaj definicij, kaj javni sektor sploh zajema, iskal pa sem tudi odgovor ali je število zaposlenih v javnem sektorju primerljivo z razmerami v evropskih državah. V drugem nadaljevanju pa je prikaz gibanja števila zaposlenih v javnem sektorju po letu 2005.

Nadaljujte z branjem→

O čudežnem preobratu IMF k razvetljenstvu sem na tem blogu že ogromno pisal in navajal raziskave IMF-ovih raziskovalcev, ki so ovrgle utrjene mite v ekonomiji (od vpliva dolga, fiskalnega stiskanja in neenakosti na rast do (ne)škodljivosti sindikatov). Na žalost je ta preobrat IMF ostal zgolj na akademski ravni, v praksi so IMF-ovi emisarji ta spoznanja povsem ignorirali in države še naprej – s strahovitim orožjem, ki ga ima IMF: reprogramiranje kreditov in vpliv na ostale kreditorje – posiljevali z arzenalom ideološko-dogmatskih receptov iz svoje svinčene zgodovine.

Ne glede na to pa se stilska preobrazba IMF nadaljuje. Podobno kot je nekdanja predsednica FED Janet Yellen kot enega izmed ključnih poudarkov njenega mandata zaobjela v predavanju o problemu neenakosti, je tudi direktorica IMF Cristine Lagarde svoj zadnji blog posvetila problemu neenakomerne prerazdelitve koristi od tehnološkega razvoja in globalizacije. Sedanjo situacijo, podobno kot jo vidim tudi jaz, primerja z 1930. leti, ko so pretirane razlike v premoženju in dohodkih, slaba regulacija finančnega sistema, slaba zaščita pravic zaposlenih in odsotnost socialne države udarili nazaj. V obliki populizma in njegovih radikalnih oblik nacizma in fašizma. Lagardeova zato danes predlaga novi multilateralizem:

one that is more inclusive, more people-centered, and more accountable.

Nadaljujte z branjem→

Preprosto vprašanje, kompleksen odgovor.

Ključni vprašanji danes pa sta: Kaj smo se iz te lekcije naučili in ali smo pripravljeni na krizo, ki prihaja? Tako (1) iz vidika stabilnosti bančnega sistema, (2) iz vidika finančne robustnosti podjetij kot (3) iz vidika pripravljenosti ekonomskih politik, da hitro in učinkovito posredujejo.

Nadaljujte z branjem→