Soočamo se z izjemno toksično situacijo, ki je kombinacija visoke inflacije zaradi ponudbenih (EU) in povpraševalnih šokov (ZDA), prihajajoče se recesije zaradi zaostrovanja monetarne politike in povečane zadolženosti držav v postkovidnem obdbju. Vse skupaj se odvija v zjemno napetem političnem ozračju zaradi ukrajinske vojne. Nekateri to predstoječo krizo zaradi sočasnega delovanja mnogih dejavnikov imenujejo “polikriza”. Ključno vprašanje je, kako huda prihodnja kriza – kako globoka bo recesija, kako dolgo bo trajala in koliko državnih bankrotov bo pozvročila?

Tega vam seveda nihče ne more povedati. Spodaj je nekaj poudarkov iz analize baselske Bank for International Settlements (BIS), kot jih je kompiliral zgodovinar Adam Tooze. Do sedaj ukrajinska vojna še ni imela učinka na ohlajanje gospodarstev, bistveno večji je bil učinek disrupcij v globalnih nabavnih verigah. BIS ocenjuje, da je bil podoben ponudbeni šok zaradi ukrajinske krize, kot je sedanji, in sicer 30-odstotno zvišanje cen nafte v kombinaciji z 10-odstotno rastjo kmetijskih cen, v preteklosti povezan z 1 odstotno točko zvišanja inflacije v naslednjem letu. Torej nič dramatičnega.

Nadaljujte z branjem→

V pogovorih z večino ljudi, tudi visokoizobraženih in celo akademskih ekonomistov, opažam, da je njihovo poznavanje vzrokov inflacije izjemno šibko. Njihovo vedenje glede inflacije je običajno zasidrano v (večinoma napačni) friedmanovski monetaristični razlagi inflacije (da je inflacija posledica prevelike vneme centralne banke pri “tiskanju denarja”). Drugi še pridejo do razlage, da do inflacije pride ob pregrevanju gospodarstva (ob visoki zaposlenosti morajo podjetja ponujati višje plače, da lahko dobijo dodatne zaposlene, te višje stroške pa nato vgradijo v vije cene svojih produktov), kar imenujemo povpraševalna razlaga inflacije. Nato imamo še ponudbeno razlago inflacije, do katere pride zaradi ponudbenega šoka (pomanjkanja določenih inputov, energentov ali tehnološkega šoka). Večina ljudi pa ne loči med temi tremi razlagami.

No, Paul Krugman je naredil dobro poljudno razlago povpraševalne inflacije, do katere pride ob pregrevanju gospodarstva. Toda tudi tukaj pride do komplikacij glede razlag, ki so za večino ljudi neznane. Naj ponazorim, večina ljudi, tudi akademskih ekonomistov, ne ve točno, ali pregrevanje gospodarstva (visoka stopnja zaposlenosti) vodi (A) do višje ravni cen, ali (B) do višje inflacije (višje stopnje rasti cen) ali (C) do višje stopnje rasti inflacije (do pospeška v inflaciji). Te distinkcije nikakor niso nepomembne, saj iz njih sledijo različne oblike Phillipsove krivulje (povezava med stoonjo brezposlenosti in neko verzijo spremembe ravni cen) ter različni pristopi in ukrepi za zajezitev rasti cen. Spodaj je dobra razlaga teh distinkcij, ki jo morajo absolvirati tudi moji študenti pri makroekonomiji, menim pa, da bi bilo dobro, če bi jih razumeli tudi bolje informirani bralci tega bloga.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

Bog nas obvaruj,

…ob tej nekompetentnosti, hinavščini, da kaj hujšega ne omenim, me je še bolj strah, kot me je že. Edina prednost Habecka, se zdi, je, da ni dovolj inteligenten (ali pač), da bi znal dobro lagati in je v intervjuju mimogrede povedal resnico.

“All market-economy processes would then be suspended. For some industries, it would be catastrophic. We aren’t talking about a couple of days or weeks, but about an extended period. We are talking about people who would lose their jobs, regions that would lose entire industrial complexes“

Da vam obrazložim.

Ne gre samo za “some industries”, ekonomija je povezana. Ustavite kemijsko industrijo kot velikega uporabnika plina in ustavi se praktično vse, od avtomobilske industrije do kmetijstva. Spomnite se ustavitve avtomobilske industrije letošnjo pomlad. Zaradi kablov iz Ukrajine in platine za katalizatorje je stalo pol nemške paradne industrijske in glavne izvozne panoge. In to ni nič proti temu, kar nam sledi, če se ustavi kemija ali proizvodnja umetnih gnojil. To pomeni, da boste v 2023 LAČNI!

Nadaljujte z branjem→

Ne da se tukaj in ob tej uri brez Gibonnija

Nemški minister za gospodarstvo Robert Habeck je ta teden sporočil, da bo Nemčija z namenom zmanjševanja odvisnosti od ruskega plina spet pognala termoelektrarne na premog. Pri tem je zamolčal dve stvari: da je Nemčija pri premogu podobno odvisna od Rusije kot pri plinu (45-odstotno) in da je Nemčija od preostalih šest (izmed 17) jedrskih elektrarn konec lanskega leta zaprla tri in da bo do konca letošnjega leta zaprla še preostale tri.

Nemški energetski politiki v zadnjih dveh desetletjih nasploh se čudi ves razumni svet. Napovedan ukrep pa nemško energetsko politiko postavlja povsem onstran zdrave pameti.

Nadaljujte z branjem→

V sosednji kolumni pišem o tem, kam je izginila nemška zdrava pamet, ko se je odločila, da raje aktivira za deset jedrskih elektrarn energije s kurjenjem premoga v sicer neaktivnih termoelektrarnah, kot da ohrani obstoječe tri jedrske elektrarne in reaktivira že zaprte. Vsi se trudimo najti racionalno razlago za to. No, nemški minister za gospodarstvo Robert Habeck v intervjuju v Der Spieglu pravi, da je bolje kuriti premog, ker preostale tri jedrske elektrarne naj ne bi bile varnostno pregledane, ker ne ve, če bi bilo mogoče dobiti dovolj jedrskega goriva in predvsem zato, ker termoelektrarne na premog ob električni energiji proizvajajo tudi toploto za ogrevanje. Prva dva “argumenta” so jedrski strokovnjaki sicer že zanikali in pravijo, da ima Nemčija dovolj časa, da pripravi obstoječe tri jedrske elektrarne za novo sezono in reaktivira tri že zaprte. Zadnji argument pa se tudi zdi zelo privlečen za lase: kako so Nemci proizvajali toploto, ko so (sedaj reaktivirane) termoelektrarne na premog bile neaktivne?

Sicer pa je intervju z ministrom Habeckom zanimiv še iz treh razlogov. Prvič, ker Habeck priznava, da če Putin zapre plinsko pipico, se cele panoge nemškega gospodarstva povsem zaustavijo in bo konec tržnega gospodarstva, nezaposlenost bo poletela v nebo, medtem ko bodo ljudje na hladnem. Drugič, da nemška vlada nima nobenega resnega načrta, kako se soočiti z zaustavitvijo dobav plina. Govori le o tem, da naj bi ljudje več varčevali z energijo, se krajši čas tuširali, zmanjšali temperaturo gretja in oblekli puloverje, medtem ko naj bi bilo zmanjšanje hitrosti na avtocestah politično nesprejemljivo. In seveda ne pove, koliko odstotkov zmanjšanja porabe plina bi ti varčevalni ukrepi prebivalstva prinesli (gospodinjstva namreč porabijo le dobrih 15% porabe plina). In tretjič, za razliko od Rusije Habeck in nemška vlada nimata težav povečati dobav plina iz držav z diktatorskim in neliberalnim režimom, kot sta Saudska Arabija in Katar.
Zeleni politiki so se mi vedno zdeli neprizemljeni in licemerni. Tale intervju s Habeckom moje prepričanje samo še utrjuje. S tem, da bi k obema oznakama dodal še eno – nekompetentnost.

Nadaljujte z branjem→

Včerajšnje razočaranje na Svetu EU, da slednji ni podprl začetka pogajanj o vstopu v EU za Severno Makedonijo in da Bosna in Hercegovina ni dobila statusa kandidatke, je nekoliko zameglilo bistveno večji problem. Ukrajina je sicer (končno) dobila status kandidatke za vstop v EU, vendar je to zgolj “piarovski moment”. Status kandidatke še nič ne pomeni, Turčija ga ima od leta 1999, Makedonija od 2005, pa nista korak bližje k začetku pogajanj o vstopu. Glede Ukrajine je problem bistveno večji, kot je denimo problem Makedonije. Ukrajina je velika država, nizko razvita in zelo kmetijska. To pa za EU predstavlja trojni problem: (1) sprememba političnih razmerij znotraj EU (Ukrajina in Poljska bi bili skupaj večji od Nemčije, prišlo bi do prenosa centra moči proti vzhodu, Nemčija in Francija bi izgubili svoj primat pri kreiranju EU politik); (2) Ukrajina bi zaradi nizke razvitosti postala velika neto prejemnica EU sredstev; (3) zaradi velike konkurenčnosti Ukrajine na področju kmetijstva bi preostali evropski kmetijski pridelovalci bili na izgubi zaradi splošnega znižanja cen in/ali zmanjšanja kmetijskih subvencij. K temu je treba prišteti še, da bi vstop Ukrajine in ostalih kandidatk zahteval reformo strukture odločanja v EU, kar širitev proti vzhodu in na Balkan zelo odmika v nedoločeno prihodnost. Spodaj je dobra analiza potencialnih težav s strani Wolfganga Munchaua.

Jaz osebno seveda podpiram vstop Ukrajine v EU, saj bi to ob politični stabilizaciji v regiji prineslo tudi večjo avtonomnost EU na področju hrane in ključnih surovin. Povečalo bi gospodarko in politično moč evropskega bloka v globalnem merilu tako napram ZDA kot Kitajske. Ampak naše pobožne želje seveda nimajo teže v čudaški evropski realpolitiki.

Nadaljujte z branjem→

Sedanje povišane stopnje inflacije mnogi vidijo kot znak, da je napočilo obdobje konca nenaravno nizkih obrestnih mer. Na žalost (ali na srečo) temu ni tako. Spodaj je daljša razlaga s strani Paula Krugmana. Zelo preprosto rečeno, nizke obrestne mere so posledica  nizke gospodarske rasti, slednja pa je posledica nizke rasti produktivnosti in nizke rasti prebivalstva. Sekularna stagnacija. Japonska je v stanju nizkih obrestnih mer zaradi sekularne stagnacije že tri desetletja in tudi sedanje pomanjkanje inputov in energentov je ni zdramilo iz spanja Trnuljčice – inflacija in obrestne mere ostajajo nizke. Glavni krivec je stagnacija prebivalstva, kar (ob zmerni rasti produktivnosti) vodi k temu, da je potrebno proizvajati manj dobrin in da je zato manj donosnih priložnosti za naložbe. Nizkim donosom sledijo tudi nizke obrestne mere.

In razvite države postajajo glede demografije vse bolj podobne Japonski. Ko bo konec tega ponudbenega šoka, sledi vrnitev v stanje zgodnje sekularne stagnacije. Razen, če se spomnimo načina, kako dramatično spodbuditi nataliteto ali imigracije.

Interest rates are up. Stocks, especially glamour stocks, like Tesla, are down. And the crypto crash has been truly epic. What’s going on?

Well, many people I read have been offering an overarching narrative that runs something like this: For the past 10 or maybe even 20 years the Fed has kept interest rates artificially low. These low rates inflated bubbles everywhere, as investors desperately looked for something that would yield a decent rate of return. And now the era of cheap money is over, and nothing will be the same.

You can see this narrative’s appeal; it ties everything up into a single story. Yet to paraphrase H.L. Mencken, there is always a well-known explanation for every economic problem — neat, plausible and wrong. No, interest rates weren’t artificially low; no, they didn’t cause the bubbles; no, the era of cheap money probably isn’t over.

Nadaljujte z branjem→

Izjemna pesem. “Man turns his back on his family ain’t no friend of mine“

Tudi pri nas se je v zadnjih dveh tednih (končno!) začela malce širša javna diskusija o pozicioniranju glede vojne v Ukrajini. Diskusija je pričakovano potekala med taborom moralistov (vojna za vsako ceno) in taborom realistov (mir ob realističnih koncesijah), čemur je piko na i to soboto z realistično pozicijo postavila Spomenka Hribar. Hribarjeva je šla še korak naprej in pomemben del krivde za začetek ukrajinske vojne pripisala ZDA, hkrati pa ob pozivu k osamosvojitvi EU izpod ameriške dominacije pozvala slovensko vlado, da “začne pogajanja za osnovanje evropskega projekta Evrazije kot subjekta mednarodne politike, tj. projekt faktičnega sodelovanja EU in Ruske federacije.”

Spomenka Hribar ni samo pametna ženska, je intelektualka z visokimi moralnimi standardi, ki razume nesmiselnost pobijanja mladih ukrajinskih fantov za strateške interese ZDA, ki morda kratkoročno koristijo zgolj ZDA (njihovi orožarski in naftni industriji) in nikomur drugemu. Toda dolgoročno je totalna hladna vojna proti Rusiji, ki jo orkestrirajo ZDA, škodljiva tako za EU kot za globalno stabilnost, vendar tudi za ZDA. Kajti potiskanje Rusije na rob slednjo pošilja v zavezništvo s Kitajsko. S tem pa bodo največ izgubile prav ZDA, saj bo s tem konec ameriške globalne dominacije. Hkrati pa to pomeni začetek povečane globalne politične nestabilnosti, saj se dosedanja prva sila ne bo želela prostovoljno umakniti z vrha. V vmesnem času pa se bo svet kuhal v toksični zmesi pomanjkanja hrane in energentov, visoke inflacije in recesije, državnih bankrotov, velikih nemirov in ljudskih vstaj ter revolucij.

To res nikomur ne koristi. V čem je smisel moralistične vojne za vsako ceno ob tako visoki ceni za Ukrajino, za Evropo, za Afriko in za čoveštvo? V čem je smisel nadaljevanja aktivne zahodne podpore vojni na tleh Ukrajine, ki je Ukrajina ne more zmagati, za katero največjo ceno plačujejo Evropa in afriške države, in ki dolgoročno vodi svet v katastrofo?

Slab mesec dni pred Hribarjevo je enako stališče zavzel tudi nekdanji ameriški zunanji minister in nekakšna siva eminenca ameriške zunanje politične strategije. Pozval je Ukrajino k mirovnim pogajanjem in dejal, da je cena za mir koncesija glede ozemelj (da bo treba priznati neodvisnost Krima in avtonomijo obeh proruskih regij). Hkrati je opozoril, da je časa za to le še dva meseca, kasneje bo prepozno, ter da je glavna nevarnost, če Rusijo potisnemo na rob, njena strateška navezava s Kitajsko.

Evropa in Rusija sta geografsko, zgodovinsko in kulturno povezani. Strateškom partnerstvo med Evropo in Rusijo je pomembno tako za politično stabilnost (kot v zadnjih treh desetletjih) kot za gospodarsko stabilnost (obe gospodarstvi sta komplementarni glede strukture, Rusija je pomemben vir hrane, surovin in energentov, hkrati pa tudi trg za evropske izdelke). Le kateri bedasti politični presoji se moramo zahvaliti, da nas je aktivno vpletla v ta povsem nepotrebni spopad med ZDA in Rusijo na ozemlju Ukrajine? Nadaljujte z branjem→