Kljub regulatornim omejitvam EU glede državne pomoči se da ustanoviti nacionalnega letalskega prevoznika. Če le obstaja strateški interes in politična volja. Zadnji primer v seriji je ustanovitev nove letalske družbe ITA (Italia Trasporto Aereo SpA), ki bo pričela delovati 15. oktobra letos (po dokončnem bankrotu Alitalia). Pri tem pa bo ITA na dražbi poskušala kupiti blagovno znamko AIitalie (da ne bo stroška glede novega “brandiranja” letal). Italijanska vlada je v pogajanjih z Evropsko komisjo dosegla še, da sme v treh letih novi letalski družbi ITA podeliti za 1.35 milijarde evrov državnih pomoči.

Kaj  torej čaka slovenska vlada? Know-how ima pred vrati. Če že izkušnje držav soseščini ne zadostujejo…

Italy’s new state-backed airline, Italia Trasporto Aereo SpA, will seek to buy the Alitalia name in time for its start of service in mid-October, according to people familiar with the matter.

A market-price auction of the brand was outlined in a decision released Friday by the European Commission. It’s one of the measures required in order to consider ITA a separate entity from the 74-year-old Alitalia, which is being wound down after losing money for decades. The sale of the iconic name could take place as soon as next week, said the people, who asked not to be named because the plans aren’t public.

Nadaljujte z branjem→

Moja včerajšnja predstavitev na Finančni konferenci v Portorožu. Spodaj je spremljevalni tekst, ki je bil originalno objavljen maja letos, tukaj pa včerajšnji povzetek iz Financ. Tekst glede britanskega zniževanja javnega dolga po 2. svetovni vojni lahko najdete tukaj.

Nadaljujte z branjem→

Klasika rock’n’rolla. Vsak komad CCR je klasika rock’n’rolla. Taka klasika, da so celo “1-2-3-4 Ramonesi” delali cover verzije njihovih pesmi.

Nadaljujte z branjem→

Richard Werner, profesor iz University of Southampton, je imel danes na Finančni konferenci v Portorožu čudovito predavanje. V prvem delu je razbil nekaj mitov iz ekonomskih učbenikov, denimo, (1) da nizke obrestne mere spodbujajo investicije, visoke pa jih zavirajo (empirični podatki kažejo, da je povezava ravno nasprotna; tudi naše analize za Slovenijo to kažejo) in (2) da centralne banke ustvarjajo denar. V resnici denar ustvarjajo poslovne banke, ko odobravajo kredite (s tem ustvarijo približno 97% vse ponudbe denarja) in pri tem, ne potrebujejo nobenih depozitov prebivalstva ali podjetij, saj te depozite sproti umetno ustvatijo kot protizapis v bilancah, ko odobrijo kredit (banke ustvarjajo denar iz nič). Werner je predstavil isto razlago, kot jo tudi jaz na predavanjih (po predstavitvi učbeniške) in kot sem jo letos aprila razložil na EF Talku (Ali denar raste na drevesih?). Spodaj je Wernerjeva razlaga, kjer hkrati pojasni še del svoje “kvantitativne teorije kreditov“, ki je empirično bistveno bolj podprta od klasične “kvantitativne teorije denarja“. V nadaljevanju pa razloži še teorijo decentraliziranega bančništva kot osnove za spodbujanje majhnih in srednjih podjetij (po nemškem vzoru).

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi so bili objavljeni podatki o rasti BDP Slovenije v II. kvartalu letošnjega leta in s 16,3-odstotno rastjo na lanski drugi kvartal smo dosegli eno višjih rasti v Evropski Uniji. A primerjava z lanskim letom pravzaprav ne pove veliko, ker je ta podatek odvisen tudi od velikosti lanskega zmanjšanja gospodarske aktivnosti. Zaradi tega je letos smiselno spremljati predvsem primerjave z “normalnim” letom 2019 in le-ti indeksi pokažejo realno vrednost letošnjega ustvarjanja BDP, pa tudi npr. proračuna ali gibanja plač.

BDP Slovenije je bil realno tako v drugem kvartalu za 3,5 % višji od BDP v istem obdobju leta 2019, upoštevaje celotno prvo polletje pa je višji za 2,0 %. To so vsekakor razveseljivi podatki, saj kažejo, da smo letos dejansko že presegli predkrizno raven s stališča ustvarjanja nove vrednosti v družbi. V primerjavi s prejšnjo krizo so ta gibanja pomembno drugačna, saj je takrat trajalo kar deset let, da smo ujeli rezultate iz leta 2008, tokrat pa je izpadlo samo eno leto. Že takoj na začetku je seveda potrebno poudariti, da gre pretežni del zaslug za tako hitro vrnitev na nekdanjo raven, pomembno spremenjena mednarodna in tudi domača ekonomska politika. Ta je z visoko finančno podporo (fiskalno in monetarno) omogočila, da tokrat ni prišlo do upada dohodkov prebivalstva. Države so vložile vse napore (beri: sposojena sredstva) v pospešitev gospodarske aktivnosti. Pred desetimi leti s(m)o namreč rešitev videli predvsem v “zategovanju pasu” (beri: varčevanju), kar se je kasneje izkazalo, da takšna politika vodi bolj v zategovanju vratu.

Nadaljujte z branjem→

Tale zapis z Yanisom Varoufakisom v Der Spieglu, katerega povod je nemška izdaja Varoufakisovega romana “Another now”, je res smrtonosen. Ne samo, da ni uravnotežen, ampak je absolutno enostranski. Avtor zapisa je Varoufakisa pričakal na nož. Njegovo epizodo v politiki leta 2015 je označil kot utopično, njegov politični aktivizem po tem (stranki MeRA25 in DiEM25) pa kot luzerska projekta (3.44% na grških volitvah in 0.3% na evropskih volitvah). Avtor pač očitno iz dna srca ne mara ne Varoufakisa in ne levosredinske opcije. Ti oznaki sta karakteristični za ta zapis:

In hindsight, the euphoria surrounding Varoufakis at the time is almost incomprehensible. From the very beginning, he was out of his depth. He catastrophically overestimated himself and his influence, and almost nothing remained behind politically once he was gone. But the image of the Greek David fighting against the German Goliath, embodied at the time by the rock-hard German Finance Minister Wolfgang Schäuble, was branded into the collective European memory. The ascetic-seeming economist Varoufakis really did embody the hope – for a few weeks, at least – that a single, courageous Greek heart could prove stronger than all of Europe’s banks together. And since then, he has embodied the crushing of those hopes.

…

His book, on the other hand, illustrates that not just he, but also the entire political left, has no vision for the future that can excite anybody. In Germany, too, the left side of the spectrum has become bogged down in the gender debate and reliving past social welfare battles. The left used to derive its energy from the promise of a better world for the many. Today, though, it can’t even describe that world, much less achieve it. How nice it would have been had Varoufakis been able to provide an escape.

Nadaljujte z branjem→

IMF je izdal zelo dober zbornik “No time to waste” na temo reševanja podnebne krize, ki se je iz desetletnih postopnih sprememb sprevrgla v urgentno stanje. Vendar je ob ustreznem in hitrem ukrepanju vseh vlad kriza rešljiva. Zapremo termoelektrarne na premog, preklopimo na jedrsko energijo in kot dodatek proizvajamo energijo še na sonce in veter, zmanjšamo izpuste v transportu, izboljšamo energetsko učinkovitost v proizvodnji in potrošnji, energetsko saniramo vse stavbe. Potrebni so le odločnost za ukrepanje, uveljavitev jasnega regulatornega okvira glede omejevanja izpustov, preusmeritev javnih investicij v zeleno in digitalno preobrazbo in spodbujanje zasebnih investicij v energetsko učinkovitost in tehnološko preobrazbo.

In Ernest Hemingway’s novel The Sun Also Rises, a character is asked how he went bankrupt. “Two ways,” he answers. “Gradually, then suddenly.”

It’s the same with climate change. The damage is becoming less and less gradual, and unless we take action, the world could suddenly reach an irreversible tipping point.

We now know the problem is much worse than we once thought. It requires not incremental change, but radical overhaul—roughly halving carbon emissions each decade through 2050. Getting there demands that we rapidly shift to renewables, build new electricity networks, increase energy efficiency, and embrace low-carbon transport. Cheaper renewable energy and technology advances make the move from carbon affordable and feasible.

This special issue on climate, in partnership with the UN Climate Change Conference (COP26), brings together a diverse range of voices from academics, policymakers, the private sector, and youth activists. It focuses on the urgent need for climate action and for different, mutually supportive climate policies.

Nadaljujte z branjem→

Končno spet en normalen komad big foot starih mam. Izvrsten.

Ena najbolj impresivnih prezentacij o revščini in slabih izbirah, ki iz tega izhajajo, ter o temeljnem dohodku kot rešitvi problema (seveda v državah brez kompleksnega in delujočega sistema socialnih transferjev, kot ga imamo v Sloveniji in mnogih najbolj razvitih evropskih državah). Zelo priporočam!

Darijan Košir v odličnem komentarju v Dnevniku piše o tem, da cepljenja nismo zavozili, ker ne maramo Janše, ampak da je zavozil Janša, ker za razliko od Macrona ni razumel, za kaj pri reševanju epidemije gre:

V Franciji se skratka lahko odločiš, da ostaneš necepljen, a s tem tvegaš skorajda popolno socialno izolacijo: družiš se lahko samo še s svojimi somišljeniki doma ali na kakšnem res široko odprtem prostoru. Prebivalci so to dojeli. V Franciji so moje covidno potrdilo v desetih dneh skenirali najmanj 50-krat, v Sloveniji in na Hrvaškem mi ga ni bilo treba v obeh poletnih mesecih pokazati niti enkrat. Bruseljski Politico je ta teden Macronovo strategijo označil za popolno zmago in kandidatu za ponovno izvolitev v Elizej so v četrtek v vplivnem časopisu Les Echos izmerili rekordno javnomnenjsko podporo.

In v Sloveniji? V naši »cepilni strategiji« ne le da ne najdemo ničesar, kar bi namigovalo na macronovske ukrepe izven klasičnih okvirov; tam ne najdemo ne cilja kampanje ne metod, kako do njega priti. Ni bilo strategije ne v prvem ne v nobenem drugem valu, tudi na začetku šolskega leta ne, ko je bil za to najbolj primeren čas. Vse skupaj je zgolj nepopisna politična improvizacija. Nismo zavozili, ker ne maramo Janše. Zavozil je Janša, ker ni razumel, za kaj pri reševanju epidemije gre.

Tule bi jaz zadevo nekoliko dopolnil z dvema zadevama. Prvič, možno je sicer, da je Janša tako drugi val epidemije kot sedaj začetek šolskega leta in cepljenje tako zelo zavozil, ker sta pač tako on kot njegova vladna ekipa strateško in operativno nesposobna. Ne razumejo in ne znajo. Vendar pa, drugič, dvomim, da je zadevo mogoče odpraviti zgolj s sklicevanjem na nerazumevanje reševanja epidemije in operativno nesposobnost, pač pa je v ozadju drugačen fokus našega predsednika vlade. Kot običajno so mu takšne izredne razmere zgolj dimna zavesa, za katero lahko uresničuje svojo dejansko agendo. To pa je kapitaliziranje situacije za bogatenje in financiranje svoje mreže, da lahko vzdržuje svojo moč. Bolj verjetno je, da je Janša namerno zavozil tako drugi val epidemije s skoraj 4,500 mrtvih kot cepljenje, da bi se epidemija nadaljevala in s tem “poslovne priložnosti”. Če ne bi bilo epidemije, bi si jo Janša moral izmisliti. V normalnih razmerah takšnih “stoletnih poslovnih priložnosti” ni.

Nadaljujte z branjem→