Jeffrey Sachs ima dober point glede vzpona Trumpa in Johnsona v “najstarejših in večnih” demokratičnih državah. Oba sta se povzpela na oblast kljub nasprotovanju večine prebivalstva in kljub temu, da s svojimi potezami in ukrepi neposredno škodita lastni volilni bazi. Sachs vidi oboje kot posledico dveh stvari. Najprej gre za napako političnih oponentov (demokratov in laburistov), ki so se v preteklosti premaknili preveč na desno (v neoliberalno oziroma smer interesov kapitala), zanemarili interese svoje baze, ki je skozi globalizacijo in deindustrializacijo izgubila ekonomska tla pood nogami in posledično migrirala v podporo desnemu političnemu kampu, ki je ponudil zgolj poceni populizem z razpihovanjem rasnih (protiimigrantskih) stališč. Druga napaka pša je v  političnem sistemu – v večinskem sistemu, ki omogoča, da relativni zmagovalec pobere vse, posledično pa lahko vlada zgolj ena oseba po diktatorskih načelih, pa čeprav ima minimalno podporo. V proporcionalnem sistemu se to težko zgodi.

Obe (naj rečem “nekdanji”?) demokraciji zato čaka težka naloga. Najprej, da se levosredinska politična opciji osvobodi (finančnega) oklepa kapitala in nato da ustrezno spremenita politični sistem v smeri proporcionalne zastopanosti. Prvo bo težko (glejte, kako malo denarja za kampanjo uspeva zbrati Sandersu in Warrenovi z zbiranjem denarja od majhnih podpornikov), drugo meji na znanstveno fantastiko. Ni pa nemogoče. Vendar predpostavlja, zmago leve sredine, ki lahko z dovoljšnjo večino izvede potrebne spremembe v političnem sistemu.

Nadaljujte z branjem→

Naslov je super, vsebina pa tudi. Laurence Boone, glavni ekonomist OECD, dobro razloži zgodovinski kontekst nizke socialne mobilnosti v Franciji, dolgoročno prekletstvo tega in povezavo z uporom rumenih jopičev.

• The Crisis of Anglo-American Democracy – Jeffrey Sachs
• Why Critics of a More Relaxed Attitude on Public Debt Are Wrong – Blanchard and Ubide
• Costs of recession – Chris Dillow
• The Great Crypto Heist – Nouriel Roubini
• Trade wars may ‘bloc up’ world trade – Jacks & Novy
• China’s Industrial Policy: an Empirical Evaluation — Barwick, Kalouptsidi &
• Bin Zahur
• Modern money theory and its challenges – Sayuri Shirai
• The declining labour share of income: Accounting for the main factors from a meso perspective – Mischke, Kotz & Bughin
• Passive Versus Active Growth: Evidence from Founder Choices and Venture Capital Investment — Catalini, Guzman & Stern
• Acknowledging and pricing macroeconomic uncertainties – Hansen & Sargent

Tudi v ZDA se prebija spoznanje, da za spodbujanje zasebnih investicij in gospodarske rasti ni dovolj le zniževanje davkov in umik državne regulacije (t.i. “majhna država”), pač pa je potrebna podjetna in bolj aktivna država. Kar pomeni večja javna vlaganja v izobraževanje, R&R, infrastrukturo, zdravstvo itd. To za seboj potegne ne samo večjo kvaliteto proizvodnih dejavnikov, pač pa tudi naložbe v ciljnih (izbranih) gospodarskih panogah. Noah Smith v spodnjem intervjuju v Bloombergu lepo osvetli potrebo po podjetni državi in industrijski politiki.

Nadaljujte z branjem→

No, po začetku velike finančne krize so ti eksperti (tydu in predvsem na IMF) dajali povsem napačne nasvete glede nujnosti fiskalnega stiskanja (konsolidacije), enako so naredili v primeru grške dolžniške krize (2010). Blanchardu je šteti v velik plus, da je obe svoji napaki kasneje priznal in zagovarjal nasprotna stališča.

Tikrat pa mislim, da ima absolutno prav, ko pravi, da je v primeru ničelnih obrestnih mer (ko postane monetarna politika impotentna) treba favorizirati fiskalno politiko kot edini učinkovit vzvod za spodbujanje rasti.

Stanko Štrajn

V zadnjem tednu skoraj ni poročila na različnih kanalih TV, pa tudi časopisa Dnevnika ne, da ne bi zagnani raziskovalni novinarji poročali o za Slovenijo usodnem vprašanju, kateri ponudnik bo zgradil že sedaj znameniti 170 m dolgi most čez Glinščico na železniški progi drugega tira Divača – Koper. Kar je povsem normalna konkurenčna borba za pridobitev javnega naročila med ponudniki gradbenimi izvajalci del, je v poročilih in pisanjih prikazano kot boj različnih lobijev eksponentov različnih političnih opcij, ki skušajo iz javnega denarja zase prilastiti na račun davkoplačevalcev kolikor mogoče velik dobiček. Zadevo je pričela raziskovati celo resorna ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek, ki je zahtevala, naj ji 2TDK poroča in ji razloži, kar že teden dni razlagajo mediji.

Iz pisanja novinarke Anje Hreščak, ki je gotovo najglobje posvečena v skrivnosti 2TDK in uživa privilegij, da ji 2TDK pove več kot ostalim novinarjem, razberemo, da 2TDK vztraja pri svojem stališču, ki mu ga je prijazno predlagal Kolektor CPG, da obstaja sum, da so reference najugodnejšega ponudnika neustrezne, zaradi česar naj bi 2TDK zahteval dokaze o verodostojnosti predloženih referenc. Povedano preprosto, 2TDK dvomi, ali je most, ki so ga kot referenco predlagali partnerji najugodnejšega ponudnika res daljši od 40m in ali je oporni zid zgrajen v Prekmurju res visok vsaj 8m in dolg vsaj 50m. Vsekakor gre za izjemno zahtevno vprašanje, ki ga mora 2TDK razrešiti, če želi pravilno oddati javno naročilo za 5 do 6 milijonov višjo ceno Kolektorju CPG, ali pa to naročilo za 69% nižjo ceno oddati najugodnejšemu ponudniku, skupini Markomark Nival.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V povezavi s pred dnevi objavljenim tekstom o stroških sanacije bank se je v javnosti pojavilo kar nekaj vprašanj. Problematika je obsežna in kompleksna in v krajšem tekstu seveda ni možno predstaviti vseh vidikov. Zato v nadaljevanju še nekaj dodatnih pogledov na problematiko reševanja bank v Sloveniji.

Največ dilem je bilo glede vloge DUTB oz. slabe banke. Pri izračunu stroškov sanacije je nisem nikjer omenil in zato se razumljivo postavlja vprašanje, kako je na skupne stroške države vplival prenos terjatev na DUTB in unovčevanje. Na kratko – prenos slabih posojil na DUTB ni imel neposrednih učinkov na stroške sanacije bank, saj je prenosno (prodajno) vrednost DUTB bankam plačala. Unovčevanje teh terjatev na DUTB pa ima učinke na višino vložka države samo v primeru, če bo slaba banka do konca delovanja izkazala izgubo ali dobiček. Skupna izguba bi prispevek države k sanaciji bank povečala, dobiček pa zmanjšal.

Nadaljujte z branjem→

Izvolitev Borisa Johnsona, klovnovskega klona Donalda Trumpa, za premiera V. Britanije je bila pričakovana. Z Johnsonom, tako kot s Trumpom, se spodobnim ljudem ne da ukvarjati. Sta pa oba zelo nevarna. Ker ju ženejo zelo ozki in primitivni osebni interesi in aspiracije ter interesi ozke elite, ker intelektualno nista v stanju razumeti dimenzionalnosti problemov in dolgoročnih posledic lastnih odločitev, niti ju to zanima, hkrati pa so jima v roke položeni vzvodi moči najmogočnejših držav. Kot da bi problematičnemu mulcu namesto avtomobilčka v roke dali kovček z gumbom za uporabo jedrskega orožja. Ne vemo, ali se bo Johnsonova epizoda končala kaj manj klavrno od Mayeve, se je pa z njim na čelu V. Britanije močno povečala verjetnost trdega Brexita (izhoda iz EU brez dogovora).

Ni nujno, da bo trdi Brexit katastrofa za Britanijo, saj bo kasneje dogovor o prosti trgovini in carinski uniji nujen – predvsem zaradi interesov velikih EU držav, za katere Britanija predstavlja pomemben izvozni trg. Lahko pa trdi Brexit v vmesnem času povzroči veliko negotovost in zmedo ter posledično umik proizvodnje tujih podjetij, kar ima lahko dolgoročnejše posledice na tisto, kar je še ostalo od britanske industrije.

Ne glede na obliko britanskega izstopa iz EU, pa študija o posledicah različnih scenarijev Brexita oz. odhoda Velike Britanije iz EU na notranji trg in trgovinske odnose , ki smo jo s kolegoma Tjašo Redek in Črtom Kostevcem pred meseci naredili za Ministrstvo za gospodarstvo, razvoj in tehnologijo, kaže, da naj bi bili učinki na slovensko gospodarstvo, zaposlene in potrošnike zelo majhni. Praktično zanemarljivi.

Nadaljujte z branjem→

Še mnenje vrhunskega ekonomskega zgodovinarja Adama Toozea o tem, zakaj je Dijsselbloem no go za mesto direktorja IMF.

The two candidates who would attract the support of northern Europe are deeply implicated in the disaster of the eurozone. Olli Rehn, the governor of the Finnish central bank, was widely thought of as an alternate for Jens Weidmann in the ECB stakes. He would no doubt attract support from the new ‘Hanseatic League’, with all that implies: between 2010 and 2014, as commissioner for economic and monetary affairs and the euro in the Barroso commission, Rehn vocally advocated the austerity line.

But even worse would the man who is apparently the front runner, Jeroen Dijsselbloem, the former finance minister of the Netherlands. As president of the Eurogroup from 2013 to 2018, he personified the combination of populist northern resentment and fiscal narrow-mindedness that dictated eurozone policy towards Cyprus and Greece. If he were to emerge as the IMF’s managing director, it would be a truly horrible twist in the saga of the fund’s entanglement with the eurozone.

Nadaljujte z branjem→