No, to: obnova države in gospodarstva od spodaj navzgor in od sredine navzven, ne pa od zgoraj navzdol (trickle down), ki je vedno koristil le peščici najpremožnejših. Gospodarstvo je mogoče postaviti na zdrave temelje le, ko (ob infrastrukturi, dobrem poslovnem in institucionalnem okolju) zagotovimo visoko, stabilno in vzdržno agregatno povpraševanje. To pa je zagotovljeno le, ko ima spodnjih 70% (ne pa zgornjih 0.1% ali 1% ali 5% ali 10% ali 20%…) prebivalstva visoke in stabilne dohodke.

Joseph Biden postaja moj državniški idol.

.

Nadaljujte z branjem→

Še dobro, da imajo na Financial Timesu odlične novinarje. Tako odlične, da (močno) presegajo intelektualni domet večine finančnih komentatorjev in dobršnega dela »treniranih« akademskih ekonomistov z doktoratom in redno profesuro na uglednih univerzah. Slednji namreč svarijo pred izbruhom inflacije, ki bo zdaj – zdaj postala neobvladljiva zaradi prevelikega fiskalnega stimulusa v ZDA (in najbrž tudi v Evropi), ki naj bi že povzročil pregrevanje gospodarstva.

No, novinar Martin Sandbu, ki je sicer študiral ekonomijo na London School of Economics, ima bistveno bolj trezno glavo in jasnejše poglede na večino zadev, tudi na sedanji inflacijski pospešek v ZDA. Pravi, da gre za kratkoročni cenovni šok zaradi ozkih grl, ki so se pojavila v nekaterih globalnih dobavnih verigah po povrnitvi povpraševanja po pokovidnem odpiranju gospodarstva. Vsega blaga, predvsem surovin, zaradi nenadoma poraslega povpraševanja pač ni mogoče takoj dobaviti, zato so cene poskočile. Kot pri steklenici s kečupom, ki jo obrnete navzdol, po vrhu potolčete, vendar se dolgo nič ne zgodi, dokler nenadoma velik del vsebine v celoti izleti iz steklenice.

Če bi res prisluhnili ponovno prebujenim inflacijskim jastrebom in umaknili sedanji fiskalni stimulus, bi se vrnili nazaj v desetletje deflacijskih pritiskov pred začetkom kovidne recesije. Inflacijskim jastrebom, ki spadajo v premožnejši del populacije, bi bilo to prav, ne pa tudi podjetjem in zaposlenim, ki bi imeli bistveno manjše možnosti za zaposlitev in zagotavljanje življenskega standarda.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi je AJPES objavil prve informacije o poslovanju gospodarskih družb (podjetij) v preteklem, covidnem letu. Ker gre vsekakor za zanimive podatke, v nadaljevanju nekaj dodatnih komentarjev poleg uradne objave in povzetkov, ki smo jih brali v medijih.

Glede na sprotne podatke o gibanju proizvodnje in izvoza je bilo seveda pričakovati, da bodo prihodki nekaj odstotkov nižji kot v letu 2019 in dejansko je bila prodaja lani za okoli 7 % pod prodajo iz leta poprej. Pri tem je bil upad podoben na domačem trgu kot tudi v izvozu. Seveda pa so bile precejšnje razlike po dejavnostih. Največji je bil upad v gostinstvu in nekaterih ostalih storitvenih dejavnostih (kultura), ki so realizirale okoli 30 % manj prihodkov, nekaj dejavnosti pa se je celo okrepilo (privatno zdravstvo, gradbeništvo, informatika).

Vemo pa tudi, da je država podjetjem v kar pomembni meri pokrila del stroškov zaposlenih. Točnega obsega finančne pomoči AJPES še ni objavil, a ocenjujemo, da so podjetja v svoje bilance vključile kako milijardo evrov dodatnih prihodkov iz tega naslova. Ta dodatni dohodek je seveda pomembno izboljšal rezultate podjetij, a na drugi strani tudi preprečil odpuščanje zaposlenih. Podjetja so torej z državno pomočjo nekoliko nadomestila izpad tekočih prihodkov in pokrila stroške zaposlenih, ki bi sicer izgubili delo ali pa predstavljali breme podjetij.

Nadaljujte z branjem→

V petek 28. maja bo minilo skoraj 33 let, odkar smo se v Ljubljani na Kongresnem trgu množično odzvali na aretacijo četverice JBTZ, na čelu z Janezom Janšo. Bil sem študent in iz Radgone sem se tistega 21. junija 1988 pripeljal zgolj za ta protest v podporo četverici. Bili smo ogorčeni, bili smo jezni, bili smo odločni in bili smo polni upanja v lepšo politično in gospodarsko prihodnost. Afera JBTZ nas je spravila na ulice, angažirala nas je kot množice, ne več samo kot kritičnih posameznikov. Afera JBTZ je bila znanitelj političnega preporoda in rojstva nove države.

Svojevrstna perverzija je, da je 33 let kasneje tedanji junak in glavni protagonist iz četverice (sicer obsojenec za korupcijo) najbolj nepriljubljeni predsednik vlade v zgodovini Slovenije. Njegov branitelj, ustanovitelj Odbora za varstvo pravic Janeza Janše (kasneje Odbora za varstvo človekovih pravic) Igor Bavčar pa je obsojenec za gospodarski kriminal.

V petek 28.5.2021, 33 let kasneje, je čas, da nekdanjemu junaku in sedanjemu tiranu povemo, da spada na smetišče zgodovine. Čas je, da se ponovno angažiramo kot množice ljudi, ki si želijo političnih sprememb.

Meni ob tem dogodku pade na misel pesem Crime & The City Solution – The Adversary (sicer iz legendarnega filma Wima Wendersa “Until the end of the world”).

Čas je za nov politični preporod. Bodimo tam!

Inflacija v ZDA je aprila pospešila na 4.2% na letni ravni, kar je predvsem finančne trge na obeh straneh Atlantika precej splašilo in donosi obveznic so v pričakovanju višje bodoče inflacije spet začeli naraščati. Za finančne analitike ter predvsem centralne bančnike pa se je zastavilo ključno vprašanje: gre za trajnejši dvig inflacijskih pričakovanj ali zgolj za prehoden pojav po pandemijski recesiji?

Pošteno povedano, nihče nima odločnega odgovora na zgornje vprašanje. Sedanji znaki sicer kažejo na tranzitorne cenovne šoke, hkrati pa je izpolnjena večina pogojev, ki bi lahko omogočili trajnejši dvig inflacije.

Nadaljujte z branjem→

Nikoli nisem maral Oliverja Dragojevića. In teh dalmatinskih šlagerjev. Bljak.

Ampak zdaj, ko sem star, se zalotim, da mi ta simple melos in minimalistični tekst kar pride pod kožo. Nepovabljen. Tudi ko nisem na barki, ko otroci omagajo in se z ženo vsedeva zunaj v cockpitu, srkava konjak, priževa cigarillo, ali pa tudi ne, in gledava v spokojni večer v zalivu, zvezde. V tišini. Ko nama je vse jasno. Tudi ko sem na kopnem…, mi tako počasi prileze in mi ne gre iz ušes.

Star sem, jebemumast. Ko ti je všeč Dragojević, si res star.

Nadaljujte z branjem→

Aleš Ahčan

Moram priznati, da sem z veseljem prebral sestavek direktorja Elesa Aleksandra Mervarja v Sobotni prilogi Dela, saj predstavlja potrebno kritično dolgoročno razmišljanje, ki ga Slovenija nujno potrebuje, da obrne trend nazadovanja v konkurenčnosti in produktivnosti, tudi in predvsem na področju energetike. Energetska neodvisnost kot vsaka neodvisnost predstavlja nujno potrebno samozadostnost ter podstat in s tem konkurenčno prednost države. Sploh, če je cena električne energije, ki izvira iz strukture proizvodnje, konkurenčna in stabilna. Vezano na prej omenjeno samozadostnost upam, da nam je navkljub skupnemu trgu EU sedanja pandemija jasno pokazala, da v časih krize države na vseh področjih najprej poskrbijo zase in zato je prav, da se tudi mi na čim več področjih, vključno z energetiko, zanesemo predvsem in samo nase in poskrbimo zase.

V Mervarjem sestavku je nazorno pokazan srž problematike v energetiki, z vidika pomena same panoge in dodatne osvetlitve določenih zornih kotov pa velja izpostaviti naslednje:

Nadaljujte z branjem→

Igor Kadunc

Ob predlaganem imenovanju za direktorja Javnega sklada za knjigo (JAK) se je izpostavila tudi njegova starost. Kot generalni direktor RTV sem se ukvarjal s potrebo po zmanjšanju številu zaposlenih, torej tudi starejših. In to ob tem, da sem bil tedaj sam star več kot 67 let. Tako se mi zdi, da o tem nekaj vem in bi rad delil z vami nekaj praktičnih izkušenj. Morda komu, ki bo odločal kako naprej na tem področju prav pridejo. Kot prvo, noben administrativni ukrep brez ustreznih možnih izjem ni dober.

Najboljši dokaz za to je bila obvezna upokojitev odličnega TV voditelja Slavka Bobovnika. Zakon o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2017 in drugih ukrepih v javnem sektorju je bil leta 2017 zelo jasen. V 9. členu je določal, da preneha pogodba o zaposlitvi vsem, ki imajo izpolnjen pogoj starostne pokojnine, v roku enega leta po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev. Kdor je izpolnil pogoje za starostno upokojitev (15 let delovne dobe in je bil star 65 let, ali 40 let delovne dobe in dopolnil 60 let, ob upoštevanju znižanja starostne meje po določbah 398 člena ZPIZ 2), mu je delodajalec moral prekiniti delovno razmerje. To določilo Zujfa je prenehalo veljati 31.12. 2017, in Slavko, in mi vsi z njim, je imel smolo, da je izpolnil pogoje za starostno upokojitev ravno na 31.12.2017. Če bi jih izpolnil samo en dan kasneje, 1.1.2018, mu ne bi mogli prekiniti delovnega razmerja. Tako bi bil, če bi tako hotel, še sedaj na RTV Slovenija. Je to prav ali ne? V njegovem primeru zagotovo ne. Tako da ni enostavnega odgovora.

Nadaljujte z branjem→