Ukrepi za zaustavitev širjenja virusa COVID-19: Drastični ali neoliberalni pristop?

Hrvaški epidemiolog Igor Rudan, trezen in razumen strokovnjak, v novem zapisu diskutira ukrepe za zaustaitev širjenja virusa COVID-19: drastičnega (s popolno karanteno) ali neoliberalnega (Trumpovega). Po drastičnem konceptu s popolno karanteno (glejte spodaj), pravi, da bi lahko Hrvaška v dveh mesecih popolnoma obvladala virus. Vendar je cena za to, da se reši kakšnih 10,000 življenj, zaustavitev gospodarstva, uničena turistična sezona, recesija in socialna beda. Pravi, da bi veliko ljudi umrlo zaradi bolezni, ki sledijo iz socialne bede.

Po neoliberalnem pristopu, ki ga najbrž testira ameriški predsednik Trump, se pač pusti, da se virus širi in pobere svojo ceno – ubije najbolj ranljive skupine ljudi in tako sprosti pritisk na zdravstvene in pokojninske blagajne. Rudan ocenjuje, da bi po tem pristopu bilo na Hrvaškem morda 10,000 smrti več kot sicer, bi pa se (morda) rešili recesije in njenih socialnih in zdravstvenih posledic.

Kot sem videl v ponedeljek pri Studiu City, se naši gospodarstveniki in visoki predstavniki ministrstva za gospodarstvo nekako spogledujejo s tem neoliberalnim modelom. Raje vidijo, da gospodarstvo teče še naprej, kolikor se da, kot da pride do dodatnega upada rasti zaradi protikoronavirusnim ukrepom.

Rudanovo razmišljanje se sooča z dvema težavama. Prva, na katero sam opozarja, je, da njegove ocene glede smrtnosti temeljijo na povprečni smrtnosti okuženih med 0.5% in 1%. Vendar smrtnost v Italiji odstopa močno navzgor, kar je lahko posledica mutirane oblike virusa. Lahko pa je tudi posledica (pre)velikega števila okuženih in hospitaliziranih. Kadar te številke presežejo določene zdravstvene kapacitete (medicinska oprema, predvsem respiratorne naprave, in število zdravih zdravnikov in drugega osebja), se morajo zdravniki začeti odločati, katere izmed pacientov reševati in katerih ne, zato smrtnost močno naraste. Če se okuži denimo polovica slovenske populacije in je smrtnost samo 5%, pomeni to 50,000 potencialnih človeških žrtev. Je ta cena za gospodarstvenike sprejemljiva?

Drugi problem v Rudanovem razmišljanju je odziv ostalih držav. Če vse države sledijo drastičnim ukrepom, dobimo problem predvsem na strani povpraševanja, saj se ne glede na slovensko ravnanje postopno prekinejo tokovi blaga med državami, proizvodnja za izvoz upade (blagovni izvoz predstavlja približno 38% slovenskega BDP), turizem povsem kolapsira in nastopi recesija.

Če tudi ostale države sledijo neoliberalnemu scenariju, dobimo problem predvsem na ponudbeni strani, saj zaradi drastično povečanega števila obolelih namreč kmalu zmanjka delavcev v industriji, turizmu, transportu itd. Ni več mogoče proizvesti izdelkov, ni jih mogoče spraviti do kupcev, če seveda kupci v času pandemije sploh še razmišljajo o nakupih česarkoli, razen nujnih življenjskih potrebščin, zdravil in medicinske opreme. Tudi v tem primeru dobimo recesijo, hkrati pa veliko število umrlih (števlke lahko gredo v tisoče ali desettisoče).

Ta pristop se ne zdi sprejemljiv ne samo iz humanistčnega vidika, tudi politično ni vzdržen. Nobena vlada si ne bo upala prevzeti odgovornosti zanj. Razen morda Trumpa, ki se bo zaprl v svojo golfistično oazo na Floridi.

Ključni odlomki iz Rudanovega teksta:

Bez protuepidemijskih mjera, ovaj se novi koronavirus širi sa svake zaražene na barem 2.2 nove zdrave osobe, pretežno u fazi inkubacije, dok zaražena osoba još ne pokazuje simptome. Sve što treba učiniti jest smanjiti nekako taj broj na ispod 1.0 i epidemija će se polako ugasiti, a to se može postići strogom karantenom.

A ako doista želimo, koronavirus možemo suzbiti i kontrolirati strogim karantenama, kao što su učinili Kinezi za šestinu populacije svijeta, uz manje od 3,200 umrlih trenutno na milijardu i četiristo milijuna ljudi.

Znači, kada bi Hrvatska danas donijela odluku da želi biti “svjetski prvak” u borbi protiv koronavirusa, trebala bi primijeniti sljedeće mjere sprječavanja širenja virusa – nazvat ćemo to “ekstremno lijeve i planske” mjere. Trebala bi:

  • potpuno zatvoriti i nadzirati sve svoje granice, sprječavajući bilo kome ulaz i izlaz;
  • sve hrvatske državljane koji se žele vratiti u Hrvatsku primiti, ali ih držati u karanteni barem 30 dana prije no što ih se pusti kućama (tolika je otprilike najdulja zabilježena inkubacija);
  • svima narediti boravak u kućama i stanovima iduća dva mjeseca (za to vrijeme bi svi zaraženi oboljeli, pa zarazili druge ukućane, dok virus ne bi više imao na koga skočiti, pa bi nestao);
  • radila bi samo samoposluživanja i apsolutni minimum javnih službi (toplane, elektrane, telekomunikacije, TV i radio);
  • dopuštati samo najmlađem članu kućanstva da ode do samoposluživanja jednom u svaka tri dana (najmlađem, jer djeca imaju najmanji rizik od umiranja), noseći masku i rukavice, i samo ako nema nikakve simptome;
  • svim starijim ljudima organizirati susjeda koji će za njih ići u nabavu, a namirnice im zatim dostavljati noseći masku i rukavice;
  • gotovo sve oboljele liječili bi mobilni liječnički timovi koji bi dolazili u kućanstva, s prijenosnim respiratorima; nastojalo bi se po svaku cijenu izbjeći dovođenje zaraženih u bolnice, kako ne bi izazvali bolničke epidemije, koje bi imale puno veću stopu umiranja od epidemija u zajednici;
  • bankama, mobilnim operaterima, te ostalima trebalo bi naložiti da NE naplaćuju rate kredita tijekom ta dva mjeseca, već da sve to naplate kao dodatak na redovne rate tijekom idućih 12 mjeseci;

Eto, uz ovakve radikalne mjere i potpuno nepropusne granice, Hrvatska bi se riješila koronavirusa vjerojatno unutar dva mjeseca, s obzirom na trenutno stanje, uz doista minimalan broj umrlih. Apsolutno je ključno, pritom, spriječiti unos koronavirusa na bolničke odjele koji nisu specijalizirani za zaraze. To je bio glavni uzrok užasnih brojki s početaka epidemija u Wuhanu i Lombardiji.

Međutim, kao i svaka zanimljiva priča, i ova ima svoj neočekivani obrat. Posljedice ovako drastičnih mjera za nacionalnu ekonomiju bile bi katastrofalne. Dva izgubljena mjeseca rada, da bismo prije svih drugih postali slobodni od virusa, negdje sredinom svibnja. Taman za turističku sezonu. Ali problem je, što drugi to ne bi uspjeli do tada. Zato i dalje ne bismo smjeli u Hrvatsku nikoga primati. I tako, agonija za ekonomiju nastavila bi se i cijelo ljeto.

A zbog katastrofe za ekonomiju narast će broj nezaposlenih i nelikvidnih, ljudi se odavati alkoholizmu, biti depresivni, patiti od nesanice, raspadat će se brakovi, rast će stope smrtnosti od raka i kardiovaskularnih bolesti. I na kraju, oni koji su spašeni od koronavirusa nastradat će od bolesti koje će biti posljedica novog vala siromaštva i recesije. Samo, te bolesti i smrti neće se događati pred kamerama i za njih nitko neće kriviti vlastodršce. A za doslovno svaku smrt od koronavirusa hoće.

Drugi ekstremni pristup mogli bismo nazvati “ekstremno neoliberalnim”. Moguće je da o njemu trenutno intenzivno razmišlja Donald Trump, ali važu ga vjerojatno i barem još neke zemlje. Naime, može se pustiti da se virus slobodno proširi. Pritom bi se na virus testiralo što manje ljudi, kako bi se što više umanjio broj umrlih pripisivih koronavirusu, posebno među vrlo starim ljudima. Pristalo bi se, možda, na stopu umiranja do 1% među svim zaraženima, ali spasilo bi se ekonomiju i izbjeglo taj “naknadni val” umrlih. Jer, u ovom ekstremnom scenariju umirali bi pretežno stariji. To bi, s nekog radikalno neoliberalnog gledišta, čak i “rasteretilo” mirovinske fondove i zdravstveni sustav. Spašeni bi, pak, bili mnogi ljudi u najproduktivnijoj dobi za društvo, koji bi inače bili većinske žrtve recesije.

Problem u tom pristupu jest, međutim, što bi se trebalo vrlo točno moći procijeniti koliko će ljudi umrijeti, tj. kockati se sa sigurnošću koju znanstvenici imaju u stopu umiranja od virusa u zajednici. Ja sam procijenio da je ona 0.5 do 1%, a to je stavlja taman na rubnu granicu oko koje se može razmišljati o takvom pristupu, a da broj umrlih od epidemije približno odgovara predviđenom broju naknadno umrlih zbog recesije.

Moguće je da Trump trenutno čeka izvještaje s američkog tla o tim stopama umiranja i želi imati što veću sigurnost u njih. Ovo je za njega kao partija šaha s Kinom. Ali naletio je na nepredviđenu zapreku, a ta je što s ovim sojem virusa u Italiji kao da nešto nije u redu. Možda je zbog toga danas Trump naredio obustavu ulaska Europljana u SAD, osim Britanaca. Možda ima svoj plan kojim želi ispasti pametniji od svih, ali zna da mora biti siguran da “njihov” virus u SAD-u ubija manje od 1% zaraženih, a pritom bi se mogao dodatno kockati i s mogućnosti nestanka virusa u kasno proljeće. Ali muči ga, kao i sve nas, što za ovaj talijanski virus više nitko nije siguran u stopu umiranja. Dakle, stvari su ipak ponešto kompliciranije no što većina HR-eksperata na fejsu misli.

Vir: Igor Rudan, Index.hr

 

6 responses

  1. “Prva, na katero sam opozarja, je, da njegove ocene glede smrtnosti temeljijo na povprečni smrtnosti okuženih med 0.5% in 1%. Vendar smrtnost v Italiji odstopa močno navzgor, kar je lahko posledica mutirane oblike virusa. Lahko pa je tudi posledica (pre)velikega števila okuženih in hospitaliziranih.”

    Razlog za smrtnost v Italiji tici drugod:
    V Italiji je največ obolelih, 39,2 odstotka, starejših od 70 let, sledi starostna skupina med 51 in 70 leti, ki predstavljajo 37,4 odstotka obolelih, pri mladih pa je odstotek veliko nižji: skupina med 19 in 50 leti predstavlja 22 odstotkov vseh obolelih, mlajši od 19 let pa predstavljajo le 1,4 odstotka obolelih.

    vir: https://www.rtvslo.si/zdravje/novi-koronavirus/zakaj-je-v-italiji-smrtnost-zaradi-novega-koronavirusa-tako-velika/516774

  2. Miha, ne drži. Rudan je povedal, da je na začetku mortality rate visok, ker virus najlažje najde gostoljubnega gostitelja, bolnika v bolnišnicah, ki ima zaradi osnovnega stanja precej slabši obrambni zid. Drugo kar je povedal, da je imenovalec popolnoma nerealen, ker v ulomku štejejo le potrjene okužene ne pa zelo verjetno precejšnjo večino, ki zaradi blagih simptomov sploh ne pride do zdravnika. Še posebno je to bilo pomembno na Kitajskem, kjer nimajo primarnega zdravstva in gredo oboleli direktno v bolnico, ostali pa raje ostanejo zunaj. Tudi od Merklove izjava govori o tem…naj bi se okužilo med 60% in 70% nemške populacije, od tega jih 80% sploh ne bo imelo skoraj nikakršnih težav težav. Rudan je razložil, da bi bil dober vzorec, če bi testirali 100k ljudi, poiskali v krvi tudi protitelesa, da bi zajeli tudi ozdravljene in tako prišli do nekega realnega odstotka…vse ostalo je popolnoma v zraku… Zanimivo bi bilo izbrskati, kako so ugotovili smrtnost pri gripi…

    Btw, ko sledim tole dogajanje lahko ugotovim, da že ves čas ni dosti novega…da je ideja v tem, da se prepreči prevelik skok okužb, ki jih zdravstvo ne zmore shendlati…in to je največja tragedija trenutno v ITA, kjer opravljajo triaže koga bodo zdravili in koga pustili umreti…torej krivulji spustiti “maksimum” in ji razmakniti “ničli”…ali nam bo uspelo, nimam pojma…trenutno je eksponent precej strm, je pa osnovni jpd-jev post vrhunski tekst na temo različnih pristopov…

    Rudana lahko za nazaj pogledate v oddaji NU2 in tudi na index.hr ga redno objavljajo…se je pa sedaj vrnil z dopusta v službo in ga bo nažalost manj za brati…

  3. Najbliže temu, kar piše g. Sedej, je Južna Koreja. Opravili so največ testov zdravih ljudi (4583/1M prebivalcev) in imajo najboljšo sliko o okuženosti prebivalstva s SARS-CoV-2; J. Koreja sporoča podatke o:
    – številu testov (234998)
    – številu pozitivnih (7869, 3.35% testiranih)
    – številu umrlih (66, 0.84% okuženih)
    – številu ozdravljenih (333, 4.23% okuženih)

    Manjka pa podatek o številu (v tem trenutku) bolnih/obolelih s COVID-19, ki je tu ključen. Kje je torej 94,93% (100%-0.84%-4.23%) vseh pozitivnih? Nekaj od teh je še bolnih in bodo večinoma končali med zdravimi, kakšen bo še umrl. Ampak velika večina teh pa je sploh ni zbolela.

    Mi (države EU) smo že v štartu pristopili drugače in se odločili, da ne bomo testirali zdravih, pač pa le (dovolj) bolne, med katerimi bo pričakovano tudi višja smrtnost. Zato:
    – se okužba nenadzorovano širi prek okuženih, ki nimajo simptomov (in jim je bilo testiranje v prvih dneh onemogočeno, ne le odsvetovano),
    – bo delež težje obolelih med okuženimi višji kot v Južni Koreji,
    – zaradi obeh prejšnjih alinej skupaj bo prišlo do zasičenja zdravstvenega sistema, kar bo povzročilo naslednji dve alineji,
    – delež umrlih okuženih precej višji kot v Južni Koreji (tu morda karte dodatno meša tudi bolj usoden mutant virusa, ki naj bi bil pri nas),
    – se bodo pojavile smrti kot posredna posledica ukinitve vseh nenujnih zdravstvenih storitev (tako kot vojna terja svoj davek tudi izven bojišča, se tudi tu ne bomo mogli izogniti posledicam v “zaledju”).

    Če torej računamo potencialno število žrtev na podlagi izmerjenih podatkov (pozitivni testi), moramo računati s podobnim deležem kot je bil na Kitajskem, v Iranu, v Italiji (do nasičenja zdravstvenega sistema) ipd. Če pa želimo oceniti število žrtev na podlagi števila vseh okuženih, moramo računati, da je vseh okuženih nekajkrat več, kot smo izmerili.

    Nikakor ni mogoče neposredno primerjati deleža umrlih iz Južne Koreje z deležem umrlih v Italiji, hkrati pa noben od teh dveh podatkov ne sporoča smrtonosnosti oz. verjetnosti posameznika za najbolj neugoden izid.

  4. Od mene za konec samo še tole:

    DER SPIEGEL: You predict that up to 60 percent of adults could become infected with the novel coronavirus. Isn’t that alarmist?

    Lipsitch: I don’t think so. It’s of course a projection and, like any projection, it could be wrong. But if you have a reproductive number of an infectious disease of around two, which seems to be the estimates that we’re getting right now (Eds: meaning that, on average, each infected person transmits the disease to two other people), then at a minimum, half the adult population needs to become infected before the spread can stop permanently. This is not an ungrounded estimation, but simply the basic math of epidemics.

    Nikjer do tega intervjuja nisem zasledil “tolažbe”, da se bo za končno rešitev moral okužiti praktično vsak drugi odrasli Slovenec, če ne bo prej kakšnega ugodnega sezonskega presenečenja…ob tem, da istočasno potenca v grafih ne sme biti previsoka, da z respiratorji ne zaidemo v likvidnostne težave in kupimo nekaj časa stroki, da izboljša protokole za zdravljenje obolelih… Mislim, da je to bolj ali manj vse na to temo…če seveda virus fatalno ne mutira…

  5. “Tolažbo”, da se bo za končno rešitev moral okužiti praktično vsak drugi odrasli Slovenec, razumem kot predajo.
    Vsak sam se mora potruditi, da bo zajezil okužbo. Pozdravljam vse, tudi najmanjše, preventivne ukrepe.
    Poudarjam potrebno kakovost notranjega zraka, tu smo Slovenci še posebej slabi. Morda imajo tudi zaradi tega virusi dodatno možnost do razmnoževanja. V Sloveniji je kakovost notranjega zraka slaba, glej https://zaensvet.si/imamo-najslabso-kakovost-notranjega-zraka-v-evropi/.
    Dober notranji zrak tudi zmanjša nevarnost okužbe. https://zaensvet.si/virusi/
    Zlasti v šolah in vrtcih je porazen zrak. Izjemna prekinitev predstavitve na odboru državnega zbora po poldrugi uri zato, da se prostor prezrači, je zato razumljiv, čeprav morda ne zadosten ukrep.
    Ne pozabite, tudi ko bo epidemija obvladana, bo potrebno skrbeti za kakovosten notranji zrak. Pomembno je pravilno prezračevanje, naravno, mehansko ali hibridno.

    • Žal, to je bila predaja brez resnega poskusa obrambe.
      Točno to, pred čemer je opozorila skupina WHO, ki je bila na opazovanju na Kitajskem. Posnetek tiskovne konference je bil na voljo že 25.2.

      Poročilo je bilo objavljeno nekaj dni kasneje: https://www.who.int/docs/default-source/coronaviruse/who-china-joint-mission-on-covid-19-final-report.pdf

      Kakovost zraka – včeraj me je spreletel srh, ko sem prebral odločitev Pošte, da bomo morali po pošiljke, ki morajo biti vročene osebno, v poštno poslovalnico. Morda je to samo moja izkušnja, a te poslovalnice niso ravno zgled prezračenosti, hitre obdelave ipd. Upam, da ne bodo postale mesta za brezplačno razdeljevanje virusa.

%d bloggers like this: