Bine Kordež

Nedavno sem poslušal predstavitev knjige “Tu se ne bo nikoli več šivalo” avtorice dr. Nine Vodopivec, v kateri se ukvarja predvsem z antropološkimi vidiki dogajanj v Muri in celotnem Pomurju. Glavni poudarek njenega raziskovanja je bilo zato v spremljanju zaznavanja ljudi, delavk, ko se jim je pred očmi “sesuvalo” njihovo podjetje. Kljub težkemu delu, je bilo to pomemben del njihovega življenja in stečaj firme ter izgube delovnih mest so razumljivo povzročile ogromne travme med ljudmi.

Med poudarki knjige pa smo lahko prebrali tudi ocene (predvsem domačinov), da je bilo zaprtje tovarne Mura leta 2009 bolj kot ne politična odločitev in da bi firma lahko nadaljevala s poslovanjem. In to kljub temu, da je bilo na drugi strani delo v tovarni vse težje, pritiski na zaposlene so bili v letih pred zaprtjem vse večji, delo pa vse manj spoštovano. V knjigi je vzporedno izpostavljen tudi upad industrializacije tako v Prekmurju kot v celotni državi.

Čeprav je z leti tovarna Mura postala že del zgodovine, ni odveč pogledati, do kakšnih sprememb je na gospodarskem področju od takrat prišlo v Pomurju. Seveda je to tematika za več knjig, a verjetno je zanimivih tudi samo nekaj ključnih poudarkov in ekonomskih kazalcev (sicer na poenostavljen način) kot dopolnilo antropološkemu pogledu avtorice knjige.

Nadaljujte z branjem→

Večini ljudi, ki je pogledala javne finance Ukrajine, je kristalno jasno, da slednja ne more več prav dolgo pokrivati stroškov vojne. Prav tako je jasno, da teh stroškov vojne ne more pokriti iz sredstev tuje pomoči. Do sedaj je Ukrajina mesečno dobivala med 2.5 in 3 milijarde dolarjev tuje pomoči, ZDA in EU sta obljubile, da bosta mesečno prispevala vsaka po 1.5 milijarde (dolarjev oziroma evrov). Vendar to ne zadostuje za pokrivanje povečanih javnih izdatkov. Ob dodatnih stroških vojne ukrajinska vlada pokriva še temeljni dohodek za prebivalstvo ter subvencije podjetjem. Treba je vedeti, da je ukrajinski BDP letos upadel okrog 35%, da je en milijon ljudi ostal brez službe ali dela skrajšan delovnik in da je 10 milijonov ljudi razseljenih. Doslej je bila največji financer proračuna Ukrajine njena centralna banka, kar je postalo iz vidika inflacije nevzdržno in ki je zahtevala, da večje breme financiranja proračuna prevzame ministrstvo za finance prek izdaje obveznic po višji obrestni meri. Končalo se je z odstopom guvernerja centralne banke v skrivnostnih okoliščinah in begom v tujino. Proti njemu je bila uvedena preiskava zaradi korupcije. Kar se zgodi vsem, še noben od zadnjih treh guvernerjev ni zdržal na funkciji več kot tri leta.

Jasno je, da bo tudi volja tujih vlad glede finančne pomoči kmalu uplahnila (od denimo obljubljenih 9 milijard evrov pomoči na donatorski konferenci je EU do sedaj mobilizirala le 1 milijardo evrov) in da bo breme tega padlo na ukrajinske subjekte. In v to smer gredo tuji nasveti. Denimo naj Ukrajina uvede progresivno dohodnino (zdaj ima 18% enotno stopnjo), da naj poveča “davek za vojno” (ki zdaj znaša 1.5%) in da naj z njim obremeni tako dohodke od dela kot kapitala kot dobičke podjetij ter poveča davek na luksuz. Nadaljujte z branjem→

Japonska je bila po drugi svetovni vojni najhitreje rastoča država skozi štiri desetletja, nato pa je leta 1991 zapadla v finančno krizo, iz katere se ni več pobrala. Začelo se je z enim izgubljenim desetletjem, zdaj je vstopila že v četrto izgubljeno desetletje. Povprečna gospodarska rast je pod 1%, stopnja inflacije pa med 0 in 0.5% (deflacija). Medtem ko se ekonomisti predvsem ukvarjajo z razlogi, zakaj je japonska sekularna stagnacija tako persistentna (od padajoče produktivnosti, nizke demografije do specifičnih kulturnih vzorcev), pa je manj znan trigger (sprožilec) japonskega strmoglavljenja. Na to me je opozoril študent Žiga Bukovec, ki pri meni dela magistrsko nalogo s področja sekularne stagnacije. Na stvari, ki jih prej nisem povezal. Bodite pozorni.

Res je splošno znano, da se je “japonizacija” Japonske začela z globoko finančno krizo kot posledice poka nepremičninskega in kapitalskega balona, manj znano pa je, kaj je privedlo do obeh balonov. Zgodba gre takole. Prvi del: Japonska je bila v 1970-ih in 1980-ih letih kot demokratična različica sedanje Kitajske – visoko rastoča, s svetovnimi industrijskimi šampioni. Leta 1989 se je 32 japonskih podjetij uvrstilo na seznam 50 največjih podjetij na svetu po tržni kapitalizaciji, do leta 2018 jih je večina izpadla s te liste, med prvih 50 je ostala le Toyota. Japonska podjetja so prevzemala druga podjetja – od železarn do holivudskih studijev. In ker so japonski izvozniki postali premočni, predvsem na področju avtomobilske industrije, so ZDA Japonsko prisilile v (sedaj s strani WTO prepovedan) aranžma “prostovoljnih izvoznih omejitev“, s katerimi je Japonska s kvotami omejila svoj izvoz avtomobilov v ZDA. Japonska podjetja pa so nato to omejitev preskakovala tako, da so začela odpirati podružnice v ZDA in tam proizvajati za ameriški trg.

Nadaljujte z branjem→

Wofgang Munchau piše o ohladitvi nemško – francoskih odnosov. Formalno zaradi soliranja Nemčije pri pivotiranju pisma o nameri o vzpostavitvi skupne evropske zračne obrambe, ki temelji na nakupu izraelskega sistema (tudi Slovenija je ena izmed 14 držav, ki je podpisala to pismo o nameri). Francija se je zavzemala za samostojen sistem, ki bi Evropi zagotavljal tudi večjo avtonomnost in neodvisnost od ZDA (Izrael je pač neformalno ameriška zvezna država, in to ena izmed vodilnih). Državi sta na različnih bregovih tudi glede energetske politike, kar se kaže v divergentnih stališčih glede cenovne kapice za plin. Sicer pa se odnosi med državama ohladili po slovesu Merklove, ki je še znala diplomatsko urediti ključne EU politike s Francijo, preden se je o njih razpravljalo na ravni Sveta EU, medtem ko se Scholz ukvarja večinoma le še s svojo težavno skrajno levo – zelo desno koalicijo in kako obdržati Nemčijo nad vodo.

Nemčija ima trenutno na prvi pogled bistveno večje skrbi, saj je razpadel njen poslovni model, ki je temeljil na poceni ruskem plinu, dostopu do kitajskega trga in obrambni zaščiti s strani ZDA. Nemčija mora zdaj reinventirati svoj poslovni model in se nima časa ukvarjati z EU zadevami. In to načeloma sploh ni slabo. Ko se namreč Nemčija in Francija poenotita, običajno pomeni, da so Nemci k francoski obsesiji s federalizmom dodali nemško računovodsko disciplino. Tako smo dobili skupno valuto evro, pakt o stabilnosti in rasti, fiskalni pakt s fiskalnim pravilom ter politiko varčevanja. Če ohladitev nemško – francoskih odnosov pomeni manj (škodljivih) skupnih evropskih politik in več nacionalne avtonomije, dajmo prižgat še kakšno molitveno svečo.

Nadaljujte z branjem→

Izjemna verzija izjemne pesmi Rolling Stonesov

Medtem ko se “voditelji EU” pripravljajo na uvedbo cenovne “kapice” oziroma “ovratnice” za plin, so cene plina na referenčnih borzah (denimo nizozemska TTF) kolapsirale. V nekaj tednih so upadle za 80%, iz 338 €/MWh na vsega 63 €/MWh (kar je sicer 4-krat več kot pred dvema letoma). In še upadajo. Razloga sta manjše povpraševanje industrije zaradi prostovoljnega zmanjšanja proizvodnje vsled visokih cen plina (za 13%) ter zaradi drsenja v recesijo. Hkrati so evropske države že napolnile skladišča plina med 90 in 95%, kar zmanjšuje povpraševanje po plinu in zaradi česar se pred španskimi terminali za utekočinjen zemeljski plin (UZP) že delajo čakalne vrste tankerjev s plinom. Cene plina in nafte utegnejo v naslednjih dveh mesecih zaradi presežne ponudbe celo upasti na tako nizke ravni kot v času Covida. S tem postaja tudi dogovor glede cenovne kapice – ovratnice bolj ali manj irelevanten.

Spodaj je dobra nit Alexandra Stahela, ki pojasnjuje, zakaj je prišlo do kolapsa cen in ali bomo naslednje leto lahko nadomestili manjkajočih 60 mm3 plina. Letos smo lahko hvaležni prostovoljnemu zmanjšanju porabe plina zaradi visokih cen, Kitajski, ki se je odrekla delu LNG ter toplemu vremenu, toda naslednje leto mora Evropa zagotoviti dodatnih 60 mm3 plina, ki ga le letos še dobila iz Rusije.

Nadaljujte z branjem→

Bidenove sanje o skorajšnji ameriški prevladi v proizvodnji čipov na domačih tleh, so propadle, še preden so uspele poleteti. Vzporedno in navkljub visokoletečim ciljem ob lansiranju zakona o spodbujanju proizvodnje polprevodnikov in kljub predvisenim subvencijam v višini 280 milijard dolarjev, se je prodaja ameriških “dizajnerjev čipov” sesula, tržna kapitalizacija 30 največjih pa je upadla za 1,500 milijard dolarjev. Tudi perspektive niso rožnate, saj ameriški protekcionistični ukrepi (prepoved izvoza čipov in opreme za proizvodnjo čipiv v Kitajsko) škodijo predvsem ameriškim dizajnerjem čipov, ki izgubljajo največji trg, in koristijo le Kitajski, ki pospešeno ne samo razvija najbolj sofisticirane čipe (5 in celo 3 nm), ampak tudi pospešeno gradi kapacitete za proizvodnjo čipov ter opremo za njihovo proizvodnjo.

In the spring it was easy to be dreamy about America’s chip industry. The pandemic-induced semiconductor crunch had proved just how crucial chips were to modern life. Demand was still rising for all sorts of chip-powered technology, which these days is most of it. Investors were less gloomy on chips than on other tech, which was taking a stockmarket beating. The CHIPS act was making its way through Congress, promising to plough subsidies worth $52bn into the domestic industry, in order to reduce America’s reliance on foreign fabs and support projects like Intel’s Ohio factory.

Nadaljujte z branjem→