Bruno Korelič ima prav, ko v Dnevnikovem Objektivu pravi: “Mislim, da bi se lahko zgledovali po Finski ali pa kakšni drugi državi, ki je v krizni situaciji pognala razvoj s pospeševanjem inovacij, pospeševanjem znanja in ustrezno državno pomočjo vsem tistim, ki so prišli z novimi strukturnimi idejami in pogledi. Edino to lahko tudi v Sloveniji požene prestrukturiranje slovenskega gospodarstva. Potrebujemo bolj moderno in sofisticirano gospodarstvo, ki ga ne bo zamajala vsaka sapica.”

Inovacije so ključ za prestrukturiranje gospodarstva. Korelič tukaj referira na podobno situacijo na Finskem konec 1980. let, ko je finsko gospodarstvo utrpelo velik šok zaradi izgube sovjetskih trgov ter zaradi neprilagojene gospodarske strukture. Finska je takrat odreagirala zelo pametno, čeprav ni nujno, da je bila večina pozitivnih učinkov posledica zavestnih in premišljenih ukrepov, ampak je v mnogočem šlo za splet pametnih “infrastrukturnih” ukrepov in sreče. Kot “infrastrukturne” ukrepe ne razumem odločitve za investicije v gradnjo cest ali železnic, ampak odločitev za vlaganje v znanje. Izpostavil bom predvsem tri stvari. Prvič, finska vlada je povečala sredstva za visoko šolstvo in za raziskave in razvoj. V absolutnem smislu ter relativno glede na BDP – od 2 % BDP v letu 1991, na 2,5 % v 1996 in na 3,4 % v 2000. Sredstva za R&D so se povečevala torej za najmanj 0,1 % BDP letno. (Mimogrede, to je bil tudi slovenski cilj v resoluciji o NRPP leta 2005, vendar se ni zgodilo nič).

Drugič, finska vlada je zavestno ustanovila državno zagencijo za spodbujanje investicij v tehnološke projekte Tekes. Tekes, ki danes na letni ravni za tehnološke in inovacijske projekte razdeli prek pol milijarde evrov, je imel vedno zelo preprosto politiko subvencioniranja. Inovativni projekti v zreli fazi so bili deležni kredita po nizki obrestni meri, inovativne ideje v začetnih fazah pa nepovratne subvencije. Pri prvih je bil pogoj, da podjetje samo vloži v projekt polovico denarja, do polovice pa priloži Tekes, pri drugih pa predsem inovativna ideja. In zadeva deluje. Deluje izvrstno, Finska je postala izvoznica visoko tehnoloških izdelkov – ta delež se je povečal od 6 % v letu 1990 na 23 % v 2000, danes je okrog 20 % celotnega izvoza (Mimogrede, v Sloveniji ta delež že desetletje stagnira na ravni 5 %).

In tretjič, Finski se je zgodila Nokia. Podjetje, ki se je ukvarjalo z gumarsko in lesno industrijo ter proizvodnjo TV in računalniških zaslonov, se je odločilo, da se preusmeri v mobilno telefonijo. Tvegana poteza, vendar zelo uspešna. Nekaj takšnega, kot če bi se Gorenje danes odločilo, da se iz proizvodnje aparatov bele tehnike preusmeri v razvoj tehnologije in proizvodov za izkoriščanje sončne energije. Tvegana poteza, toda uspeh je lahko gromozanski glede na potrebe po prestrukturiranju izrabe virov energije. Gorenje ima potencial, da postane slovenska Nokia. Podobno denimo Petrol. Obe podjetji imata potrebno velikost, denarni tok za začetne investicije in sposobnost privabiti kadre z znanjem na relevantnem področju.

Kaj lahko naredi slovenska država, da Slovenija iz sedanje gospodarske krize izide kot zmagovalec? Da se razumemo, kot zmagovalec bo težko izšla z obstoječo klasično industrijsko strukturo, ki se ni bistveno spremenila od leta 1989, ko smo zapadli v gospodarsko krizo zaradi izgube jugoslovanskih trgov. Naša industrijska podjetja so se takrat prilagodila tako, da so svoje proizvode – ob izboljšanju kvalitete – preprosto preusmerila na zahodne trge. Nič novega se ni zgodilo, še naprej proizvajajo iste proizvode. Če so to generična zdravila, imamo še srečo, če so to oblačila pod blagovno znamko Boss, Escada ipd., čevlji ali pohištvo, pa ne preveč, čeprav nam – še – zaposlujejo precej delovne sile.

Odgovor na vprašanje, kaj lahko naredi Slovenija, da postane tehnološki zmagovalec, se zdi na prvi pogled enostaven. Naj sledi Finski, povečuje sredstva za visoko šolstvo in R&R vsaj za 0,1 % BDP letno, iz sedanje Tehnološke in inovacijske agencije (TIA) naredi Tekes z velikim proračunom … in naj upa, da bodo tehnološke spodbude denimo Gorenju ali komu podobnemu v Sloveniji ustvarile našo Nokio. Res se zdi enostavno. Leta 2005 smo tako prek Odbora za reforme v vladni Okvir gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji spravili natanko te predloge. Predlagani ukrepi štev. 30 – 34 govorijo točno o tem, kako iz TIA narediti Tekes, ki bo spodbujal inovativno in tehnološko dejavnost podjetij prek sofinanciranja investicij v tehnološke projekte, ki bo spodbujal inovativne ideje v začetni fazi (tehnološke start-upe), sofinanciral sodelovanje med podjetji in inštituti in sofinaciral zaposlovanje mladih raziskovalcev v podjetjih.

Od teh predlogov se ni uresničilo skoraj nič. TIA vegetira in razdeljuje sredstva iz obrambnega denarja za neke obskurne projekte povezane z Natom. Razlog? Zelo banalen – kompetenčni spor med ministrstvom za gospodarstvo in ministrstvom za znanost, visoko šolstvo in tehnologijo, pod katero ingerenco bo TIA. Kljub nasvetom strokovnjakov iz Tekesa, da mora biti tehnološka agencija neodvisna od raziskovalne sfere, torej od ministrstva, pristojnega za znanost, je prevladal dogovor iz koalicijske pogodbe o razdelitvi resorjev in področij med strankami. Izgubili smo štiri leta. Štiri leta, ko je bilo denarja za razvoj načeloma ogromno, pa ga nismo znali kanalizirati v tehnološke projekte.

Zdaj je na vrsti minister Gregor Golobič. Na voljo ima TIA, lahko z njo naredi karkoli. Še najbolj pametno pa je, če jo ukine, kajti s temi kadri, ki jo vodijo in kontrolirajo iz ozadja, iz nje ne bo nikoli naredil Tekesa. Naj povabi svetovalce iz Tekesa in ustanovi popolnoma novo tehnološko agencijo, neodvisno od znanstvene sfere in naj ji iz proračuna zagotovi začetna letna sredstva v višini 100 milijonov evrov. In naj postavi profesionalno vodstvo s kopijo programa Tekesa. Prepričan sem, da bo na tej podlagi Slovenija čez 10 let neka povsem drugačna Slovenija v gospodarskem in tehnološkem smislu.

Vem, da bom spet slišal ogromno očitkov od kolegov, da predlagam državni intervencionizem, pač na tehnološkem področju. Se ne strinjam. Gledano od tukaj, iz Kalifornije – Stanforda, San Francisca, Palo Alta – se to v tem trenutku morda zdi res. V tem vrvenju idej, razvojnih rešitev in visokih znanstvenih standardov, ki tukaj prosperirajo na ravni osebnih interakcij, se zdi državna tehnološka politika nekaj obskurnega. Toda ne pozabite, da je Stanford nastal zaradi filantropske ideje in denarnega vložka nekega posameznika, iz česar se je desetletja kasneje razvila Silicijeva dolina – visoko inovativna skupnost posameznikov, start-up tehnoloških podjetij in sedanjih tehnoloških korporacij tipa Google in Apple. Ne pozabite, da je vladna NASA ogromno sredstev namenila univerzam za razvoj novih tehnoloških rešitev, denimo univerzi Caltech za razvoj robotskega vozila za Mars. Ne pozabite, da je Hasso Plattner, ustanovitelj SAP, pred leti za ustanovitev D. School na Stanfordu namenil 30 milijonov dolarjev.

Kadar država nima tako vizionarskih podjetij ali njihovih filantropskih lastnikov, mora pač vskočiti država. Tako kot je vskočila finska država z ustanovitvijo Tekes, ki je pomagal dvigniti tudi Nokio. In Nokia danes dviguje mnoge univerze in raziskovalne inštitute ter mnoga majhna tehnološka podjetja in posameznike. Nekje je treba začeti krog finančnega spodbujanja inovacij in tehnološkega razvoja. Čez leta pa se vse skupaj itak zdi, kot da gre za namazan, self-perpertuing mehanizem Silicijeve doline ali finskega tehnološkega čudeža. Kot da nihče ni sprožil tistega začetnega kamenčka.

Torej na vrsti je Gregor Golobič. Morda bo šel v zgodovino kot kreator slovenskega tehnološkega čudeža. Morda pa se bo samo zapletal v podobne majhne, večinoma zasebne igrice kot njegovi predhodniki, katerih imena so mi do sedaj že zbledela v spominu.

Včeraj napovedani vladni reševalni paket za gospodarstvo prinaša precej manj konkretne pomoči gospodarstvu od napovedovane s strani posameznih ministrov ter utegne povzročiti precej razočaranja med gospodarstveniki. Ob zapuščini ukrepov prejšnje vlade v višini 400 milijonov evrov (popolna odprava davka na izplačane plače ter naložbene olajšave podjetjem), se je vlada odločila, da v prvem paketu pripravi le tri nove ukrepe:

Prvič, z namenom preprečevanja odpuščanja, naj bi vlada podjetjem, ki se bodo z zaposlenimi dogovorila za skrajšanje delovnega časa, v pavšalnem znesku za šest mesecev subvencionirala vse prispevke in del plač. Vendar pod pogojem, da ta podjetja ne bodo odpuščala zaposlenih in ne bodo izplačevala nagrad upravam in nadzornim svetom. Ta ukrep je kratkoročno najbolj smiseln in lahko zajezi takojšnji val odpuščanj, vendar dolgoročno, če se bo gospodarska kriza v Evropi razmahnila v napovedane dimenzije, ne bo zadostoval. Morda bo zadostoval do pomladi 2009.

Drugič, vlada je pripravila spremembo zakona o davčnem postopku, s katero bo znižala akontacijo davka na dobiček pravnih oseb v skladu s pričakovanimi nižjimi dobički naslednje leto, kar naj bi gospodarstvu prineslo za okrog 50 miljonov evrov likvidnostne razbremenitve. Ta ukrep je seveda logičen in za proračun povsem netvegan.

In tretjič, vlada naj bi dokapitalizirala SID banko in Slovenski podjetniški klad, da bosta lažje kreditirala podjetja, hkrati pa naj bi tudi poenostavila postopke za prijavo in črpanje EU projektov. Oboje je seveda smiselno, posebej v situaciji, ko banke nočejo posojati denarja in morajo podjetja priti do njega po drugih poteh.

Vlada se je odpovedala zniževanju socialnih prispevkov za delodajalce, bojda zaradi nasprotovanja sindikatov. Vendar se zdi to bolj kot ne priročen izgovor za neuporabo tega instrumenta. Vlada je želela ostati previdna pri ukrepanju, da se ne bi proračunsko preveč izpostavila. Vsi ukrepi skupaj naj bi gospodarstvu prinesli za okrog 400 milijonov evrov pomoči, kar skupaj z ukrepi prejšnje vlade prinese okrog 800 milijonov evrov pomoči – okrog 2,1% BDP. S tem bi se naj proračunski primanjklaj v 2009 povečal na okrog 2,4% BDP, kar nas ob pričakovanem povečanju izdatkov za nadomestila za brezposelnost in socialne transfere kmalu pripelje v bližino maastrichtskega kriterija.

Glavni vprašanji, ki se tukaj ponujata, sta ali bodo ti ukrepi zadostovali oziroma ali je sploh pametno narediti še kaj več? Glede prvega vprašanja verjetno ni dileme, ti ukrepi še zdaleč ne bodo zadostovali. Najkasneje marca 2009 bo vlada morala izpeljati drugi paket ukrepov, če bo seveda hotela pomagati gospodarstvu.

Glede drugega vprašanja, ali naj vlada sploh pomaga realnemu sektorju, pa so mnenja med ekonomisti zelo deljena. V primeru, da bi imeli opravka s kratkoročnim gospodarskim zastojem v razvitih državah, ki bi trajal leto in pol, bi to za slovenska podjetja pomenilo upad povpraševanja v dolžini trajanja te recesije. Kar pomeni, da bi vlada lahko ublažila posledice zmanjšanega povpraševanja podjetjem z začasnim znižanjem davčnega bremena z namenom ciljnega ohranjanja delovnih mest. Če pa bo gospodarska kriza v razvitih državah bolj trajne narave, pa postane smiselnost tovrstnega vladnega ukrepanja bolj vprašljiva. Saj podjetjem dolgoročno ni mogoče nadomestiti upada zunanjega povpraševanja in bi zniževanje davčnega bremena zgolj povzročilo veliko in težko obvladljivo luknjo v proračunu.

Napovedi za razvite države so zelo dinamične navzdol in najverjetneje sploh ne zajemajo celotne dimenzije upada gospodarske rasti. Zadnja napoved gospodarske rasti za ZDA s strani Beacon Economics kaže, da naj bi se do konca leta 2009 ameriško gospodarstvo skrčilo za 3,7 %, dno naj bi bilo doseženo v zadnjem kvartalu 2009. Napovedi za nemško gospodarstvo pa so se v nekaj tednih spremenile iz +0,2% na -2%. Tudi Umarjeva včerajšnja napoved o 1,1 odstotni rasti v 2009 je zelo optimistična, najverjetneje bomo morali računati z negativno rastjo, česar si še pred enim mesecem nismo mogli predstavljati.

Gospodarska recesija, v katero drvimo, lahko dobi dimenzije gospodarske depresije, ki lahko traja tudi dve leti ali več. Za izhod iz takšne depresije je potrebna koordinirana mednarodna akcija, parcialni ukrepi posameznih držav ne bodo dovolj.
Torkovo znižanje ključne obrestne mere s strani FED na zgodovinsko najnižjo raven na ravni med 0 in 0,25% kaže na nemoč gospodarske velesile ZDA, da se obvaruje pred gospodarsko recesijo. Japonska je imela ničelno obrestno mero skoraj šest let, pa zastonj denar ni potegnil gospodarstva iz recesije. Šele odločitev japonske centralne banke, da začne odkupovati  državne vrednostne papirje od podjetij in bank je Japonsko počasi vrnilo na pot gospodarske rasti. Tudi ameriška FED se je sedaj odločila slediti japonskemu zgledu. Vendar ni zagotovila, da bo to delovalo.

V svetovnem merilu bo moralo priti do novega Brettonwoodskega dogovora, ki naj bi po predlogu Lyndona LaRouchea ustvaril nov svetovni kreditni (in ne monetarni) sistem. Problema, ki je nastal s prezadolžitvijo zaradi izdaj finančnih derivativov po deregulaciji s strani Alana Greenspana namreč ni mogoče rešiti drugače kot z medsebojnim odpisom tega dolga, saj toliko denarja, kot znaša celoten svetovni dolg, še zelo dolgo ne bo na voljo v svetovnem merilu. Šele v sistemu, ki bo začel z ničle in kjer si bodo države med seboj posojale denar, bo mogoče vzpostaviti mednarodno zaupanje in povečati kreditno aktivnost domačih bank. Sedanje zapiranje držav v nacionalne okvire in parcialno reševanje bilančnih lukenj v bankah ter parcialno spodbujanje gospodarstev ne more potegniti gospodarstev iz recesije, ker so preveč povezana s trgovinskimi tokovi.

Kaj lahko stori Slovenija v vmesnem času? V bistvu ne prav veliko. S pravočasnim ukrepanjem lahko ublaži kratkoročne negativne učinke recesije na zaposlenost, dolgoročnim negativnim učinkom pa se ne more izogniti, ker pač 70% svojega BDP ustvari z izvozom. Nujna pa bo sanacija domačih bank, če želimo, da banke kratkoročno začnejo kreditirati gospodarstvo. Vendar pa v sedanji finančni krizi, ko države s slabšo boniteto ne morejo pridobiti denarja z izdajo obveznic na mednarodnih finančnih trgih, postaja to vse bolj misija nemogoče. Država, tudi če bi hotela, v sedanjem trenutku ne more prevzeti bilančnih lukenj domačih bank v javni dolg. Rezerve Banke Slovenije ne zadostujejo. Zato bo razmišljanje o tujih strateških lastnikih kmalu na dnevnem redu.

* _{Komentar je izvirno objavljen v Dnevnikovem Objektivu.}

Od prejšnjega tedna je tudi uradno: ZDA so v recesiji že od januarja 2008. To je prejšnji teden ugotovil ugledni Business Cycle Dating Committee pri National Bureau of Economic Research (NBER), ki je v ZDA pristojen za ugotavljanje poslovnih ciklov. Komite NBER je to ocenil na podlagi mesečnih podatkov o zaposlenosti, ki v ZDA stalno upada po decembru 2007, medtem ko je podatek o BDP po nihanjih v predhodnih četrtletjih še za drugo četrtletje 2008 izkazoval rahlo rast. Prejšnji teden je tudi evropska komisija v svojem poročilu uradno ugotovila, da so celotno evro območje ter mnoge posamične članice EU v recesiji.

Enotne so si tudi ocene, da bo ta recesija verjetno najdaljša po tisti v času svetovne gospodarske depresije 1929-33, ki je trajala 43 mesecev. Najdaljša recesija po drugi svetovni vojni, tista med letoma 1973 in 1975, je trajala »samo« 16 mesecev. Sedanja recesija bi utegnila trajati najmanj 18 mesecev, najverjetneje pa utegne trajati kar med 24 in 30 mesecev. Razlog za enotnost glede dolgotrajnosti krize je predvsem dejstvo, da se je prvič po drugi svetovni vojni zgodilo, da so hkrati v recesiji tako ZDA in Japonska kot tudi evro območje. Letos je v ZDA izgubilo delo že 1,2 milijona ljudi, ocena Komisije pa predvideva, da bi v EU utegnilo delo izgubiti do 2,9 milijona zaposlenih.

S tem uvodom vas verjetno nisem spravil v dobro voljo. Toda takšna prihodnost je pred nami in treba je čim hitreje poiskati prave odgovore, kako se s tem soočiti. Prva stvar, ki se je moramo zavedati, je, da je slovenska gospodarska konjunktura skorajda v celoti odvisna od evropske konjunkture, ta pa še dodatno od ameriške. Če bodo evropske države in ZDA hitro in učinkovito pomagale svojim gospodarstvom, bo tudi slovensko utrpelo manjše izgube. ZDA so do sedaj reševanju gospodarstva, skorajda izključno bank, namenile za 1.400 milijard dolarjev, torej 10 % BDP. Ker so do sedaj skupaj porabile že tri četrtine teh sredstev, ameriški finančni sistem pa še vedno ne kaže znakov oživljanja, se je odhajajoči finančni minister Henry Paulson odločil en delček tega nameniti neposrednemu spodbujanju domačega povpraševanja. 50 milijard dolarjev naj bi namenili finančnim institucijam, ki izdajajo kreditne kartice in tistim, ki kreditirajo nakupe avtomobilov in študentske kredite. Za kaj več pa je Paulsonu zmanjkalo domišljije.

Na drugi strani pa reševalni načrt, ki ga je prejšnji teden pod imenom European Economic Recovery Plan sprejela evropska komisija, kaže nekaj več domišljije in fleksibilnosti. Predvsem pa omogoča formalni okvir, ki dovoljuje članicam, da s proračunskimi stimulacijami spodbujajo podjetniško aktivnost in povpraševanje, če je to dolgoročno v skladu s Paktom o stabilnosti in rasti ter z usmeritvami Lizbonske strategije, ki se osredotoča na rast in delovna mesta. Evropski reševalni paket naj bi temeljil na dveh stebrih in enem načelu. Prvi steber predstavlja finančno injekcijo gospodarstvu za povečanje kupne moči, spodbujanje povpraševanja in zaupanja v višini 200 milijard evrov oz. 1,5 % BDP EU. Od tega naj bi 170 milijard zagotovile članice, 30 milijard pa Evropska investicijska banka. Drugi steber temelji na akcijskem načrtu »pametnih« naložb, ki bi naj spodbudile dolgoročno konkurenčnost EU gospodarstva. Gre za spodbujanje naložb v »prava« znanja, energetsko učinkovitost, čiste tehnologije, da bi spodbudili gradbeništvo in proizvodnjo avtomobilov z nizkimi emisijami ter naložb v infrastrukturo in elektronske povezave. Oboje skupaj pa naj bi temeljilo na načelu solidarnosti in socialne pravičnosti, se pravi na varovanju delovnih mest, dolgoročnem preusposabljanju tistih, ki bodo izgubili delo in zniževanju stroškov energije za najrevnejše.

Kot rečeno, evropski reševalni načrt za gospodarstvo članicam predvsem daje formalni okvir za delovanje, medtem ko so znotraj njega članice prepuščene svoji lastni domišljiji in iznajdljivosti glede iskanja pravih ukrepov za spodbujanje gospodarske aktivnosti in povpraševanja. To pomeni, da je Slovenija pri snovanju svojega reševalnega paketa povsem prepuščena sebi, sama mora identificirati ključne točke ukrepanja in sama poiskati primerne ukrepe. Glavni problemi, s katerimi se morajo soočiti naše ekonomske politike, so predvsem, kako zagotoviti likvidnost gospodarstva, kako spodbujati gospodarsko aktivnost in povpraševanje ter kako ustrezno odgovoriti na povečanje nezaposlenosti.

Pomembno se je zavedati, da če naša podjetja, ki 70% celotnega BDP ustvarijo na tujih trgih, izgubijo velik del tujih naročil, jih je težko obvarovati pred upadom proizvodnje in odpuščanjem zaposlenih. Vlada lahko le ublaži težave v zdravem delu gospodarstva, ki se srečuje z začasnim zmanjšanjem povpraševanja in pomanjkanjem likvidnosti, ne more pa pred stečajem obvarovati podjetij, ki so bila v velikih težavah že pred začetkom te krize. Ali odkupovati podjetij, ki so se zaplezala v svojih finančnih mahinacijah. Ker preprosto za kaj takšnega nima na voljo denarja, niti ga na svetovnih finančnih trgih ni mogoče dobiti. Kadar države z boniteto AAA, kot je Nemčija, na kapitalskih trgih ne morejo prodati celotne emisije državnih obveznic, bo država z boniteto AA-, kot je Slovenija, to naredila še veliko težje.

Podjetij v tako splošni krizi ni mogoče reševati posamično, ampak jih je treba reševati sistemsko. Akcijski načrt za reševanje gospodarske krize mora – z namenom ohranjanja delovnih mest – hkrati in usklajeno ciljati štiri stvari:

prvič, povečanje likvidnosti v finančnem sektorju in povečanje kreditne aktivnosti,
drugič, ohranjanje likvidnosti v gospodarstvu z zniževanjem davčnega bremena podjetij,
tretjič, spodbujanje povpraševanja z zniževanjem davkov,
in četrtič, optimizacijo davčnih prihodkov in klestenje kratkoročno nebistvenih javnih izdatkov .

Finančni sektor
Sprejeti 12-milijardni garancijski paket, namenjen reševanju likvidnosti v finančnem sektorju, kratkoročno ne bo imel bistvenih učinkov. Dokler banke nočejo posojati denarja podjetjem in to kljub zniževanju obrestnih mer s strani ECB ter prejete depozite in finančne injekcije uporabljajo za izboljševanje svoje kapitalske ustreznosti, garancije na odobrene kredite nič ne pomagajo. Na Japonskem je tovrstno likvidnostno mrtvilo ob praktično ničelni obrestni meri trajalo skoraj šest let (2001-2006). Namesto tega je bolj smiselno narediti predvsem troje:

Prvič, prek izdaje državnih obveznic povečati depozite v bankah, vendar pa te depozite pogojevati s tem, da bodo banke prejemnice iz njih odobravale kredite gospodarstvu, ki pa so že tako zavarovani z zgornjim garancijskim paketom, kar njihovo tveganost zmanjša.

Drugič, omogočiti pritok svežega kapitala v domače banke. Predvsem je potrebno dokapitalizirati največji banki NLB in NKBM. Pri NLB je naravna rešitev takojšen dogovor z belgijsko KBC o povečanju kapitalskega deleža na 49% ter pogojevanje povečanja kapitalskega deleža z vzpostavitvijo odprte kreditne linije za NLB. Predvsem pa bo na vrh NLB potrebno pripeljati bankirja mednarodnega formata in izkušenj, ki bo kos vodenju banke v teh kriznih razmerah. Predlagana kadrovska rešitev z domačijskim priučenim bankirjem z izkušnjami iz podeželske hranilnice je katastrofalna za NLB in ustrezno slaba za celotno gospodarstvo. Glede NKBM bi enako veljalo razmisliti o tem, da se poišče strateški tuji partner za preostali državni delež, najbolje tak z izkušnjami na slovenskem bančnem trgu. Seveda pa je tudi tukaj potrebno pogojevanje glede dokapitalizacije in visoke kreditne aktivnosti v času naslednjih dveh let.

Tretjič, če kljub povečanim depozitom in garancijski shemi poslovne banke ne bodo povečale svoje kreditne aktivnosti do podjetij, je potrebno razmisliti o povečani vlogi Slovenske izvozne družbe (SID) kot razvojne banke, ki bi prevzela vlogo nekakšne slovenske EIB. SID bi kot državna banka lahko bistveno bolj ciljno uporabila državne depozite za namenske kredite podjetjem za kratkoročno financiranje proizvodnje ter tudi za dolgoročne investicijske projekte. Seveda pa se ob državni banki vedno pojavlja vprašanje učinkovitosti ter moralnega hazarda, zato bi SID krvavo potreboval bankirsko ekipo z mednarodnimi izkušnjami.

Vse troje skupaj bi moralo ublažiti trendno zmanjševanje kreditne aktivnosti naših bank oziroma le-to vzdrževati vsaj na ravni okrog 25% v naslednjih mesecih ter ne manj kot 15% v naslednjem letu, da bo gospodarstvo lahko primerno premoščalo likvidnostne težave pri financiranju proizvodnje. S tem bo manj odpuščanja zaposlenih.

Realno gospodarstvo
Drug vidik povečevanja likvidnosti v gospodarstvu pa mora ciljati neposredno podjetja, in sicer tako, da se bo čim več denarnega toka ohranilo v gospodarstvu. To pa je mogoče narediti s takojšnjim znižanjem davčnega bremena podjetij.

Prvič, veljalo bi takoj znižati stopnjo socialnih prispevkov delodajalcev (za pokojninsko zavarovanje in ne za zdravstvo!) za 3 do 5 odstotnih točk. Vendar bi to znižanje moralo biti časovno omejeno na dve leti, nakar bi to stopnjo spet dvignili na sedanjo raven. Ta ukrep bi znižal stroške dela za podjetja skupaj za 325 do 550 milijonov evrov (med 0,9% in 1,5% BDP) in s tem močno ublažil njihove likvidnostne težave.

Drugič, podobno bi veljalo takoj znižati stopnje davka od dohodka pravnih oseb na 15%, kar bi – zaradi lanskih še visokih dobičkov – znižalo akontacije podjetij iz tega naslova za skupaj 380 milijonov evrov (1% BDP) in tako spet pozitivno vplivalo na ohranjanje likvidnosti podjetij. Seveda je tudi ta ukrep zgolj začasne narave.

In tretjič, treba je pripraviti socialni paket za podjetja, ki se bodo odločila za skrajševanje delovnika (in s tem za ustrezno zniževanje plač) namesto za odpuščanje zaposlenih. Podjetjem bi bilo potrebno v ta namen zagotoviti sofinanciranje plačila plač za zmanjšano število ur ali za sofinanciranje socialnih prispevkov do polnega delovnega časa, da ne bo trpela socialna varnost zaposlenih. S tem bi bilo mogoče na svojo stran pritegniti tudi sindikate, ki se morajo zavedati, da je za zaposlene ključno, da ohranijo zaposlitev in večino prejemkov ter socialno varnost, kot pa da jih z vztrajanjem na maksimalnih zahtevah pahnejo na cesto.

Skupaj bi takšno znižanje davkov na delo in dobičke podjetij podjetja razbremenilo za 700 do 930 milijonov evrov oziroma med 1,9% in 2,5% BDP.

Spodbujanje povpraševanja
Najprej se je treba zavedati, da je slovensko realno gospodarstvo v večini panog ključno odvisno od izvoza, zato ima spodbujanje domačega povpraševanja lahko precej omejen doseg. Kljub temu pa je treba razmisliti, kako ohraniti trošenje prebivalstva na ustrezni višini. Britanski premier Gordon Brown se je odločil znižati stopnjo DDV za tri odstotne točke. Kljub začetnem navdušenju se evropski finančni ministri ta teden niso odločili slediti temu ukrepu. Ta ukrep ima omejen doseg, saj se znižanje DDV najverjetneje sploh ne bi odrazilo v nižjih cenah dobrin in bi zgolj pomenilo subvencijo trgovskim podjetjem, ki bi zvišala marže. Po drugi strani pa bi zniževanje DDV privedlo do tako imenovane davčne konkurenčne vojne, ko bi vse članice z namenom povečevanja konkurenčnosti izvoza konkurenčno zniževala stopnje DDV. Učinek tega bi bile samo velike proračunske luknje in visoki dobički trgovcev.

Povpraševanje potrošnikov je bistveno bolj učinkovito mogoče spodbuditi s ciljnim znižanjem bremena dohodnine ter s tem s povišanjem neto prejemkov. Po eni strani bi veljalo s 1. januarjem povišati splošno olajšavo na raven minimalne plače, s čimer bi tiste z najnižjimi dohodki popolnoma oprostili plačevanja dohodnine, za ostale pa bi se efektivna stopnja dohodnine tudi nekoliko znižala. Hkrati pa bi veljalo razpon srednjega davčnega razreda razširiti ter s tem srednji razred, ki največ troši, davčno razbremeniti. Dodatno k temu bi veljalo srednjo in zgornjo stopnjo dohodnine znižati za 3 odstotne točke ter vsem davčnim zavezancem omogočiti šestmesečno obročno odplačevanje dohodninskih doplačil. To je edini način, da spodbudimo povpraševanje potrošnikov. Če se bo del povečanih neto prejemkov prelil v bančne depozite, pa seveda tudi nič hudega, saj bo to načeloma omogočilo povečano kreditno aktivnost bank.

Glede povečevanja agregatnega povpraševanja prek javnih izdatkov sem precej bolj skeptičen. Dvomim, da si lahko privoščimo še en »Dars«, tokrat za financiranje železniške infrastrukture. Mislim, da je bistveno bolj smiselno k izgradnji in modernizaciji železnice povabiti domače in tuje strateške partnerje prek javno-zasebnega partnerstva. Domača gradbena podjetja bodo od tega imela pozitivne učinke, le bistveno bolj racionalna bo ta investicija. Sploh, ker zraven ne bo države.

Optimizacija proračuna
Z namenom pridobitve manevrskega prostora v proračunu za tovrstno financiranje znižanj davkov in prispevkov podjetjem kot tudi za morebitno financiranje povečanih socialnih izdatkov zaradi odpuščanj v gospodarstvu je potrebno takoj prevetriti vse proračunske postavke za leto 2009. Načeloma seveda ne bi smelo biti težav, saj bodo delovali avtomatski stabilizatorji, hkrati pa koalicijska pogodba nove vlade uvaja »potrošno javnofinančno pravilo«, ki rast javnofinančnih odhodkov omejuje na potencialno rast realnega BDP in predvideno inflacijo v evroobmočju. Ob denimo predvideni 3-odstotni gospodarski rasti in 2-odstotni inflaciji v evro območju to pomeni rast javnih izdatkov nominalno le za 5% letno, kar je bistveno manj od številk, na katere smo bili navajeni do sedaj.

Ker pa bo ob krčenju prihodkov zaradi zmanjševanja prihodkov iz davčnih virov – zaradi recesije ter zaradi zgoraj navedenih ukrepov – ter zaradi povečanih socialnih izdatkov državni proračun hitro trčil na omejitve glede 3-odstotnega proračunskega primanjkljaja, se bo nujno treba lotiti sistematičnega »čiščenja« proračunskih izdatkov, ki so bili optimistično naravnani za obdobje konjunkture. Finančni minister mora ponovno prevetriti proračun za 2009 in predlagati njegov rebalans s popravki navdol. Največje prihranke je kratkoročno mogoče doseči, prvič, z odpovedjo Virantovemu sistemu plač javnih uslužbencev, s čimer bi bilo mogoče prihraniti vsaj približno 450 miljonov evrov, kar pomeni 1,2 % BDP oziroma blizu polovice dovoljenega proračunskega primanjkljaja iz Pakta o stabilnosti in rasti. Drugič, s premaknitvijo marčnega usklajevanja plač v javnem sektorju vsaj za eno leto bi bilo mogoče kratkoročno privarčevati okrog 200 milijonov evrov (0.5% BDP). Tretjič, z opustitvijo nekaterih javnih nakupov, predvsem naložb v oborožitveno opremo, ter z začasno odložitvijo nekaterih javnih naložb v javnem sektorju bi bilo mogoče brez velikega napora prihraniti podobno vsoto.

Seveda pa lahko finančni minister brez velikih naporov tudi izdatno poveča javne prihodke z zviševanjem trošarin na pogonska goriva. Cena 1.2 evra za liter bencina je povsem sprejemljiva, hkrati pa nas spodbuja, da se začnemo bolj racionalno vesti.

Ta reševalni paket za gospodarstvo v višini med 1,9% in 2,5% BDP mora biti usklajen med glavnimi gospodarskimi resorji, potrebuje dobro komunikacijo z vsemi socialnimi partnerji, predvsem pa mora priti zelo hitro, preden se usuje plaz odpuščanj in stečajev. Če kdaj, je zdaj čas za akcijo in konec političnega poziranja.

Po raziskavah Gfk-Iteo je imel Mercator leta 2003 41,7 % tržni delež v prodaji na drobno z izdelki vsakdanje potrošnje, leta 2005 je imel 45,5%, leta 2006 45.8% tržni delež, konec leta 2007 pa po raziskavi agencije Valicon le še 37% (menda zaradi spremembe metodologije). Dejstvo je, da Mercator ne v tej ali drugačni lastniški strukturi ne more rešiti slovenske živilske industrije, dokler ta med 60 in 90% svoje proizvodnje proda na domačem trgu, medtem ko je obseg izvoza živilskih proizvodov leta 2008 na enaki ravni kot leta 1999. Pa tudi na domačem trgu živilskim podjetjem konstantno upada tržni delež, saj se po podatkih SURS njihova prodaja na domačem trgu že najmanj od leta 1998 trendno zmanjšuje. Zakaj? Zato ker je obseg domačega trga premajhen za doseganje ekonomij obsega. Proizvodnja samo za domači trg se preprosto ne splača, ker ne omogoča pokritja fiksnih stroškov ter stroškov vlaganj v nove izdelke. Uspešna slovenska podjetja so samo tista, ki večino svoje proizvodnje izvozijo, denimo Gorenje, Revoz, Lek, Krka itd. približno 90% svoje prodaje ustvarijo na tujih trgih, prodaja za domači trg je zgolj dodatek.

Mercator tudi ne more biti rešitelj slovenske živilske industrije na tujih trgih, ker bi to najprej pomenilo, da se naša živilska podjetja strateško omejujejo le na trge nekdanje Jugoslavije, kjer ima Mercator nekaj hipermarketov. Zanemarjajo pa druge, bolj zahtevne trge z višjo kupno močjo. Toda tudi na trgih bivše Jugoslavije našim živilcem Mercator ne more bistveno pomagati k njihovi prodaji, saj ima po lastnih podatkih (Poslovno poročilo 2007) v letu 2007 na Hrvaškem le 6%, v Srbiji 8% in v Bosni le 2% tržni delež. Ne, slovenska živilska podjetja svojega preživetja in razvoja ne morejo utemeljiti na Mercatorju. Preživela in rasla bodo le, če bodo uspela razvijati odlične in cenovno konkurenčne izdelke ter jih znala prodajati po vsej Evropi. Tudi sama usmeritev na trge nekdanje Jugoslavije jim pri tem ne more pomagati, ker je tudi ta trg premajhen, da bi pokril stroške razvoja in proizvodnje privlačnih in visoko kakovostnih proizvodov. Slovenska živilska podjetja morajo radikalno spremeniti svoje poslovne strategije in se usmeriti v ustvarjanje proizvodov, privlačnih za izvoz po vsej Evropi.

Poglejte čez mejo v Avstrijo. Avstrijska živilska podjetja so izjemno uspešna, ker delajo odlične proizvode in ustvarjajo blagovne znamke ter jih znajo prodajati v tujini. Še več, pomena blagovnih znamk se zavedajo do te točke, da jih celo odkupujejo od slovenskega lastnika Droge-Kolinske, ki na veliko prodaja njene najbolj znane blagovne znamke zaradi premajhne dobičkonosti. Toda kaj vam pove dejstvo, da se avstrijskemu Hippu splača kupiti blagovno znamko Čokolešnik, ki jo lastnik Istrabenz prodaja zaradi premajhne dobičkonosti? To dejstvo govori o prisotnosti vizije pri pravih lastnikih in pomanjkanju vizije pri finančnih holdingih domačega porekla. In če domači lastniki živilskih podjetij nimajo vizije, kaj strateško početi s svojim premoženjem, jim niti Bog niti Mercator ne v popolni domači, ne tuji in ne državni lasti ne more pomagati.

Zelo odkritosrčno je to dejstvo včeraj v Polemiki na nacionalki izrekel Igor Bavčar, kot predsednik enočlanske uprave Istrabenza, lastnika Droge-Kolinska, ki razprodaja njene blagovne znamke: »Živilska industrija lahko sebe reši le sama.«

Finančni trgi so zbegani, vlade pa bezljajo vsaka s svojim “reševalnim” paketom. Kdor prej pride, pobere koristi, takoj naslednji na vrsti dobi še kako drobtinico, vsi ostali pa lahko samo še žalostno gledajo. Gre za “beggar-your-neighbour” nacionalne politike, ki jih poznamo iz obdobja po svetovni gospodarski depresiji 1929-1933. Zanje je bilo značilno, da so se države ena za drugo zaprle, uvedle visoke uvozne carine, omejile odliv “deviz” v tujino ter izvajale konkurenčne devalvacije svojih nacionalnih valut, da bi vsaj hipno povečale konkurenčnost svojega izvoza. Seveda so prizadete države na drugi strani povrnile z enakim. Devalvacija nacionalne valute pet- ali šestkrat letno je bilo nekaj običajnega. Kaj je sledilo, vemo: obseg svetovne trgovine se je od leta 1929 do 1933 skrčil s 3 milijard tedanjih dolarjev na manj kot 1 milijardo. Sledila je rekordna brezposelnost, politični prevrati, vzpon nacionalizma, nacizma, fašizma ter največja morija v zgodovini človeštva.

Šele leta 1944 se je v Bretton Woodsu v ZDA “zgodil” nastanek Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in Svetovne banke. Namen prvega je bil pomagati državam, ki so zašle v plačilno bilančne težave, namen druge pa pomagati financirati obnovo v vojni porušenih gospodarstev. Leta 1947 je sledil podpis splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT), ki je postopno, v številnih in dolgotrajnih meddržavnih pogajanjih, zniževal carinske in druge trgovinske ovire. Vse tri institucije so postopoma zagotovile stabilen institucionalni okvir za mednarodne blagovne in finančne tokove. Toda trajalo je dolgo, desetletja, da je svet dobil tisto podobo bolj ali manj stabilnega prostora, v katerem imamo vsi bolj ali manj enake koristi od medsebojnih interakcij.

Ne želim biti pesimist. Svet seveda potrebuje novo institucionalno ureditev, nov IMF, novo Svetovno banko, novega bančnega regulatorja. Svet potrebuje tudi drugačno “razdelitev sedežev” na podlagi precej spremenjene porazdelitve ekonomske in politične moči in bolj “pravičnega” dostopa najmanj razvitih držav (predvsem latinskoameriških in držav subsaharske Afrike) na trge razvitih držav (pri kmetijskih proizvodih). Toda do oblikovanja te nove institucionalne svetovne ureditve bo, kot kaže zgodovina, preteklo še nekaj časa. Najprej mora vsaka država narediti svoje lastne domače naloge.

In te domače naloge niso tako enostavne, kot se morda komu zdi. Ekonomisti si sploh nismo edini v tem, katere ukrepe uporabiti za reševanje krize, kaj šele vrstnega reda in timinga posameznih ukrepov. Niti v konceptih se ne strinjamo. (Hvala Ani, ki je opozorila na diskurz med zadnjim Nobelovim nagrajencem Paulom Krugmanom ter njegovimi kritiki iz vrst avstrijske šole free-market ekonomske teorije).

Mainstream keynesianska logika, ki jo pri reševanju ameriške recesije zagovarja Krugman, pravi: potrošniki ne držite denarja doma in ne nosite ga na banko, raje trošite čim več, ker boste s tem povečali povpraševanje in financirali svoja delovna mesta v podjetjih. Več ko varčujete, slabše je za celotno gospodarstvo in globlja bo recesija. Na drugi strani pa Robert Murphy kot predstavnik free-market ekonomske šole avstrijskega tipa pravi: krize ni povzročilo premajhno, pač pa preveliko povpraševanje zaradi napake ekonomske politike (preveč poceni denarja FED, ki je pognal nepremičninski balon), zato je spodbujanje povpraševanja ne more rešiti. Nobenega smisla nima še naprej spodbujati povpraševanja po teh istih dobrinah. Na trgu mora priti do očiščenja zaradi napačne alokacije resursov. Njegov nasvet je zato: potrošniki, varčujte, zaradi vaših bančnih depozitov se bo denar pocenil in podjetja bodo lahko financirala proizvodnjo tistih dobrin, ki jih želite.

Če so različnih mnenj ekonomisti in če ni soglasja niti med superinteligentnimi Nobelovimi nagrajenci za ekonomijo in podobno inteligentnimi oponenti, kaj mislite, kako se šele morajo počutiti politiki (če seveda predpostavimo, da se vsaj nekateri zavedajo, kaj se dogaja)? No, pretekli teden smo doživeli, da si je ameriški finančni minister Henry Paulson premislil glede načina reševanja krize: namesto odkupa slabih terjatev bank, naj bi se fokus vladnega bailouta paketa preusmeril k spodbujanju povpraševanja prek “odmrznitve” kreditnega trga za potrošnike. Načrt je naslednji:

“Treasury officials said they hoped to invest about $50 billion from the bailout fund into the new loan facility, with the aim of helping companies that issue credit cards, make student loans and finance car purchases.
As envisioned, the Treasury would put up about 5 percent of the money that a company would use for lending and private investors would put up perhaps 20 times that much by buying bonds issued by the new program.”

Seveda, nobene garancije ni, da bo ta “povpraševalni paket” prijel. Ampak ameriškemu finančnemu ministru počasi zmanjkuje idej, saj je na ponudbeni strani že skoraj popolnoma izkoristil potencial – obrestna mera FED je že na zgodovinsko nizki ravni – 1% (leta 2002 se je Alanu Greenspanu prav s tem uspelo izogniti recesiji), davke pa je Busheva administracija tudi že zdavnaj znižala na zgodovinsko nizke ravni. Če ne prepriča potrošnikov, naj najemajo kredite za avtomobile in druge trajne dobrine ter bank naj jim posojajo denar, se bo recesija poglobila, zraven pa bo bankrotirala še avtomobilska industrija. Če pa oboje uspešno prepriča, se lahko zgodi, da bomo čez nekaj let deležni še enega takega povpraševalnega balona. Tudi Greenspanu je leta 2002 uspelo s poceni denarjem prepričati banke, da so potrošnikom z nizkimi dohodki dajale kredite za nakup nepremičnin, ki si jih drugače ne bi mogli privoščiti, in tako povzročil nepremičninski balon ter posledično tudi to globalno finančno krizo. Ne, Obamovemu finančnemu ministru ne bo lahko.

Nič lažje pa ne bo tudi novi slovenski vladi. Slabšo popotnico ob začetku mandata bi težko dobila. Dilema novih nosilcev ekonomske politike je naslednja. Potrebujemo povečano kreditno aktivnost bank, da poženemo realni sektor, obrestne mere pa so določene v Frankfurtu, kredite tako lahko povečujemo le na podlagi zbranih depozitov v bankah ali z njihovim zadolževanjem na kapitalskem trgu. Voljnega kapitala pa je malo na voljo, kot kaže primer Nemčije pri aktualni emisiji obveznic. Če pa pozivamo državljane in gospodarske subjekte k povečevanju njihovih depozitov v bankah, s tem zmanjšujemo povpraševanje in še dodatno tonemo v recesijo. Treba je torej najti nekakšen optimalni mix ukrepov ekonomske politike, ki bo hkrati deloval na strani povpraševanja po dobrinah in na strani ponudbe denarja ter še dodatno na strani spodbujanja podjetniške aktivnosti. Da o socialnem svežnju ne govorim.

Na strani ponudbe denarja problem v praksi ni trivialen. Če države s svojo boniteto ne morejo dobiti kapitala na trgu, kako ga bodo banke oziroma kako ga bodo šele slovenske banke. Tukaj pogledovanje proti državi in rokohitrski 12-milijardni garancijski paket slovenske vlade čisto nič ne pomaga – te garancije so neoperativne, če pa bankam nihče več ne posoja. Tudi kapitalski vstop države v banke in podjetja, kot naslednji ukrep v seriji, postaja brezzobi tiger. S katerim denarjem bo država financirala svoj kapitalski interventni pohod na banke in podjetja, če pa njenih obveznic nihče več noče kupiti? Slovenska vlada, tudi če bi si še tako želela, ne more odkupiti Mercatorja nazaj od Boška Šrota, niti Dela in Večera od taistega Šrota, in niti Kolinske od Istrabenza. Ker preprosto nima denarja za to. Še Sodu ne more dati denarja in mora ta po tej mizerni ceni prodajati 10 odstotkov Telekoma, da poplača svoje obveznosti. Zadeve so postale preklemansko resne. In najprej morajo te stvari dojeti ministri nove vlade, preden se zapletejo v nerodne izjave in daje napačne signale gospodarstvu in volivcem.

Povečanje kreditnih skladov, iz katerih se bo financirala likvidnost finančnega sistema ter krediti gospodarstvu mora priti tako od znotraj države (povečanje depozitov nebančnega sektorja) kot tudi od zunaj. V tej situaciji ne bomo mogli mimo tujih lastnikov naših bank. Kot kaže zadnji Bilten Banke Slovenije:

“Razlike v dinamikah rasti posojil med domačimi bankami in bankami v večinski tuji lasti se povečujejo. Medtem ko se je rast posojil pri domačih bankah od začetka leta prepolovila na 18,5%, se je pri skupini bank v večinski tuji lasti znižala le za dobrih 7 odstotnih točk, na 37,6%.
[…] Domače banke so septembra znižale dinamiko kreditiranja na 17,8% oziroma za 2 odstotni točki, banke v večinski tuji lasti pa so jo zvišale za 4,4 odstotne točke na 42,8%. Kar dve tretjini prirasta posojil nefinančnim družbam so septembra prispevale banke v večinski tuji lasti.”

To preprosto pomeni, da trenutno tuje “bančne matere” prek svojih “hčera” v Sloveniji rešujejo likvidnost slovenskega gospodarstva. Toda glede na specifično velikost NLB to preprosto ne bo dovolj, da bi ohranili kreditno aktivnost bank na ravni vsaj 15% rasti letno. Potrebno bo kapitalsko okrepiti predvsem NLB, tukaj pa v tej situaciji druge možnosti razen močne dokapitalizacije s strani njene tretjinske lastnice KBC ne vidim. Bolje bi bilo sicer, če bi to dokapitalizacijo NLB (in povečanje lastniškega deleža KBC) izvedli pred letom ali dvema, saj bi več iztržili. Toda NLB sedaj krvavo potrebuje sveži kapital in odprto kreditno linijo, to pa ji lahko omogoči samo kapitalsko močan lastnik iz tujine. Lastniški zadržki gor ali dol, sedaj rešujemo gospodarstvo, ne pa kapric politikov.

Podobno bo treba razmisliti o vlogi tujega kapitala tudi pri vprašanju odkupa premoženja nasedlih menedžerskih prevzemov. Očitno je, da država tega denarja nima in ne more poplačati slabih kreditov, ki so jih menedžerji najeli pri bankah, zato bo to premoženje seveda lahko kupil samo nekdo, ki denar ima. In ta denar je trenutno le še pri resnih multinacionalkah in private equity skladih. Se bojim, da si kakšnih kapric tudi tukaj ne moremo privoščiti.

Na strani povpraševanja je nesmiselno računati na vladno spodbujanje agregatnega povpraševanja prek infrastrukturnih projektov, pač pa bo treba prek znižanja dohodnine vplivati na povečanje realnih dohodkov potrošnikov in računati hkrati na njihovo prelitje tako v bančne depozite kot v trošenje. Naslednji ukrep je temeljito prečiščenje proračuna in v tem okviru zamrznitev nepotrebnih investicijskih izdatkov (patrije ipd.), opustitev očitno predragega enotnega sistema plač v javnem sektorju ter dogovor s sindikati javnega sektorja o zamaknitvi poračuna plač javnim uslužbencem vsaj za eno leto.

Vlada potrebuje več manevrskega prostora v proračunu za morebitno financiranje povečanih socialnih izdatkov zaradi odpuščanj v gospodarstvu kot tudi zaradi znižanj davkov in prispevkov podjetjem zaradi spodbujanja njihove aktivnosti. Znižanje stopnje davka na dobiček ter s tem povezane manjše akontacije iz tega naslova lahko hipno razbremenijo gospodarstvo, podobno zmanjšanja socialnih prispevkov za zaposlene.

Hitro in pravočasno ukrepanje je nujno. Toda najprej se je treba usesti in v miru premisliti stvari. Najbolj nevarno je brezglavo sprejemanje ukrepov in dajanje napačnih signalov davkoplačevalcem in podjetjem. Nenadno povečanje 8 milijardnega v 12 milijardni reševalni paket za banke ni bil dober signal. Upam, da mi ni treba na glas povedati, zakaj. To vsoto bi po potrebi mirno lahko povečali kasneje. Podobno neumno se je pogajati z Desusom o povečevanju pokojnin, ko svet drsi v resno recesijo. Prav tako ni oportuno govoriti o vsesplošni nacionalizaciji in odkupu slabih terjatev bank in podjetij. To povečuje tveganje moralnega hazarda in ima lahko precejšnje negativne posledice za končne stroške reševanja finančne in gospodarske krize. Določena podjetja je preprosto treba prepustiti trgu in prostemu kapitalu, ki bo njihove težave rešil bistveno bolj učinkovito in ceneje, kot bi jih država.

Pa naj se fundamentalisti (pro-tržni in proti-tržni) strinjajo ali ne, potreben bo eklektičen program ukrepov za reševanje finančne krize in prihajajoče recesije.

^{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

Kolega Emil Erjavec, kot nesporno najbolj kompetenten strokovnjak s področja agrarno-živilske ekonomike, je pred dnevi napisal komentar, da Mercator dolgoročno ne more rešiti slovenskih živilcev. Erjavec ugotavlja, da je konsolidacija slovenske industrije pijač v okviru Pivovarne Laško in proizvodnje živil pod okriljem Istrabenza dala povsem drugačne rezultate od obljubljanih. Od nekdaj visoko priznanih blagovnih znamk Radenska in Fructal ter njunih inovativnih zdelkov je ostalo zelo malo, saj novi lastnik iz Laškega ni vlagal v razvoj novih izdelkov in izgradnjo blagovnih znamk, kaj šele da bi jih – kot je obljubljal ob prevzemanju – močneje pozicioniral na izvoznih trgih.

Podoben, vendar še bolj dramatičen ne-razvoj doživlja nekdanja Kolinska, kjer lastnik iz Kopra, ki nima nobene vizije razvoja prevzetega podjetja razen fokusa na nepremičnine Kolinske, pospešeno prodaja – tujcem! – njene blagovne znamke. Podobno se dogaja denimo tudi z mesno industrijo, kjer je ob menedžerskih odkupih prišlo do hitrega izčrpavanja podjetij, ki so danes na robu stečaja, saj se je denarni tok iz poslovanja uporabljal predvsem za financiranje prevzema, namesto za razvoj. Erjavec tudi ugotavlja, da “slovenski” Mercator ni nikakršen rešitelj slovenske živilske industrije na daljši rok, saj po eni strani sedanji visoki tržni deleži v domači trgovini niso vzdržni na dolgi rok, po drugi strani pa umiranja slovenske industrije tudi do sedaj ni mogel preprečiti. Jasno, če lahko domača živilska podjetja prodajajo svoje izdelke samo še v Mercatorju, ker pri drugih trgovcih ali v izvozu zaradi slabih izdelkov in visokih cen niso konkurenčni, lahko že danes čez njih naredimo križ.

Zgodba o “razvoju” slovenske živilske industrije po osamosvojitvi je najboljši učbeniški primer škodljivega vpliva pretirane zaščite domače industrije pred tujo konkurenco. Študente učimo na podlagi empiričnih dejstev oblikovane teorije, da velika zaščita pred tujo konkurenco iz domačih podjetij nikoli ne naredi uspešnih izvoznikov. Kar pomaga, so ob odprtju za tujo konkurenco običajno začasne ciljne izvozne pomoči, ker pomagajo podjetjem svoje proizvode plasirati na tuje trge, jih izpostaviti tuji konkurenci, ki jih nato sama prisili v potrebne racionalizacije stroškov ter vlaganja v razvoj izdelkov in blagovnih znamk. Nobeno drugo administriranje ne pomaga, pomeni le dolgoročno prisiljevanje domačih potrošnikov, da kupujejo dražje in slabše domače izdelke od tujih.

Po letu 1991 smo v Sloveniji naredili velike institucionalne premike k spodbujanju konkurenčnosti domačega gospodarstva. Najbolj enostaven ukrep, čeprav kratkoročno boleč, je bilo splošno zniževanje uvoznih ovir ter postopna toda popolna odprava carin za večino izdelkov iz EU do konca leta 2001. Kot vidimo, je večina slovenske industrije – razen nekaterih podjetij v delovno intenzivnih panogah – preživela in danes uspešno konkurira na trgih razvitih držav. Problemi pa so danes v panogah, kjer te liberalizacije trgovine in izpostavljenosti domačih podjetij konkurenci nismo izvedli. Gre seveda za kmetijstvo in živilsko industrijo, kjer smo po letu 1991 uvedli visoke uvozne ovire (carine, prelevmane in druge dajatve), kar je pomenilo zaščito pri nekaterih proizvodih tudi prek 50%. Kmetijstvo je deležno enormnih subvencij iz evropskega proračuna, kar ga drži pri življenju. Težave pa ima živilska industrija, ki je bila po letu 1991 deležna dvojne zaščite. Prvič, v  obdobju 1992-2004, torej dolgih 12 let, so živilska podjetja uživala visoko uvozno zaščito. Predstavljajte si, da je bila leta 2003 stopnja dejansko plačanih dajtev pri uvozu za vsa naša industrijska podjetja enaka nič, za proizvajalce živilskih izdelkov pa je v povprečju znašala skoraj 14%. Pri tem je za podjetja v mesni industriji znašala 5%, v proizvodnji mleka 8%, v proizvodnji pijač 16%, v proizvodnji kruha pa 20%. Ta zaščita je živilskim podjetjem omogočala, da so lahko vsaj za tak odstotek dražje prodajala svoje izdelke od tujih oziroma da so bila lahko za tak odstotek manj stroškovno konkurenčna. To je nekaj takega, kot če bi Maticu Osovnikarju na Olimpijskih igrah pri teku na 100 metrov skrajšali progo za 20 metrov. Verjetno bi ob teh pogojih, če bi malo potreniral, celo meni uspelo priti do medalje.

Takoj po vstopu v EU leta 2004 se je seveda ta umetni raj za domače živilce razblinil. Vendar ne popolnoma. Še vedno so bila deležna privilegiranega položaja v domači trgovini, predvsem v Mercatorju. Janković jih je sicer privijal pri nabavnih cenah, vendar bistveno manj, kot bi jih tuj trgovec, hkrati pa jim je zagotovil privilegiran dostop do prodajnih polic v primerjavi s tujimi podobnimi izdelki. Seveda so Mercatorjeve cene zaradi njegovega dominantnega položaja referenčne za vso slovensko trgovino, veliki trije igralci maksimirajo dobičke in se ne gredo cenovne vojne, samo diskontni trgovci občutno diferencirajo cene navzdol. Kar pomeni, da so slovenski živilci trgovcem še vedno prodajali po višjih cenah, kot bi jih iztržili po konkurenčnih pogojih v tujini. To je nekaj takšnega kot če bi na olimpijskih igrah tekmovalcem črne polti prepovedali nastop. Jasno, tudi kak tekmovalec iz Slovenije bi po teh pogojih kdaj prišel med osem najboljših.

Zdaj pa pomislite in pošteno odgovorite: ali res mislite, da lahko s privilegijem, da tečete samo skrajšano progo in brez konkurence najboljših (temnopoltih) tekačev, kdaj res postanete tekač svetovnega formata? Ne morete, ker vas nihče ne sili, da trenirate cele dneve in da na vsakem tekmovanju tečete na življenje in smrt. Vidite, zato Mercator (v katerikoli lasti bo) ni dolgoročna rešitev za slovensko živilsko industrijo. Slovenski živilci bodo preživeli samo, če bodo absolutno dobri. Samo, če bodo vsak dan tekmovali z najboljšimi, bodo delali odlične proizvode in po sprejemljivih cenah. Proizvode, ki si jih boste sami zaželeli kupiti, ne pa da vam v Mercatorju ne dajo druge izbire.

Zaenkrat slovenski živilci še vedno tekmujejo v vaški ligi. V odvisnosti od panoge še vedno med 60 in 90% svoje proizvodnje prodajo v slovenski vaški ligi.Vendar pa jim tudi na vasi počasi upada tržni delež, saj se po podatkih SURS njihova prodaja na domačem trgu že najmanj od leta 1998 trendno zmanjšuje (glej sliko 1), medtem ko se prodaja celotne predelovalne industrije trendno povečuje. To preprosto pomeni, da se njihova konkurenčnost tudi na vasi počasi vendar konstantno zmanjšuje.

Slika 1: Prodaja živilske in celotne industrije na domačem trgu, 1998-2008 (2000=100)

 ^{Vir: SURS}

Živilska podjetja izvozijo samo med 10% in 40% svoje proizvodnje. Vendar tudi izvoz precej niha. medtem ko je pri celotni predelovalni industriji opazen konstanten trend rasti izvoza, pa je pri živilcih sledil izjemen padec izvoza po letu 2003 (glej sliko 2). To je predvsem posledica izgube preferencialnega položaja na trgih nekdanje Jugoslavije po vstopu v EU, ko se je Slovenija morala odpovedati prostotrgovinskim sporazumom s temi državami. S tem so slovenski živilci morali na teh trgih začeti tekmovati po enakih pogojih kot tudi konkurenti iz EU. Po letu 2005 se je izvoz živilske industrije spet počasi pobira, vendar danes raste po nižjih stopnjah kot izvoz celotne industrije.

Slika 2: Izvoz živilske in celotne industrije, 1998-2008 (2000=100)

 ^{Vir: SURS}

Največji problem pa dolgoročno predstavlja dejstvo, da živilci več kot polovico izvoza prodajo v sosednjo vas – v države nekdanje Jugoslavije. Medtem ko po podatkih SURS v zadnjih treh letih slovenski izvoz v splošnem hitro narašča, pa izvoz živilskih podjetij v države EU upada, le blago pa narašča njihov izvoz v države nekdanje Jugoslavije (glej sliko 3). Kot smo ugotovili v zadnji raziskavi s kolegi iz Francije, kjer smo analizirali vpliv zunanjetrgovinske odprtosti na rast produktivnosti podjetij v državah Jugovzhodne Evrope, je za podjetja v teh državah ključno, kam usmerjajo svoj izvoz. Ugotovili smo, da v večini držav – tudi v Sloveniji – podjetja, ki več izvažajo v razvite države (EU-15 in ostale razvite OECD države), hitreje povečujejo produktivnost. Nasprotno pa za podjetja, ki svoj izvoz večinsko usmerjajo v države nekdanje Jugoslavije, to dolgoročno pomeni nazadovanje oziroma nižjo rast.

Slika 3: Izvoz živilske industrije v in izven evro območja, 2005-2008 (2005=100)

 ^{Vir: SURS}

Če pogledate anketne podatke o poslovnih tendencah, ki jih med podjetji zbira SURS, boste videli, da je po letu 2003 delež živilskih podjetij, ki se pritožujejo zaradi nezadostnega domačega povpraševanja kar stabilen na ravni 40%. Delež živilskih podjetij, ki se pritožujejo zaradi nezadostnega tujega povpraševanja pa se je celo zmanjšal s 30% na 20%, hkrati pa se je povečal delež živilcev, ki se pritožujejo zaradi povečanega uvoza, in sicer z 20 na 40% (glej sliko 4). Samo za primerjavo, med vsemi industrijskimi podjetji je bilo konec drugega četrtletja 2008 le 13% takšnih, ki jih je motil povečan uvoz. Jasno, ker so navajeni konkurence v tujini, tudi v domači vaški ligi z lahkoto tekmujejo s tujci.

Slika 4: Poslovne tendence živilske in celotne industrije – omejitve zaradi konkurenčnega uvoza, 1996-2008

^{Vir: SURS}

Torej, pozabimo vaške lige in Mercatorje, vzamimo avstrijsko lekcijo ali pa se zgledujmo po Hrvatih (Jamnica, Lura) ter omogočimo slovenskim živilcem, da postanejo odlični. Ker bomo s tem največ naredili za dolgoročno vzdržna delovna mesta ter za nas kot potrošnike. Ja, nekatera podjetja bodo propadla in nekatera delovna mesta bodo začasno izgubljena. Do tega bo prišlo v vsakem primeru. Toda ne pozabite, da smo po vstopu v EU pridelali več kot 50 tisoč novih delovnih mest.

_{*Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.}

V torek, 4. novembra 2008, na zgodovinski dan, ko je bil prvič v zgodovini ZDA izvoljen predsednik afro-ameriškega porekla, so v Laškem, mestecu ob Savinji v Sloveniji, poskrbeli za vrednostno povsem nasproten nov mejnik v slovenski zgodovini. V Pivovarni Laško je bila ob 13.30 uri sklicana tiskovna konferenca uprave Pivovarne Laško, na kateri je enočlanska uprava Laškega pod vodstvom Boška Šrota, ki hkrati sam prek verige lastniško povezanih podjetij nadzira dobrih 56% kapitala Skupine Pivovarna Laško, poskrbela za eno najbolj umazanih izsiljevanj v zgodovini Slovenije. Boško Šrot je sporočil svojo odločitev, da bo na javnem razpisu prodal delež, ki ga imata skupaj skupina Pivovarna Laško in Infond Holding v največjem slovenskem trgovcu Mercatorju. Ne, Mercatorja ne prodaja, ker bi se v Laškem v menedžerskem prevzemu Pivovarne Laško preveč finančno izpostavili, ampak ker ima dovolj “nevestnega in politično motiviranega dela” varuha konkurence na trgu in “terorja” s strani nekega državnega uradnika. Tega varuha konkurence bodo v Laškem itak tožili za astronomski znesek zaradi povzročene poslovne škode. V pojasnilu je Boško Šrot še povedal, da v Laškem nikoli niso govorili o nacionalnem interesu, čeprav se ga ne sramujejo, se pa lahko zgodi, da bo na mednarodnem javnem razpisu za nakup deleža v največjem slovenskem podjetju Mercatorju najboljšo ponudbo dalo kakšno tuje podjetje.

Na razkritje celotne izsiljevalske ponudbe iz Laškega smo morali počakati samo še na sporočila obeh neuradnih piarovskih služb Pivovarne Laško, in sicer isti večer na spletni izdaji Dela in Večera. In res, uredniški komentar v Večeru je podvomil v to, ali Jani Soršak, direktor UVK, ve, kaj počne. Kajti z morebitnim nakupom četrtinskega deleža v Mercatorju s strani tujcev naj bi bilo ogroženo “12.000 družin v Mercatorju in še enkrat toliko družin zaposlenih v slovenski predelovalni industriji”. In če se izkaže, da postopki, ki jih UVK vodi proti povezanim družbam Infond Holding, Pivovarna Laško, Pivovarna Union in Radenska zaradi lastniške koncentracije v Mercatorju, “le ne stojijo na trdnih pravnih temeljih? Takrat bo že prepozno!”, zaključuje Srečko Klapš v Večeru.

Odgovorni urednik Dela Darijan Košir pa v svojem uredniškem komentarju pravi: “Boško Šrot, lastnik oziroma upravljavec lastnikov polovice Mercatorja, je tako vrgel rokavico in z eno potezo izzval vse, s katerimi ima v »operaciji Mercator« kar koli opraviti. Spomnimo, da je država po razglasitvi protitajkunske vojne, uperjene zlasti proti sistemu Pivovarne Laško, na razne načine (UVK in ATVP sta bila le najbolj razvpita medija) napadala Šrotov imperij.” In nato izsiljevalsko ponudbo iz Laškega brutalno nedvoumno zaokroži, “da je manevrski prostor ozek in da bo tajkunsko sekiro, uperjeno proti Šrotu, najbrž najbolje zakopati. V dogovoru, ki bo v najširšem interesu.”

Pivovarna Laško je nato svoj izsiljevalski paket dopolnila še s “kredibilno grožnjo” Žige Debeljaka, predsednika uprave Mercatorja, ki je povedal, da si ne želi, da Mercator pride v tuje roke, ker bi bila s tem ogrožena slovenska predelovalna industrija ter z mitingaškim sporočilom sindikata Mercatorjevih zaposlenih, da se bojijo za delovna mesta 12,000 slovenskih družin.

Boško Šrot sam in prek svojih satelitov nam, slovenski javnosti in novi slovenski vladi, torej sporoča: umaknite nam tega Janija Sorška in postopke proti Pivovarni Laško, sicer bomo Mercator prodali tujcem in s tem ogrozili eksistenco družin 12.000 zaposlenih v Mercatorju in še enkrat toliko družin zaposlenih v živilski industriji. Pa še tožili vas bomo za znesek, ki bi zadostoval za izplačilo v volilni kampanji velikokrat omenjenih tisoč evrov za vsakega upokojenca. Jasno?!

V čem se to izsiljevanje Laščanov razlikuje od izsiljevanja večkratnega morilca, ki se v begu pred policijo zateče v osnovno šolo in javno zagrozi, da se bo razstrelil in s tem ogrozil življenja nekaj sto nedolžnih otrok, če policija ne ustavi pregona proti njemu? Zame v ničemer. Gre za strahopetno, brezskrupulozno, brutalno dejanje nekoga, ki se je zaplezal v svojih rabotah.

Tako kot organi pregona v primeru izsiljevanja morilca, morajo seveda tudi pristojni regulatorni organi ter konec koncev tudi politiki to konkretno izsiljevanje s strani Boška Šrota vzeti resno. Najprej je treba preučiti kredibilnost grožnje izsiljevalca, nato razsežnosti posledic uresničitve njegovega dejanja ter nato seveda temu prilagoditi akcijski načrt. Gremo po vrsti.

Prvič, kako kredibilna je grožnja Boška Šrota? S svojimi dejanji od leta 2000 naprej, najprej kot finančnik in nato kot glavni menedžer ter lastnik Pivovarne Laško, je dokazal, da za dosego ciljev ni malenkosten glede izbire sredstev, če se milo izrazim. Od izigravanja prevzemne in konkurenčne zakonodaje z delniškimi parkirišči ter povezanimi osebami, skrivanja osebnega pohlepa za nacionalnim interesom ter zasebnimi kaselc podjetji, do kratkoročne izrabe političnih zavezništev ter zlorabe medijev. Vse skupaj izključno z namenom uresničitve svojega osebnega ekonomskega interesa. Nekdo, ki je neženirano izigraval zakone in nekdo, ki je zlorabil zaupanje nekaj tisoč zaposlenih in zaupanje 10,000 malih delničarjev v Pivovarni Laško, da bi prišel do tako velikega zasebnega premoženja, seveda ne bo trenil z očesom, da ne bi prodal kateregakoli dela svojega premoženja skupaj z zaposlenimi, če tako veleva njegov zasebni finančni interes. Zanj so to samo številke.

Drugič, kakšne so razsežnosti posledic uresničitve njegovega dejanja? Torej kaj se bo zgodilo, če Boško Šrot proda Mercator? Ali z drugimi besedami, ima Boško Šrot okrog pasu sploh pravo razstrelivo? Če Boško Šrot proda četrtinski lastniški delež v Mercatorju, komurkoli, se bo zgodilo – nič, natančneje, skoraj nič. Mercator pod novim četrtinskim lastnikom ne bo odpuščal zaposlenih, saj vendar tako uprava Mercatorja kot Boško Šrot zatrjujeta, da je Mercator daleč najboljše trgovsko podjetje v Sloveniji. In potrošniki bomo v Mercatorjevih trgovinah še naprej kupovali tiste slovenske izdelke, ki jih želimo imeti. Tako kot jih lahko kupujemo v Tušu, Intersparu in Leclercu. In še mnogo drugih izdelkov, cenejših in ugodnejših za nas potrošnike. Zakaj? Ker tako veleva racionalna poslovna logika trgovca in ker potrošniki želimo kupovati izdelke, ki jih poznamo in ki si jih lahko privoščimo. Ste v zadnjih dvanajstih mesecih primerjali vrednost košarice, ki jo kupujete v Mercatorju z vrednostjo enake košarice pri konkurenci? No, potem veste, zakaj Mercatorju tako rapidno pada tržni delež. Zato, ker so za potrošnike vsak dan volitve. Vsak dan se odločamo, kje bomo kupovali. Sprememba lastništva bo Mercatorju in nam potrošnikom samo koristila, sploh če bo lastnik iz trgovske panoge.

V čem je Pivovarna Laško boljši lastnik Mercatorja kot denimo neko trgovsko podjetje? Ali vi kot potrošnik zaradi tega kupujete v Mercatorju cenejše laško pivo kot pri konkurenci? Ne? Seveda ne. Če bi, potem bi to bil dokaz za regulatorja trga, da Pivovarna Laško kot lastnik Mercatorja nedopustno zlorablja to incestno vertikalno integracijo med dobaviteljem in trgovcem na škodo konkurence. In seveda, če bi to veljalo, bi bilo to možno samo na način, da bodisi Pivovarna Laško dobavlja pivo Mercatorju po nižji ceni kot denimo Intersparu (torej na svojo škodo) ali pa da Mercator sili, da na laško pivo obračunava nižje trgovske marže (daje višje rabate) kot to počnejo drugi trgovci (torej na škodo Mercatorja).

In še naprej, v čem je kredibilnost strateških načrtov Pivovarne Laško z vidika njihove kasnejše uresničitve? Spomnimo se, Pivovarna Laško je leta 2000 najprej prevzela Radensko in Vital iz Mestinja, dve podjetji iz industrije pijač. Nato sta julija 2001 povezani družbi Radenska in Pivovarna Laško kupili 24,99-odstotni delež Pivovarne Union, ki je bila že lastnica ajdovskega Fructala. V Laškem so ta nakup argumentirali s tem, da je nakup namenjen “konsolidaciji razmer na področju proizvodnje in prodaje brezalkoholnih pijač ter piva. Za nakup sta se družbi odločili, ker sta prepričani, da bosta z omenjenim nakupom delnic Pivovarne Union, povečali sposobnost tržnega prodora na trge jugovzhodne Evrope in trge nekdanje Jugoslavije”. Spomnimo se, da je kabinet predsednika vlade septembra 2005 dal zelo podobno uradno obrazložitev tajnega sestanka, na katerem je po pričevanju tedanje državne sekretarke na gospodarskem ministrstvu ter sedanje svetovalke Pivovarne Laško, prišlo do znane kupčije, ko je pivovarna Laško odstopila upravljanje v Delu za kapitalski delež v Mercatorju. Sestanek naj bi bil namenjen pogovoru o možnosti vladne pomoči pri širjenju Pivovarne Laško, Istrabenza in Mercatorja v jugovzhodno Evropo.

Toda dejstva so povsem nasprotna: kot sledi iz poslovnih poročil Pivovarne Laško, je od leta 2001 do konca 2007 zmanjšala obseg prodaje piva na trgih bivše Jugoslavije s 507.831 na samo še 182.579 hektolitrov (zmanjšanje za skoraj dve tretjini). Še več, celoten delež izvoza od skupne prodaje piva laške pivovarne se je od leta 2001 do 2007 zmanjšal z 39% na vsega dobrih 17%. Znotraj celotne skupine Pivovarne Laško pa je ta delež leta 2007 znašal vsega 22,8%, in še naprej pada. Konsolidacija pijačarske industrije pod laškim kapitalskim dežnikom torej ni koristila njenemu prodoru na izvozne trge, naprotno celo absolutno je zmanjšala obseg izvoza za skoraj dve tretjini. Zakaj? Ker se uprava laške pivovarne sploh več ne ukvarja s svojo osnovno dejavnostjo, ampak samo še s finančnim inženiringom. Namesto, da vlagajo v tržne aktivnosti, mešetarijo z denarnim tokom med različnimi finančnimi naložbami. Ali kot pravijo sami v svojem Poslovnem poročilu iz leta 2007: “pivovarne v lasti tujih multinacionalk vlagajo izredno visoke zneske za tržno komuniciranje…, poleg v medije vlagajo te pivovarne ogromna sredstva tudi v samo tržišče (neomejeno razdeljevanje propagandnih materialov, znamčenje prodajnih mest, sponzoriranje prireditev …)”.

Torej komu je konsolidacija pijačarske industrije pod laškim dežnikom koristila, razen enočlanski upravi Pivovarne Laško in peščici njegovih svetovalcev? In komu koristi, če Boško Šrot – prek serije povezanih oseb – je ali ni lastnik Mercatorja? Prav gotovo to ni koristilo Mercatorju, niti potrošnikom (sicer ne bi bežali h konkurenci) in prav tako ne koristi ostalim dobaviteljem iz živilske panoge. Ker pač ne prinaša dobička zasebno Bošku Šrotu. Tako enostavno je to.

Zato se za konec vrnimo k tretjemu elementu – naj država ob tem umazanem izsiljevanju ukrepa in kako naj ukrepa? Ja, država naj ukrepa. Vendar ne tako, kot predlagajo nekateri intervencionisti, naj prek Kada in Soda odkupi nazaj laški delež v Mercatorju. To bi bilo za Boška Šrota seveda idealno, delnice Mercatorja so laščani kupili po 158 evrov, po sedanjih borznih cenah pa bi laščani utegnili dobiti najmanj 50 evrov več (eno tretjino). To bi bil res še en dober posel z državo za Boška Šrota. Bravo, kolega Mencinger!

Ne, nasprotno, država mora ukrepati tako, da bo še okrepila delo obeh regulatorjev (UVK in ATVP), da bosta za nazaj revidirala vse poslovne in finančne transakcije ter razkrila morebitne finančne mahinacije in zlorabe pravil konkurence s strani Pivovarne Laško in z njo povezanih oseb. In če bodo takšne nepravilnosti, kršitve zakonov in zlorabe pravil konkurence razkrite in dokazane, morata oba regulatorja v skladu s pristojnostmi uveljaviti vse ukrepe, ki jih imata po zakonodaji na voljo. Vključno z zahtevo po strukturnem razbitju pijačarskega monopola ter vključno s kazenskimi pregoni. Boška Šrota je treba “razorožiti”, sicer bo še naprej kot revolveraš pustošil po tej državi.

Če se pa po kakšnem čudnem “naključju” zgodi, da bodo v naslednjih mesecih zamenjana vodstva obeh regulatorjev in da bodo nenadoma postopki, ki tečejo proti Pivovarni Laško in povezanim osebam, umaknjeni, potem bo to jasen signal, da je Bošku Šrotu s svojim izsiljevalskim terorjem uspelo in da je omrežil tudi Pahorjevo vlado.