Učinek koronavirusa: Čez dve leti bomo vsi keynesianci in ljubitelji javnih storitev

Velika depresija (1929-33) je počistila s klasično ekonomijo in filozofijo, da se trgi samouravnavajo in da krize niso možne (Sayev zakon: “ponudba vedno najde svoje povpraševanje”). Pa tudi z avstrijsko ekonomsko šolo, da so krize koristne in samoočiščevalne ter da država ne sme vanje posegati. John Maynard Keynes je učinkovito pokazal, da v času, ko trg kolapsne, ko imamo krizo povpraševanja (potrošniki ne želijo trošiti, podjetja pa si ne upajo investirati), lahko samo država s povečanimi javnimi investicijami in socialnimi transferji potegne gospodarstvo iz globoke recesije. Mainstream ekonomije in ekonomskih politik države se je za 4 desetletja obrnil v keynesiansko smer. Z New Dealom in socialno državo v Evropi je ekonomija dobila prijaznejši, socialni obraz.

Obe naftni krizi (1973 in 1979) sta počistili s keynesianizmom ekonomskih politik, ki so se na ponudbeni šok odzivale z ukrepi za spodbujanje povpraševanja. Sledili sta visoka inflacija in stagnacija. Čikaška ekonomska šola je čakala 3 desetletja na to priložnost in končno dobila možnost, da dokazuje, da je zaradi racionalnih pričakovanj monetarna politika neučinkovita pri zagotavljanju polne zaposlenosti, ustvarja zgolj višjo inflacijo. Ter da so sindikati in rigidni trg dela, regulacija in visoki davki ključne ovire za višjo rast in zaposlovanje. Margaret Thatcher, Ronald Reagan in general Pinochet so revolucijo v makroekonomiji učinkovito (brutalno) sprovedli v praksi. Z neusmiljenim odpuščanjem stavkajočih, s privatizacijo, z vodnimi topovi in tanki.

“Trg zna najbolje” je postala nova paradigma. Mainstream ekonomije in ekonomskih politik se je za 3 desetletja obrnil v neoliberalno smer, v obdobje pred Keynesom in Franklinom D. Rooseveltom. S privatizacijo javnih storitev, deregulacijo, zatonom sindikatov in zmanjševanjem socialne države je ekonomija ponovno dobila pospešeno brutalni neoliberalni obraz.

Velika finančna kriza po propadu Lehman Brothers (september 2008) je navrtala to  neoliberalno ekonomsko paradigmo. Trgi se niso uspeli sami pobrati po finančnem šoku, države so morale rešiti finančne institucije in celo desetletje zasipavati trge z astronomskimi količinami zastonj denarja, da se je realno gospodarstvo držalo nad vodo. Nizki davki, ubijanje socialne države in zaton sindikatov so v treh desetlejih pred tem zavrli rast dohodkov spodnji polovici prebivalstva in povečali neenakost. Sproščen kapital je v želji po večjih dobičkih svoje oskrbovalne verige povsem globaliziral. S kombinacijo obojega smo dobili eksplozivno mešanico povečanega domačega nezadovoljstva v razvitih državah in iskanja rešitve v populistih na eni ter ranljivostjo gospodarstev na globalne šoke.

Izbruh koronavirusa bo dokončno počistil z neoliberalno paradigmo in delno tudi z globalizacijo. V času izbruha pandemije se kaže, da je kapital v popolni paniki (vse borze so v kolapsu) in išče rešitve pri državi (centralnih bankah in proračunih). Kaže se tudi, da dereguliran in privatni zdravstveni sektor nista v stanju učinkovito odgovoriti na izziv, učinkovit odziv lahko da zgolj dobro koordiniran javni zdravstveni sektor s podporo ostalih javnih sistemov.

Ker bodo vse države z namenom zaustavitve širitve virusa za čas enega do dveh mesecev povsem zaprle svoje nacionalne meje, in zaradi upada domačega povpraševanja zaradi domačih karanten, bo prišlo do velikega izpada proizvodnje. Le vprašanje je, ali lahko ta izpad ocenimo na 0.5/12, 1/12, 2/12 ali 3/12 BDP, torej za koliko v intervalu med 4% in 25% se bo zmanjšal domači BDP. Podjetja bodo iskala pomoč države za sofinanciranje stroškov dela v času zaustavitve proizvodnje in za odlog plačila davkov. Hkrati bo potrebno stabilizirati gospodarsko rast po sanaciji virusa, to pa je mogoče le z državno načrtovanimi in financiranimi naložbami v javno infrastrukturo (od cest in železnic do šol in zdravstvenih ustanov). Ta “korona kriza” bo povečala povpraševanje po državi in po javnih storitvah.

In globalizacija se bo začela osipati. Multinacionalke si ne morejo privoščiti negotovosti glede dobav in možnih zamikov. Če pri avtu manjka eden izmed 20,000 sestavnih delov, se proizvodnja zaustavi. Verjetno je, da bodo multinacionalke skrajšale oskrbovalne verige in proizvodnjo inputov preselile bližje k sebi. Če k temu prištejemo še trumpovske carinske vojne, je za multinacionalke najbolj varno imeti oskrbovalne verige organizirane znotraj domačega carinskega območja. In kot kaže izkušnja s koronavirusom, najraje znotraj nacionalnega ozemlja.

Tanker ekonomije se je (zaradi kolapsa prostotržne paradigme in povsem neustreznega odziva držav s politiko antikeynesianskih politik varčevanja na povpraševalni šok) sicer obračal že od finančne krize 2008, toda sedanja “korona kriza” bo naredila ultimativni konec neoliberalizmu v mainstream ekonomiji in v ekonomskih politikah držav. Čez dve leti bomo vsi keynesianci in ljubitelji javnih storitev. Tudi najbolj zadrti neoliberalci se bodo težko spomnili, da so se kdaj zavzemali denimo za privatizacijo zdravstva ali javno-zasebna partnerstva ali da so bili proti minimalni plači ali proti sindikatom.

Ekonomske paradigme in paradigme ekonomskih politik se gibljejo v ciklih. Zdaj pač prihaja obdobje keynesianizma in večje socialne države. Za kakšna tri desetletja, nato se bo cikel spet obrnil v bolj neoliberalno smer. Toda takrat bodo itak roboti delali za nas, mi pa bomo živeli od njihovih rent (njihove produktivnosti).

4 responses

  1. Primerno bi bilo obuditi idejo o UTD. Saj smo socialna država, vendar prvih členov ustave noben ne vzame resno. Lepe želje, V.Leban

  2. “takrat bodo itak roboti delali za nas, mi pa bomo živeli od njihovih rent”

    🙂

  3. V besedilu uporabljate besedno zvezo “realno gospodarstvo”. Zdi se, da se v javnem diskurzu uporablja ločnica med javnimi storitvami in realnim gospodarstvom. Ali obstaja definicija/definicije, kaj naj bi ta dva pojma vključevala?

  4. 1. Pod predpostavko da bo učinek korona virusa dovolj močan v dovolj velikem številu držav po svetu (kar najverjetneje bo).
    2. Se strinjam z vašo napovedjo, poudaril bi pa da to ni nujno svetel scenarij. Populisti, ki jih omenjate zgoraj, bodo po koncu krize korona virusa najverjetneje še pridobili na podpori (kot si lahko predstavljamo na primeru naše države), kar pomeni (skladno z vašimi napovedmi) intervencionistični in antiglobalistični sentiment konzervativne in avtokratske narave.

%d bloggers like this: