Ekonomske krize običajno privedejo do dveh učinkov glede porabe energije: (1) zmanjšanje energetske intenzivnosti, in (2) prestrukturiranje virov energije. Prvi učinek je, da se poraba energije v času krize, logično, sicer zmanjša zaradi manjše gospodarske aktivnosti, vendar pa se po krizi več ne vrne na predkrizno raven. V času krize se energetska intenzivnost zmanjša. To je bilo najbolj očitno v času obeh naftnih šokov v 1970-ih letih, ko je prišlo do “razvezave” trendov rasti BDP per capita in porabe energije per capita. Kot kaže spodnja slika, se poraba energije per capita v sedmih gospodarsko najmočnejših državah po začetku 1980-ih ni več pobrala in je stagnirala. Razlogi so seveda v tem, da povišane cene energentov privedejo do povečanja učinkovitosti rabe energije z uvajanjem novih tehnoloških rešitev, pride do prehoda iz energetsko  intenzivnih na manj intenzivne načine proizvodnje, v ozadju pa je še prestrukturiranje gospodarstva od industrije k storitvam, ki so manj energetsko intenzivne.

Nasploh se z gospodarskim razvojem energetska intenzivnost zmanjšuje. Če regresirate porabo energije per capita na BDP per capita za razvite (OECD) države za obdobje 1975-2020 (ter upoštevate fiksne državne in časovne učinke), dobite elastičnost 0.53. Se pravi, da porast BDP per capita za en odstotek privede do povečanja porabe energije per capita zgolj za dobrega pol odstotka. (Empirične analize za vzorec vseh držav kažejo, razumljivo, nekoliko, vendar ne bistveno, višjo elastičnost – okrog 0.6). Nasploh se agregatna poraba energije v z gospodarskim razvojem obnaša v skladu s Kuznetsovo krivuljo (narobe obrnjena črka U). Se pravi, da v času nizke razvitosti skupna poraba energije linearno narašča z BDP per capita, se pri doseženi visoki razvitosti ustali in nato z nadaljnjim naraščanjem BDP per capita začne upadati. Glejte spodnjo sliko iz empirične analize Bogmans et al (2020). Energy, Efficiency Gains and Economic Development: When Will Global Energy Demand Saturate.

Vendar pa k temu sekularnemu trendu (Kuznetsovi krivulji) bistveno pripomorejo ekonomski šoki oziroma globoke krize. Poglejte spodnjo sliko za Nemčijo po finančni krizi po letu 2008. Kljub nemškemu hitrejšemu okrevanju kot v drugih evrskih državah se agregatna poraba energije ni dvignila celo desetletje in se tudi tik pred Covid krizo, ko je bil BDP Nemčije za skoraj 20% višji kot pred finančno krizo ni vrnila na predkrizno raven.

Ta učinek krize je razviden tudi v Sloveniji, vendar je manj izrazit, ker je Slovenija dvakrat manj razvita od Nemčije.

Zdaj pa pridemo do drugega učinka kriz, to je do prestrukturiranja virov energije. V začetku 1980-ih, po drugem naftnem šoku, sem bil v srednji šoli in spomnim se profesorice pri kemiji, kako nam je navdušeno pripovedovala o novih virih energije, kot so sonce in vodik, ki bodo kmalu zamenjali obstoječe fosilne vire, predvsem nafte in plina. Z drastičnim povečanjem cen nafte in plina postanejo konkurenčne tehnologije za proizvodnjo energije iz drugih virov, tja se preusmerijo raziskave in razvoj ter kapital, in ko se ta proces enkrat začne, postaja proizvodnja alternativna energetskih tehnologij komercialno vedno bolj dostopna. To smo videli pri sončnih panelih in vetrnicah, pri vodiku pa nekoliko manj. Prestrukturiranje virov energije od fosilnih k obnovljivim postane resničnost.

Nova študija ekonomistov iz IMF (Deb et al, 2022) to nazorno dokazuje. Študija na podlagi podatkov za 176 držav v obdobju od 1965 do 2019 ugotavlja, da recesije povzročijo trajno, čeprav majhno povečanje energetske učinkovitosti in deleža obnovljivih virov energije v skupni električni energiji. Rezultati kažejo, da so recesije povezane z znatnim upadom porabe energije. Medtem ko je začetni upad v skladu z upadom proizvodnje, brez statistično pomembne spremembe energijske intenzivnosti, pa sčasoma, ko proizvodnja okreva, poraba energije narašča počasneje kot proizvodnja in je trajno nižja glede na izhodišče brez recesije. Posledično se energetska intenzivnost srednjeročno zmanjša.

Poleg tega pa energetski mix po recesiji postane bolj zelen, saj se delež električne električne energije, proizvedene iz premoga, po petih letih zmanjša za približno 1 %, medtem ko se delež obnovljivih virov poveča za skoraj 2 % (glejte sliko spodaj).

Vir: Deb, P, D Furceri, J Ostry, and N Tawk (2021), “Creative destruction during crises: An opportunity for a cleaner energy mix”, CEPR Discussion Paper 16819.

In naprej, študija še ugotavlja, da so ti učinki prestrukturiranja k bolj zelenim virom energije močnejši, če jih spremljajo ustrezne okoljske in energetske politike, ki dodatno spodbudijo in pospešijo prehod na obnovljive vire energije. Torej je pandemija COVID-19 dodatna priložnost za “kreativno destrukcijo” na področju energetskih virov, ki lahko dodatno pospeši že obstoječe trende v smeri obnovljivih virov energije. V Evropi to “kreativno destrukcijo” zelo jasno in odločno spodbujajo ekonomske politike v načrtu za okrevanje in odpornost (NextGenEU proračun v višini 750 milijard evrov), ki spodbujajo ukrepe za zelen, digitalni in pravični prehod.