Ta tempo “odhajanj” naših glasbenih idolov iz mladosti je postal že prehud. Marko Brecelj in Buldožerji sicer niso bili ravno klasični idoli, pač totalna parodija pop rock bendov. Čista zajebancija iz užitka. Ne za vsaka ušesa in ne ob vsakem času. No, ampak Marko Brecelj je bil pa zares odbit. Tisti performans Breclja v invalidskem vozičku in pljuvanjem članov benda po njem ob izvajanju pesmi Don’t Wanna Be a Paraplegic je šel v anale najbolj odbitih nastopov v bivši Jugoslaviji. In ni čudno, da so Buldožerji komercialni uspeh poželi šele, ko se je Brecelj poslovil (tako kot Pink Floyd po odhodu Syda Barretta).

Tako je pač z umetniki. Poslušajte tale kontrast med originalno izvedbo pesmi Blues gnjus z “The” albuma Pljuni istini u oči ter izvedbo desetletja kasneje, ko se je skupini na kitari pridružil Janez Zmazek Žan.

.

Nadaljujte z branjem→

Spet genialen tekst mojstra Ervina Hladnika Milharčiča. Tokrat o pravični kazni za večnega prevratnika Pavleta Gantarja, ki ga – kljub zloglasnemu 133. členu kazenskega zakonika – bivši komunistični režim ni uspel nikoli sankcionirati za njegovo prevratništvo proti komunistični ustavni ureditvi bivše Jugoslavije. No, pa ga je nekdanji varuh komunističnega režima policaj Olaj pričakal 40 let kasneje in ga končno kaznoval za nazaj. Še je Bog v nebesih! Nekdanji komunisti imajo dolg spomin!

Ni čudno, da je generalni direktor policije prizadet. V času, ko je Gantar veseljačil, ščuval in pozival k uničenju, je on pridno varoval Jugoslavijo pred nasilno spremembo državne in družbene ureditve SFRJ ter, strmoglavljenjem najvišjih organov, njihovih izvršilnih organov in predstavnikov teh organov, kar mu je nalagal prav 133. člen. Sedanji generalni direktor je leta 1981 nastopil službo kot jugoslovanski miličnik na postaji ljudske milice Vič in vsa osemdeseta leta napredoval po miličniški lestvici kot vesten čuvar režima, proti kateremu se je Gantar boril z gnilim liberalizmom in podganjimi evropskimi vrednotami. Vseh deset let je miličniku pred nosom rušil režim in ga tudi uspešno zrušil. Generalni direktor pa ga ni nikoli ujel, privedel, zaslišal, mu dal dveh okoli uh in ga poslal v taborišče za prevzgojo.

…

Ne da bi se hvalil, ampak bil sem poleg njega, ko je Pavle Gantar sistematično, zelo pogosto in vsa osemdeseta leta pozival in ščuval k strmoglavljenju oblasti. Pa zato nikoli ni nič plačal. Niti dneva zapora, niti dinarja kazni. Še batin ni dobil.

…

Pavlu Gantarju je policija izrekla globo v višini 250,38 evra plus stroški? Še je Bog v nebesih. Ne plača vsako soboto, ko plača, pa plača za vse nazaj.

Vir: Ervin Hladnik Milharčič, Dnevnik

Ekonomske krize običajno privedejo do dveh učinkov glede porabe energije: (1) zmanjšanje energetske intenzivnosti, in (2) prestrukturiranje virov energije. Prvi učinek je, da se poraba energije v času krize, logično, sicer zmanjša zaradi manjše gospodarske aktivnosti, vendar pa se po krizi več ne vrne na predkrizno raven. V času krize se energetska intenzivnost zmanjša. To je bilo najbolj očitno v času obeh naftnih šokov v 1970-ih letih, ko je prišlo do “razvezave” trendov rasti BDP per capita in porabe energije per capita. Kot kaže spodnja slika, se poraba energije per capita v sedmih gospodarsko najmočnejših državah po začetku 1980-ih ni več pobrala in je stagnirala. Razlogi so seveda v tem, da povišane cene energentov privedejo do povečanja učinkovitosti rabe energije z uvajanjem novih tehnoloških rešitev, pride do prehoda iz energetsko  intenzivnih na manj intenzivne načine proizvodnje, v ozadju pa je še prestrukturiranje gospodarstva od industrije k storitvam, ki so manj energetsko intenzivne.

Nadaljujte z branjem→

Tim Harford, eden najboljših popularnih piscev s področja ekonomije, ki je pisal za The Economist, Financial Times, dela za BBC in je avtor nekaj odličnih knjig (The Undercover Economist, Adapt: Why Success Always Starts with Failure, The Data Detective), je podal spodnjo listo najboljših knjig s področja uporabe statistike v vsakdanjem življenju ter pri poslovnem odločanju. Meni najljubše so seveda The Signal and the Noise, Naked Statistics, Invisible Women in Weapons of Math Destruction. Nekatere med njimi opozarjajo na meje statističnega sklepanja (The Signal and the Noise), na nevarnosti zanašanja na algoritme in statistične metode pri poslovnem odločanju (Weapons of Math Destruction) ter na namerne ali nenamerne zlorabe pri uporabi statističnih podatkov (Bad Science). Knjige, ki so oblikovale tudi moj pogled na moč & nemoč statistike ter potrebno dozo previdnosti. Močno priporočam.

The Art of Statistics by David Spiegelhalter @D_Spiegel is a wide-ranging guide to how statistics work, full of vivid and humane examples by the world’s greatest living statistical communicator.

The Signal and the Noise by @NateSilver538 is a great guide to the power and limits of statistical thinking.

The Biggest Bluff by @MKonnikova is, of course, a brilliant, riveting book about poker rather than statistics. Except that of course, it’s really a book about how to think clearly about statistics.

The Tiger that Isn’t by Andrew Dilnot and Michael Blastland is the closest thing you’ll find to a @BBCMoreOrLess bible. So full of wisdom; hugely recommended.

Naked Statistics by @CharlesWheelan is very clear, fun book about all the important ideas in statistics. A great preparation for any course requiring statistical skills.

Invisible Women by @CCriadoPerez is a truly eye-opening book, exploring the consequences of data-gathering with the assumption that the default human is male. A must read.

Weapons of Math Destruction by Cathy O’Neil (@mathbabedotorg) explains what happens when we place too much in statistical algorithms to make high-stakes decisions.

Innumeracy by @JohnAllenPaulos is a hugely influential exploration of what happens when people (particularly journalists) can’t think statistically.

Bad Science by @BenGoldacre – a hilarious, razor-sharp critique of media foolishness about stats, science and medicine.

And if you’ve made it this far you probably already know about my own book, which is called How To Make The World Add Up in the UK, India, Ireland, Australia, South Africa, New Zealand…

Vir: Tim Harford

Nekako prikladen naslov v pričakovanju naslednjih državnozborskih volitev

Philipp Hildebrand, nekdanji predsednik izvršnega odbora švicarske centralne banke, sedaj pa podpredsednik BlackRock, je v izjemno dobri kolumni v Financial Timesu posvaril centralne banke pred prehitrim ukrepanjem proti inflaciji. Hildebrand na podlagi hišne raziskave pravi, da v letu 2021 inflacije ni poganjalo presežno povpraševanje, pač pa omejitve v dobaviteljskih verigah. V post-covidnem obdobju naj bi prišlo do dveh strukturnih premikov, ki bistveno otežujeta normalno delovanje gospodarstev. Prvi premik so omejitve pri zagonu gospodarstev, ko se je izkazalo, da je bilo težje vzpostaviti oskrbovalne zmogljivosti kot ponovno zagnati povpraševanje. Še pomembnejši pa je drug strukturni premik, ki se kaže v tem, da so zmogljivost oskrbe razvitih držav na napačnih lokacijah. Pandemija je povzročila nenaden in oster premik potrošniške porabe od storitev k blagu in danes preprosto ni dovolj zmogljivosti, da bi zadostili temu povpraševanju.

Rezultat so ozka grla v proizvodnji blaga, saj je ponudba s težavo sledila tempu povprešavanja, medtem ko imamo neizkoriščene zmogljivosti v mnogih storitvenih dejavnostih. Tipičen primer je (po covidni luknji v povpraševanju / prodaji) močno poraslo post-covidno povpraševanje po avtombilih ter pomanjkanje nekaterih ključnih sestavnih delov, predvsem čipov. In te omejitve v ponudbi povzročajo višje cene tako pri novih kot rabljenih avtomobilih. Podobno je v gradbeništvu in industrijskih panogah, ki mu dobavljajo surovine, ključne inpute, stavbno pohištvo ter pohištvo. To so faktorji, ki povečujejo inflacijo, čeprav si gospodarstvo na splošno še ni povsem opomoglo.

Navedeno pa bistveno spremeni način razmišljanja o makroekonomskem okolju ter o potrebnih makroekonomaskih politikah. Pravi odgovor na to vrsto inflacije ni Volckerjev način dezinflacije, ko je drastično podražil denar (dvignil obrestno mero Fed na 20% junija 1981). Volcker je s to šok terapijo ameriško gospodarstvo pahnil v dvojno recesijo in dvig stopnje brezposelnosti na več kot 10%. Slednja je upadla na pred-Volckerjevo raven šele leta 1987. Drugače rečeno, Volcker je sicer postopno izničil inflacijo, vendar hkrati ubil tudi gospodarsko rast.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je moja diskusija na današnjem posvetu Fiskalnega sveta RS glede dilem v zvezi s spreminjanjem obstoječega fiskalnega okvirja EU (fiskalnega pravila). Zelo kratek povzetek lahko strnem v nekaj točk (podrobneje pa je predstavljeno v prezentaciji):

• Jasno je, da se bodo nekateri akterji dosedanjega fiskalnega pravila ali ki jim dosedanje fiskalno pravilo svetovnonazorsko ali teoretičnonazorsko bližje (tako nekateri politiki, akademiki kot kontrolorji izpolnjevanja pravila) tega pravila oklepali in branili njegovo metodologijo.
• Vendar pa obstaja zelo širok konsenz med akademskimi avtoritetami, strokovnjaki v evropskih fiskalnih svetih, voditelji EU držav, glavnimi mednarodnimi inštitucijami (ECB, Fed, IMF, OECD) in tudi med visokimi uradniki Evropske komisije, da ima obstoječe fiskalno pravilo tako velike pomanjkljivosti (procikličnost, nezanesljivost, nepreglednost, neintuitivnost, težko skomunicirati z javnostjo ter da hromi dolgoročni razvoj in s tem šibi dolgoročno fiskalno vzdržnost), da ga je treba zamenjati z bolj preprostim, bolj preglednim, bolj realističnim in bolj proticikličnim fiskalnim pravilom.
• Predlogi gredo v štiri smeri, ki so med seboj komplementarne:
  • Iz FP je potrebno smiselno izvzeti javne naložbe, ki krepijo potencialni BDP in so v s skladu z EU prioritetami (zeleni, digitalni in pravični prehod; NextGenEU),
  • FP naj temelji na določanju dolgoročne (namesto kratkoročne) trajektorije izdatkov,
  • Potrebno upoštevati daljše in drseče časovno okno prilagajanja, ki omogoča večjo fleksibilnost,
  • Potrebno je uvesti “dolžniško sidro“ (fiksno ali fleksibilno), ki omogoča doseganje cilja tako potrebnega fiskalnega prostora za ukrepanje kot dolgoročne vzdržnosti javnih financ.

• Ob tem je treba upoštevati novo realnost sekularnega znižanja obrestnih mer in da je r – g zelo nizek ali negativen, kar omogoča (Blanchard et al, 2020):
  • dolgoročno vzdržnost višjih stopenj dolga / BDP,
  • financiranje potrebnih javnih naložb, ki krepijo potencialni BDP, omogočajo ukrepe za omejitev podnebnih sprememb in negativne demografije.

Kaj bi se zgodilo, če bi v neki državi, bogati z nafto in plinom, denimo v Norveški, prišla na oblast radikalno zelena stranka in vzela podnebne spremembe resno? Ker ji je mar podnebja in se je odločila, da bo šla popolnoma v zeleno smer in svoje energetske vire preusmerila iz fosilnih na praktično brezogljične jedrske elektrarne na torij. Kaj bi se zgodilo, če bi se norveška vlada odločila, da nenadoma preneha s črpanjem nafte in plina in preneha Evropi dobavljati nafto in plin? Ker želi ostale ostale države opozoriti na resnost podnebnih sprememb in jih prisiliti, da tudi same začnejo z energetsko tranzicijo v zeleno smer?

Kaj mislite, kaj bi se zgodilo?

Imate prav, prišlo bi do hude energetske krize v Evropi in Norveški bi to nemudoma preprečili. Države Evropske unije bi nemudoma dosegle dogovor z Rusijo in slednji dale soglasje, da okupira Norveško in prevzame nadzor nad norveškimi črpališči nafte in plina ter naftovodi in plinovodi. Da si Evropski uniji ni treba umazati rok. Norveško vlado, ki bi bila zgolj marioneta pod rusko oblastjo, bi prisilili v dolgoročni sporazum, v okviru katerega bo morala Norveška za desetletje in več Evropi dobavljati maksimalne količine nafte in plina. In EU bi pustila, da Rusija kot “skrbnica dogovora” na Norveškem počne, kar želi s svojo kolonijo. Komu mar suverenosti in demokracije, kadar je pod vprašanjem stabilnost energetskih dobav!

No, točno o tem govori norveška serija Occupied, politični triler, ki ga je zasnoval Jo Nesbø.

Nadaljujte z branjem→

Omikron varianta virusa covid-19, ki je nekajkrat bolj kužna od prejšnje delta variante, se je na srečo pokazala kot manj nevarna za težji potek okužbe. Kar pa ne pomeni, da je cepljenje zaradi tega brezpredmetno. Kot kažejo študije, naj bi bilo cepljenje sicer manj učinkovito proti okužbi, vendar pa zelo učinkovito proti težjemu poteku bolezni, zaradi česar se je kljub rekordnim številom dnevnih okužb v vseh državah število hospitalizacij in bolnikov na intenzivni negi povečalo neprimerno manj kot se je pri bistveno manjšem številu okužb z delta varianto.

Empirična raziskava na vzorcu več kot 110 držav (kot pre-print dosegljiva v repozitoriju člankov s področja medicine medRxiv), ki smo jo s kolegi naredili konec lanskega leta (s podatki do sredine novembra, torej za čas delta variante), je potrdila, da so cepiva dokaj učinkovita tako pri omejevanju širjenja okužb kot pri omejevanju hujšega napredovanja bolezni pri simptomatskih bolnikih. Prvič, rezultati kažejo, da je stopnja polne precepljenosti dosledno negativno povezana s številom novih COVID primerov, pri čemer je 10-odstotno povečanje stopnje precepljenosti povezano z 1,3 do 1,7-odstotnim zmanjšanjem novih COVID primerov pri delta varianti.

Nadaljujte z branjem→