Seveda korelacija ne pomeni nujno tudi kavzalnosti. Zato je treba biti pazljiv pri dizajnu empiričnih študij in paziti pri interpretacijah. Zato sem dodal šaljiv ton v zgornjem tvitu.

Povzetek študije za Nemčijo je sicer zelo močno napisan, in sicer: Večje kot je število glasov, ki jih je AfD dobila v regiji na volitvah leta 2017, hitreje se je koronavirus tam širil leta 2020. In naprej: Če je AfD v okrožju pridobila eno odstotno točko več, je bila tam incidenca v fazi prvega vala v povprečju višja za 2,2 odstotne točke.

Nadaljujte z branjem→

Seveda ni nobeno presenečenje, da je na prvem mestu ta pesem Nirvane, saj je kot globalni hit popularizirala grunge. Meni osebno je sicer bila vedno ljubša pesem Lithium. Sicer pa je Nirvana meni tudi sicer (ob Screaming trees) od vseh grunge bendov še najbolj sedla. Od novembra 1991, ko sem zanjo prvič slišal po reportaži Marjana Ogrinca s koncerta v Miljah, decembra 1991, ko sem v Londonu še kot študent kupil album Nevermind, do njihovega poslovilnega koncerta v Ljubljani leta 1994 (ki ga je organziral Igor Vidmar), je Nirvana ostala absolutno na mojem vrhu priljubljenosti. Za razliko od ostalih bendov (če spet kot izjemo dam Screaming Trees) je imela globino. Tudi zaradi tega intenzivnega čutenja se je Kurt Cobain najbrž odločil posloviti od tega sveta.

Drugi največji grunge hit. Kaj mislite, le kateri je bil največji?

Danes sem se (mimogrede, ko sem šel mimo) šel cepit s tretjim odmerkom. Nenaročen. V kontejnerju na Kongresnem trgu. Pred menoj je bila samo ena oseba, za menoj nobene. Ob tem sem dobil zelo grenak občutek. Lani v istem obdobju je bil drugi val epidemije v polnem razmahu, ljudje so množično umirali, vsak dan za “en avtobus”. Zdravstveni sistem je bil na robu kolapsa, praktično ves nenujni del zdravstvenih storitev je bil odpovedan. Mnogo ljudi je zaradi prepozne diagnoze in oskrbe zaradi tega izgubilo možnosti za preživetje.

Toda lani so ljudje množično umirali, ker nismo imeli zdravila (cepiva). In tolažili smo se, da bo letos drugače, saj bomo imeli cepivo. Leto dni kasneje smo v četrtem valu epidemije, številke okužb so precej višje kot lani (zaradi bistveno bolj kužne delta variante in ker nismo zaprli vrtcev, šol, univerz in javnega življenja ter uvedli policijske ure). Številke glede števila hospitaliziranih in tistih na intenzivni negi so podobne lanskim, toda zaenkrat so dnevne številke mrtvih za približno trikrat nižje kot lani v istem času (kar je v veliki meri zasluga cepiva). In približno tri četrtine tistih, ki pristanejo v bolnišnici, je necepljenih, in približno štiri petine tistih na intenzivni negi je necepljenih.

Kako smo torej lahko takšni tepci? Imamo cepivo, ki nas približno polovično obvaruje pred možnostjo okužbe in imamo cepivo, ki nas približno 90 do 95-odstotno obvaruje pred težjim potekom bolezni (pred hospitalizacijo in respiratorjem). Zakaj hudiča smo takšni tepci, da zdravila, ki ga imamo, nočemo uporabiti? Zakaj se je dobra tretjina polnoletnih Slovencev in Slovenk raje pripravljena igrati rusko ruleto s smrtonosno korono?!

Za tiste, ki dvomite v učinkovitost cepljenja, si poglejte spodnjo (motivacijsko) sliko (iz empirične analize, ki je pred objavo). Kaže stopnjo precepljenosti na vodoravni osi in 7-dnevno povprečje števila novih primerov Covid (na milijon prebivalcev) na navpični osi za vsak teden med 1. avgustom in 31. oktobrom letos. V sliki sta dva ekstremna evropska primera glede cepljenosti. Na levi strani je Bolgarija, kjer se je cepljenost v tem obdobju povečala iz 15 na 22%, na desni pa Danska, kjer se je v tem obdobju cepljenost povečala iz 55 na 76%. In poglejte si njuni krivulji naraščanja okužb v tem obdobju – bolgarska je praktično navpična, danska pa nizka in položna (do sedaj v tem valu celo rahlo negativna). V Bolgariji je eksplozija epidemije, na Danskem pa obvladljiva epidemija, kot pri gripi.

Nadaljujte z branjem→

Tretji največji hit grunge obdobja (seveda po moji subjektivni presoji). Tri desetletja staro, pa še vedno tako sveže. In vrhunsko.

Prejšnji teden ni prinesel preobrata. Dobre tretjine starejših od 18 let, ki je prepričana, da cepljenje pomeni nesprejemljiv poseg v njihovo osebno svobodo, tudi prenapolnjeni intenzivni oddelki bolnišnic s tričetrtinsko necepljenimi kovidnimi bolniki niso prepričali v spremembo stališča. In na drugi strani se zdi, da je vlada opustila boj tako proti anticepilski histeriji kot proti epidemiji in nas prepustila preživetveni dinamiki doseganja čredne imunosti prek prekuževanja. Kdor ne preživi, pač ni imel sreče.

Je pa pretekli teden postregel z dvema odličnima zapisoma o dilemah sedanjega časa – enega filozofskega in drugega tehnicističnega. Filozof Gorazd Kocijančič se je spraševal, kaj bi naredil Sokrat, če bi v njegovem času Atene napadla tako skrivnostna bolezen, da – čeprav so zboleli skoraj vsi – po ulicah ne ležijo trupla, pač pa je mrtvih le nekaj sto ljudi, večinoma starih in že prej bolnih. Po njegovem Sokrat najprej ne bi naredil nič, nato bi razmišljal in se čudil, zakaj se se morajo vsi poskriti po svojih hišah in jemati razredčeni strup.

Nadaljujte z branjem→

Pred časom sem navajal statistike, ki kažejo jasno geopolitično ločnico v Evropi glede cepljenosti: zahodno od nekdanje železne zavese je precepljenost višja, vzhodno od nje pa občutno nižja. Podobno se kaže tudi znotraj Nemčije, kjer je zahodni del Nemčije bistveno bolje precepljen od vzhodnih dežel, ki so spadale v nekdanjo Demokratično republiko Nemčijo. Glede na jasen geopolitični vzorec je očitno, da morajo te razlike glede odnosa do cepljenja imeti svoje korenine v različnih družbenopolitičnih sistemih, iz katerih zgodovinsko izhajajo te države. Zahodne evropske države imajo dolgo demokratično tradicijo, medtem ko so bile vzhodnoevropske države vsaj 45 let v objemu bolj ali manj avtoritarnih socialističnih (ali celo komunističnih) režimov.

Nekako smo špekulirali, da bi morala ta averzija do cepljenja proti Covid v nekdanjih socialističnih državah biti povezana s povečanim nezaupanjem v državo in institucije zaradi predhodne dolgotrajne kolektivne izkušnje z avtoritarno represijo, vendar neke kredibilne razlage nismo imeli. No, pred nekaj dnevi sta Ghodsee & Orenstein (oba iz University of Pennsylvania) v Project Syndicate predstavila možno razlago tega fenomena. Ghodsee & Orenstein pa, zanimivo, pravita, da visoka stopnja skepticizma glede cepiv ne odraža nujno dolgotrajnih učinkov več desetletij dolge komunistične vladavine, temveč da je ta skepsa posledica erozije javnega zaupanja zaradi travmatične izkušnje z več desetletij dolgimi negativnimi družbenimi posledicami propada komunistične vladavine. Številne države v regiji naj še ne bi obrnile trenda globoke erozije javnega zaupanja, ki se je začela po letu 1989.

Nadaljujte z branjem→

Pet let je, od kar nas je Leonard fizično zapustil. Toda ta njegova glasba je večna. Vedno dobim mravljince, ko poslušam to pesem.

Alenka Bratušek je pred dnevi tvitala spodnjo tabelo. Gre za odgovor ministrstva za finance na poslansko vprašanje, opremljeno z njenimi komentarji.

Moj prvi in splošni komentar te slike je, da so te medčasovne primerjave neto zadolževanja dokaj problematične brez poznavanja konteksta tega zadolževanja. Poleg tega je treba primerjati delež dolga v BDP in ne absolutnih številk, saj 1 milijarda evrov dodatnega ali odplačanega dolga pred 15 leti pomeni bistveno večji delež v BDP kot danes.

Nadaljujte z branjem→