Smo pripravljeni na krizo?

Martin Sandbu ima v Financial Timesu zelo dober tekst o tem, koliko smo se naučili iz pretekle krize in ali smo res pripravljeni na prihodnjo. Ključni so trije elementi. Prvič, ali regulatorji bank dovolj spremljajo (ponekod alarmantne) trende v zasebnem zadolževanju (podjetij in gospodinjstev) in ali so zavarovalne sheme dovolj dobre. Drugič, smo se iz pretekle krize naučili, da je ob nastopu krize potrebna bliskovita akcija čiščenja bančnih bilanc ter dovolj velik in trajen fiskalni in monetarni stimulus? In tretjič, ali se dovolj zavedamo, da imajo napake pri prvih dveh elementih (zapoznela sanacija bank, nezadovoljiv in prekratko trajajoč stimulus) nepopravljive politične posledice? In sicer fragmentacijo političnega prostora in njegovo radikalizacijo v smeri porasta skrajno desnega populizma.

Torej, kako dobro smo pripravljeni v Sloveniji? (Upam, da mi ne bo treba reciklirati starih člankov od 2008 naprej)

The crisis itself only happened because of the huge build-up of debt that policymakers treated with reprehensible neglect. While economic observers worried about current account asymmetries, the real danger lay not in net flows (inflows minus outflows) of finance between countries, but gross (total) flows. As the Bank for International Settlements chart below shows, this stock of cross-border financial claims trebled from $10tn to more than $30tn just from 2000 to 2008, an order of magnitude greater than the net flows.

With huge cross-border credit growth, of course, came huge domestic credit growth. It bears mentioning that this growth was largely in private credit — governments were not particularly profligate, though some had hangovers over legacy debt and, in a crisis, private debts usually end up in public balance sheets anyway. But it was clearly a policy error to allow private credit at this scale: we now know that beyond a certain point, more private credit (whether a higher level or faster growth) is harmful for economic growth and an indicator of a looming financial crisis.

And we know this not from the sworn enemies of the financial sector, but from such stalwarts of the liberal economic order as the IMF, the OECD and the BIS, all of which have published research pointing out that a surfeit of credit — in particular bank credit to households — does more harm than good.

Blame for the damage caused by the financial crash itself, therefore, should at least in part be laid at policymakers’ door for letting private credit grow out of control through neglect and sometimes with active encouragement.

That is not the end of it. After the welcome outburst of good policy in 2008-09, which arrested the downturn and triggered an initially strong recovery, the mistakes continued. In the US and Europe alike, fiscal stimulus was reversed and monetary stimulus was never pushed to the limit, and was sometimes prematurely withdrawn. The result was slower growth and lower economic activity than would have been achievable, manifest in less than full employment almost everywhere (with the notable exception of the UK, which added jobs faster than expected) and disappointing earnings growth, particularly in the UK where real wages did worse than almost anywhere else during the recovery. (On a very conservative calculation for the US, I found that the wasted economic output due to letting the economy languish for too long below full employment amounted to about 50 per cent of one year’s worth of output. Similar, if not bigger, numbers would hold in most western countries.)

These economic policy mistakes matter beyond the trillions lost in economic value. They are also political mistakes. Economists have shown empirically that financial crises as a rule strengthen hard-right extremes and erode the political centre. As Manuel Funke, Moritz Schularick and Christoph Trebesch conclude in a study of crises going back to 1870: “The typical political reaction to financial crises is as follows: votes for far-right parties increase strongly, government majorities shrink, the fractionalisation of parliaments rises and the overall number of parties represented in parliament jumps. These developments likely hinder crisis resolution and contribute to political gridlock. The resulting policy uncertainty may contribute to the much-debated slow economic recoveries from financial crises.

Vir: Martin Sandbu, Financial Times

8 responses

  1. Slovenija je relativno dobro pripravljena na krizo. Podjetja so se od krize 2008 razdolžila in predvsem racionalizirala. Danes rastejo predvsem na osnovi investicij iz lastnega denarnega toka. Prebivalstvo je, kljub rasti kreditov, še vedno eno najmanj zadolženih v EU. Državni proračun je izravnan, plačilna bilanca je že več kot pol desetletja visoko pozitivna. Država se pospešeno razdolžuje (vsaj glede na delež v BDP). Struktura njenega dolga (delež dolgoročnega dolga, devizne rezerve,..) je ugodna

    Banke so nadpovprečno kapitalizirane in z očiščenimi bilancami. Na žalost niso več v nacionalni lasti kar je katastrofalna napaka in ena izmed največjih strateških šibkosti. V krizi bi bila izjemna prednost imeti državne banke v 100 % lasti. Zakaj? Zato ker je neprimerno lažje (približno 10x) in ceneje večati kapital bank in s tem večati njihov kreditni potencial kot direktno pomagati gospodarstvu. Imeti 3 največje banke (NLB, NKBM, ABANKO) bi pomenilo dodatno prednost ker si banke v tuji lasti ne bi mogle privoščiti nižanja obsega kreditiranja v krizi ker bi začele rapidno izgubljati tržne deleže.

    Največji riziko krize je v tem, da nisem prepričan (na osnovi izkušnje iz 2008), da imamo državno operativo in politični razred, ki je sposoben sprejemanja hitrih racionalnih odločitev. Glede na stanje v svetu bi država nujno morala vzpostaviti posvetovalno telo pri Finančnem ministru ali predsedniku vlade, ki bi proaktivno pripravljalo scenarije za spopad s krizo kot tudi pripravljalo razvojne koncepte. Tak organ bi moral biti sestavljen iz ključnih operativcev vlade (ministri, državni sekretarji, makroekonomistov iz univerze in inštitutov ter predstavnikov gospodarstva). Zakaj? Zato ker po mojih izkušnjah država nima dovolj (ali ga pa sploh nima) kadra ki bi bil sposoben operativnih priprav na krizo. Tesno sodelovanje z akademiki in gospodarstvom bi zagotavljalo takojšen feedback iz realnega sektorja in raziskovalne sfere. In s tem pripravljalo podlage za politično odločanje vlade in parlamenta.

  2. V tekstu se sprašuješ, kako dobro smo na morebitno krizo pripravljeni v Sloveniji.

    Menim, da smo se kar nekaj naučili in če se rast zadolževanja kaže kot eden ključnih razlogov in tudi pokazateljev krize, potem vsaj v Sloveniji do tega ni prišlo. Krediti podjetniškemu sektorju so danes na bistveno nižjih nivojih kot leta 2008 ob boljših rezultatih poslovanja ter večjemu obsegu lastniškega financiranja. Krediti prebivalstvu pa danes prav tako predstavljajo manjši odstotek glede na BDP kot so leta 2009, ob tem, da takrat sploh niso bili problematični za stabilnost bančnega sistema in tudi danes ne bi bili. Izhodišče je torej bistveno boljše in tveganj za morebitne bančne izgube je zelo malo.

    Drugo pa je seveda vprašanje vodenja ekonomske politike v primeru bistvenega poslabšanja gospodarskih razmer v svetu in posledično seveda potem tudi v Sloveniji. V tem pogledu vlade po letu 2013 kakih izzivov niso imele in zato lahko samo špekuliramo, kako bi odreagirala obstoječa sestava. Samo upamo lahko, da bodo šle odločitve v pravo smer. Je pa težava v tem, da še danes ni veliko konsenza o storjenih napakah pri obvladovanju krize pred leti (predvsem, ker nihče od odgovornih noče priznati, kaj je storil napak oz. da je sploh storil kaj napak) in to je še največja nevarnost za prave odločitve v primeru poslabšanja razmer.

  3. Marko & Bine,

    Se strinjam z vama pri obeh elementih. Bi pa dodal dvoje.

    Prvič, korporativni sektor je tokrat res bistveno manj zadolžen (gospodinjski v agregatu nikoli ni bil problem, za razliko od kakšnih ZDA ali Švedske). Zna pa biti problem sam šok. Namreč leta 2009 je bil enkraten šok spadcem svetovnega povpraševanja za četrtino, ki pa se je takoj spet nevtraliziral. Naša izvozna podjetja so lahko že leta 2010 nadomestila izpad v izvozu in kasnejša leta normalno povečevala izvoz. Izvozniki so zmanjševali breme recesije in izpad domačega povpraševanja.
    Tokrat pa zna biti problem v persistentnosti zunanjega šoka. Glede na trgovinsko vojno med ZDA in Kitajsko in glede na stanje nekaterih voditeljev lahko ob izbruhu pride do trajnega upada tujega povpraševanja, kar lahko trajno prizadene slovenske izvoznike. In če tak šok traja dlje časa, lahko trajno prizadene bilance naših podjetij. Kot je rekel eden izmed znanih menedžerjev: če kriza traje dolgo časa, postanemo vsi insolventni.

    In drugič, res je, da zavedanja o takrat storjenih napakah ekonomske politike ni. Nihče ni priznal napake za to, da nismo šli v sanacijo bank že zgodaj 2009 (ko smo to predlagali). Nihče ni priznal, da je bila takrat napaka dvig minimalne plače za 25%, uveljavitev Virantovega plačnega sistema in posledična uskladitev plač v JS ter pokojnin ob hkratnem popolnem prenehanju vlaganj v infrastrukturo (letni izpad za več kot 500 mio €).

    Tokrat bo potrebna bistveno boljša koordinacija ukrepov. In vsaj BS (upajmo) tokrat ne bo pasivna oziroma škodovala z napačnimi ukrepi (zanikanje problema obstoja slabih kreditov, zahteva za pretirano zaostritev kreditnih standardov itd.).

  4. Finančno smo vsekakor v dobri kondiciji, bi rekel, da še preveč. Država in Banka Slovenije imata kakih 20% BDP čistih finančnih rezerv, temu prištejmo še rezerve bank v višini kakih 10% BDP (samo NLB ima 5 mrd likvidnostnih rezerv) in še najmanj 15% BDP rezerv v podjetjih (ta so dobičke zadnjih let v glavnem privarčevala, izplačana je bila le petina dobička, investicije so bile poplačane izključno iz amortizacije), prebivalci imajo v bankah deponirane 18 mrd gotovine in čeprav se nekatere postavke prekrivajo, imamo na zalogi precej več, kot smo izgubili prvo leto prejšnje krize (9% BDP).
    Problemi so drugje – najprej, v krizi bo nedvomno izvozno gospodarstvo pod velikim pritiskom, takrat bo moralo imeti na zalogi celo paleto novih, bolj konkurenčnih proizvodov in tehnologij, s katerimi bi nadomestilo svoj klasični asortiman. Vendar se bojim, da temu ni tako, ker niso dovolj učinkovito vlagala v razvoj, še vedno smo pretežno pri svečah.
    Glavni problem pa bo intelektualna sposobnost politične elite, da v krizi primerno ravna. Videli smo, kako je politika reagirala pri prejšnji krizi in večina takratnih politikov je še vedno v igri (Janša, Pahor, Bratuškova,…)Zadnjih 15 let je potekala negativna selekcija v politiki in to kar imamo sedaj ni sposobno niti izračunati stroškov svoje koalicijske pogodbe, celo rebalans proračuna v idealnih razmerah, ko bo konec leta v proračunu 1,5% BDP viška, ni v stanju izpeljati, njihov glavni problem pa je štrajk javnega sektorja. V krizi samo kakšna pomoč civilne družbe ne bo zadostovala, bo treba hitro delati. Res bi bilo dobro, da bi imela ta vlada kakšno strokovno svetovalno telo (ne iz politikov in ne fiskalni svet), ki bi vsaj vedelo kaj svetovati. Vendar se bojim, da ta oblast niti tega ne bo razumela, da to rabi. Bi jih bilo dobro pobarati.

  5. Retorični spam: da, seveda- živimo v najboljšem od vseh možnih blogov; bi pa le rad vedel- kaj menijo zgoraj podpisani na “analizo” Sonje Šmuc- 30 cm od dr.Damjana na včerajšnji predstavitvi KNJIGE –
    kam da je šla razlika 8 do 32 mlrd javnega dolga ..”v znanost? Za razvoj? Ne- za socialo, bančno luknjo in plače javnega sektorja”. In situ nisem slišal nobenega odziva.

    LP
    Igor Vidmar

    • Igor,
      To je sicer malce off glede na vsebino tega posta. Vendar, ja, da ne govorimo na pamet kot moja kolegica z leve, je treba natančno pogledati strukturo povečanja javnih izdatkov po 2008. Bom naredil.

  6. Igor,

    Takole čez prst, polovica je šla za pokrivanje napak privatnega sektorja pred izbruhom krize (preveliko zadolževanje za napačne investicije, menedžerske prevzeme in podobno), tretjina za pokrivanje primanjkljajev države v recesiji (brez sanacije bank) predvsem za stroške javnega sektorja, sociale, pokojnin in ostalega, približno petino pa so nam pobrali tuji “sanatorji” pri izpeljavi sanacije bančnega sistema (kakih 500 mio ravnokar odteka preko prodaje NLB, še prej 600 mio pri prodaji NKBM) in prisilni prodaji famoznega spiska 15 družb iz leta 2013 (Helios, Letališče Brnik, Fotona, itd.) in razprodaji domačih firm preko DUTBja. Celotni račun izgubljenega desetletja pa so podvojili politiki, ki te krize niso reševali kompetentno. Pred časom smo na tem blogu ocenjevali, da nas je stalo to izgubljeno desetletje približno en celoletni BDP Slovenije. Pravilnost tega izračuna nam potrjuje sedanjost, ko pri istem inštrumentariju države (davkih, stroških javnega sektorja, itd.) in približno isti strukturi gospodarstva in brez dodatnega zadolževanja (vendar ob boljši zunanji konjukturi, to je res) dosegamo nadpovprečno (glede na povprečje EU) rast BDP in ustvarjamo višek 1,5% BDP v proračunu. To vse bi lahko imeli že precej prej, če bi bili bolj pametni. Zato pravim, da je pomembnejša usposobljenost za reševanje prihajajoče krize tista v glavah in ne tista na računih.

    Bo to sicer Jože bolj natančno izračunal in se mu opravičujem, če mu skačem v zelje, vendar menim, da je včasih hitrost informacije bolj pomembna kot njena natančnost, tako kot to običajno velja v krizah.

  7. Bine me je spomnil, da je to analizo že naredil in objavil v svoji knjigi “Kam je izginilo deset milijard?”. To poglavje objavljam v posebnem članku.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: