Odličen članek Josche Bacha: Mili ukrepi, kot so nasveti glede umivanja rok in mask, so katastrofalno napačni, saj vodijo le do tega, da se krivulja okuženih sicer splošči (počasnejše širjenje), vendar se postopno okuži veik del populacije. To ne zaustavi epidemije! Zdravstveni sistem pa ima omejene kapacitete za zdravljenje 15-20% resnih primerov in za 5% najtežjih primerov. Noben zdravstveni sistem ne more vzdržati, če se okuži polovica populacije. Zato so nujni drastični ukrepi z lokalnimi karantenami tipa Wuhan, ki preprečijo, da se okužba sploh razširi na veliko število ljudi.

Zato, zaboga, ostanite vsi doma! (razen v nujnih primerih in tistih, ki opravljajo specifične storitve). Bolje je biti en mesec doma, kot pa se z okužbo bojevati pol leta ali leto, imeti polovico populacije okužene in dovoliti, da umre nekaj tisoč naših svojcev.

https://twitter.com/jdamijan/status/1238767025377497088

https://twitter.com/jdamijan/status/1238767025377497088

Bine Kordež

Kot vse kaže, bo imelo dogajanje v zvezi s koronavirusom precejšnje posledice tudi na ekonomijo in na celotno naše življenje. Upajmo, da bomo epidemijo v mesecu, dveh ustavili, a tudi v tem primeru bodo gospodarske poledice dolgotrajnejše (ob daljšem spopadanju, pa še toliko več). Iz predstavitve dveh bodočih ministrov s področja gospodarstva smo sicer slišali opozorila, a jih razumem bolj kot umirjanje panike. Bodoči finančni minister je izpostavil potrebo po rebalansu proračuna in “rahljanju” fiskalnega pravila, gospodarski pa napovedal prepolovitev gospodarske rasti za letos (povzel je UMAR-jevo objavo).

Gledano iz današnjega vidika in iz vidika potencialno zahtevnejših scenarijev daljše zaustavitve gospodarske aktivnosti, so bile odločitve vlade v preteklih dveh letih pravzaprav enostavne. Prepirali smo se o tem, ali bodo proračunski prilivi 5 ali 6 odstotkov višji, ali bomo neko davčno stopnjo ali izdatek dvignili za 1 odstotek ali ne, ali smo se v napovedih gospodarske rasti zmotili za 3 ali 4 desetinke odstotka. To, kar se dogaja danes in kar nas kar verjetno čaka v bodoče (v milejši ali ostrejši obliki), bo zahtevalo popolnoma drugačen pristop nove vladne ekipe in resnično strateško razmišljanje in odločitve. Zaustavitev gospodarske aktivnosti samo za mesec ali dva (doma in naših partnerjev v tujini) lahko zniža obseg ustvarjene dodane vrednosti tudi za preko 10 %, kar pomeni skoraj “vojne razmere” (dal sem v narekovaje, a morda niti ni potrebno).

Nadaljujte z branjem→

UPDATE: 17.3.2020

Trend ugotovljenih okuženih (danes ob 14. uri: 275; dodatno testiranih: 866) je ostal lepo linearen (sploščena krivulja), kar pomeni, da se nekdo trudi držati krivuljo navzdol.

Ob predpostavki, da živi vsak okuženi v 4-članskem gospodinjstvu in da so te osebe okužile še koga, je dejansko število okuženih najbrž vsaj 5-kratnik ugotovljenega števila na testih – torej okrog 1,400. Če 20% teh okuženih potrebuje hospitalizacijo, bi moralo danes biti v bolnišnicah pripravljenih okrog 250 postelj za te okužene.

Nadaljujte z branjem→

Velika depresija (1929-33) je počistila s klasično ekonomijo in filozofijo, da se trgi samouravnavajo in da krize niso možne (Sayev zakon: “ponudba vedno najde svoje povpraševanje”). Pa tudi z avstrijsko ekonomsko šolo, da so krize koristne in samoočiščevalne ter da država ne sme vanje posegati. John Maynard Keynes je učinkovito pokazal, da v času, ko trg kolapsne, ko imamo krizo povpraševanja (potrošniki ne želijo trošiti, podjetja pa si ne upajo investirati), lahko samo država s povečanimi javnimi investicijami in socialnimi transferji potegne gospodarstvo iz globoke recesije. Mainstream ekonomije in ekonomskih politik države se je za 4 desetletja obrnil v keynesiansko smer. Z New Dealom in socialno državo v Evropi je ekonomija dobila prijaznejši, socialni obraz.

Obe naftni krizi (1973 in 1979) sta počistili s keynesianizmom ekonomskih politik, ki so se na ponudbeni šok odzivale z ukrepi za spodbujanje povpraševanja. Sledili sta visoka inflacija in stagnacija. Čikaška ekonomska šola je čakala 3 desetletja na to priložnost in končno dobila možnost, da dokazuje, da je zaradi racionalnih pričakovanj monetarna politika neučinkovita pri zagotavljanju polne zaposlenosti, ustvarja zgolj višjo inflacijo. Ter da so sindikati in rigidni trg dela, regulacija in visoki davki ključne ovire za višjo rast in zaposlovanje. Margaret Thatcher, Ronald Reagan in general Pinochet so revolucijo v makroekonomiji učinkovito (brutalno) sprovedli v praksi. Z neusmiljenim odpuščanjem stavkajočih, s privatizacijo, z vodnimi topovi in tanki.

“Trg zna najbolje” je postala nova paradigma. Mainstream ekonomije in ekonomskih politik se je za 3 desetletja obrnil v neoliberalno smer, v obdobje pred Keynesom in Franklinom D. Rooseveltom. S privatizacijo javnih storitev, deregulacijo, zatonom sindikatov in zmanjševanjem socialne države je ekonomija ponovno dobila pospešeno brutalni neoliberalni obraz.

Nadaljujte z branjem→

Kot sem napovedal že zjutraj, so naša pričakovanja glede dinamike okužb na podlagi vhodnih podatkov NIJZ lahko bistveno preveč optimistična. NIJZ je danes sporočil, da je bilo do 14. ure že 89 primerov okužbe z virusom COVID-19, do 18. ure pa 96 (naš model je kazal 76). Nov vhodni podatek v model tako bistveno dvigne bodočo trajektorijo ugotovljenih okužb – namesto zgornjega števila ugotovljenih okužb okrog 640 se dvigne na raven okrog 810. Pri tem sem upošteval pesimistični (italijanski) scenarij dinamike, saj bo glede na počasnost reagiranja slovenskih oblasti ta očitno bolj ustrezen pokazatelj (in najbrž še preveč optimističen).

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Tomas Pueyo je v odličnem članku pripravil analizo poteka pandemije KV na Kitajskem in širše v svetu ter na tej podlagi ocenil, kaj nas čaka, če ne bomo pravilno ukrepali.

Ugotovitve analize so naslednje:

• Uradno ugotovljene okužbe zamujajo za dejanskim stanjem za 12 dni, v glavnem zato, ker traja nekaj časa, da se pri okuženih pokažejo simptomi. Medtem pa navidezno zdrav, vendar že okužen pacient, virus prenaša naprej. Zaradi ekspotencialne rasti okužb to pomeni, da je v tem trenutku okuženih za 5 do 10-krat več, kot jih uradno zaznavamo. Torej je situacija bistveno slabša, kot si mislimo. Za Slovenijo to pomeni, da je okuženih že 300 do 600, ne pa le 57 ljudi. Španija in Francija imata že sedaj nekaj deset tisoč okuženih, medtem ko jih uradno zaznavata pod tisoč. Wuhan je bil v totalni blokadi že pri 200 uradno okuženih.

Vir: Tomas Pueyo

Nadaljujte z branjem→

Hrvaški epidemiolog Igor Rudan, trezen in razumen strokovnjak, v novem zapisu diskutira ukrepe za zaustaitev širjenja virusa COVID-19: drastičnega (s popolno karanteno) ali neoliberalnega (Trumpovega). Po drastičnem konceptu s popolno karanteno (glejte spodaj), pravi, da bi lahko Hrvaška v dveh mesecih popolnoma obvladala virus. Vendar je cena za to, da se reši kakšnih 10,000 življenj, zaustavitev gospodarstva, uničena turistična sezona, recesija in socialna beda. Pravi, da bi veliko ljudi umrlo zaradi bolezni, ki sledijo iz socialne bede.

Po neoliberalnem pristopu, ki ga najbrž testira ameriški predsednik Trump, se pač pusti, da se virus širi in pobere svojo ceno – ubije najbolj ranljive skupine ljudi in tako sprosti pritisk na zdravstvene in pokojninske blagajne. Rudan ocenjuje, da bi po tem pristopu bilo na Hrvaškem morda 10,000 smrti več kot sicer, bi pa se (morda) rešili recesije in njenih socialnih in zdravstvenih posledic.

Kot sem videl v ponedeljek pri Studiu City, se naši gospodarstveniki in visoki predstavniki ministrstva za gospodarstvo nekako spogledujejo s tem neoliberalnim modelom. Raje vidijo, da gospodarstvo teče še naprej, kolikor se da, kot da pride do dodatnega upada rasti zaradi protikoronavirusnim ukrepom.

Nadaljujte z branjem→

S časom smo dobili tudi že prve analize širjenja korona virusa (COVID-19). In te kažejo “lepo” matematično lastnost, in sicer da je rast števila obolelih eksponentna, s stopnjo rasti 33% na dan. To pomeni, da se število potrjenih obolelih primerov podvoji prej kot v 3 dneh. Spodnja slika prikazuje dinamiko širjenja za ključne države in kaže, da večina držav sledi tej matematični trajektoriji oziroma na nekoliko višji ravni. Izstopajo le azijske države, predvsem Hongkong in Singapur, ki sta z radikalnimi ukrepi (stroga karantena, hitro zaprtje šol itd.) izjemno ublažili dinamiko novih okužb.

Vir: Financial Times

Če to dinamiko primerjamo s slovenskimi podatki (vzel sem podatke NIJZ, ki pa niso zelo ažurni, saj večinoma poroča podatke do 14. ure tekočega dne), vidimo, da je slovenska trajektorija širjenja virusa na višji ravni od teoretske. Tudi trend kasneje v prvih 7 dnevih po začetku je nekoliko višji. Razlogi tičijo tudi v tem, da je bila reakcija slovenskih oblasti na izbruh krize v Italiji zelo benigna – ni bilo takojšnjega zaprtja italijanske meje po izbruhu epidemije v Italiji, od koder je prišel virus tudi v Slovenijo, ni bilo obveznega navodila po obvezni 14-dnevni samoizolaciji posameznikov, ki so prišli iz ogroženih območij, ni bilo zaprtja šol in vrtcev, univerz in drugih potencialnih žarišč itd.

Nadaljujte z branjem→

Če število potrjenih okuženih normaliziramo na prvi dan izbruha, postane očitno, da sta Nemčija in Francija glede širitve korona virusa še slabši od Italije:

Nadaljujte z branjem→

Ponavlja se nam leto 2008. 15. septembra 2008 je kolapsnila banka Lehman Brothers, kar je finančne trge pahnilo v paniko in vsesplošno razprodajo. Še bolj pomembno pa je, da so v trenutku zamrznili medbančni trgi, kar je onemogočilo refinanciranje finančnim institucijam, posledično pa tudi bančnim strankam, kar je izzvalo največji kreditni krč in dolžniško krizo sodobnoega časa v razvitih državah.

Panika je bila vsesplošna. Razen v ZDA, kjer je FED pod vodstvom Bena Bernankeja bliskovito zagotovil bankam praktično neomejeno likvidnost po zelo nizki obrestni meri, odhajajoča Busheva administracija pa je že oktobra pripravila načrt za rešitev bank in zavaroalnic (bail-out) in ga tudi izvedla s hitrim podržavljanjem.

Le EU je mencala. Takrat, oktobra 2008, sem v Ljubljano povabil tedanjega prvega ekonomista Evropske komisije (EK) Vitorja Gasparja (kasneje je bil portugalski finančni minister, danes pa je na IMF), da predstavi ukrepe EK in EU kot celote proti veliki recesiji, ki se je obetala. Decembra 2008, ko je prišel, sem ga najprej peljal k tedanjemu finančnemu ministru Franciju Križaniču, nato pa smo na Ekonomski fakulteti imeli velik javni dogodek, kjer je Gaspar govoril o ukrepih EK, na okrogli mizi pa so naši visoki predstavniki diskutirali o potrebnih ukrepih za zajezitev krize. Vendar Gaspar ni povedal ničesar pomembnega. Ker ni imel ničesar za povedati. Razen uradnega odziva EK, kot ga povzemam spodaj:

Nadaljujte z branjem→