Zadnji teden nam je postregel z dvema ne nepomembnima dogodkoma z vidika medijev v povezavi z aktualno-političnimi razmerami v državi. Prvi dogodek tedna je, da je tednik Mladina, nekdanji goreči borec za nacionalni interes in nasprotnik tujega kapitala, napovedal dokapitalizacijo, pri čemer naj bi 40% svežega kapitala prineslo tuje podjetje, podjetje zamejskih Slovencev iz Trsta. Drugi dogodek je za mnoge prav tako nepričakovan, med dobro obveščenimi pa že dolgo javna skrivnost. Včeraj je bil namreč na seji nadzornega sveta časopisne hiše Delo odstopljen predsednik uprave Danilo Slivnik. Slivnik je za zdaj zadnji člen v seriji menedžerskih in uredniških zamenjav na Delu v zadnjih treh letih. Odstopil je sam, sicer bi ga zamenjali.
Odgovorni urednik Mladine Grega Repovž ob omenjeni dokapitalizaciji opisuje, kako se je aktualna oblast lotila uklanjanja medijev prek bodisi lastniških pritiskov bodisi prek zmanjševanja oglaševanja s strani od države kontroliranih podjetij. Dnevnik naj bi v letu 2006 utrpel za približno 800 tisoč evrov manjše prihodke zaradi umika objave sicer že naročenih oglasov, Mladina pa za 190 tisoč evrov. Repovž zato vidi kot najboljšo opcijo za zmanjšanje ranljivosti njegove revije lastniški vstop tujega kapitala. Torej nekaj podobnega kot pri Financah. Vendar pa pri tem ne sme spregledati, da uspešno poslovanje Financ ni samo posledica tujega lastništva, ampak da je posledica tako odprte uredniške politike za različna mnenja kot predvsem tudi dobre organizacije neposrednega trženja oglasnega prostora. Slovenski mediji bi se iz uredniškega koncepta in poslovnega modela Financ lahko veliko naučili.
Zgodba okrog Dela je še bolj zanimiva, saj nazorno kaže:
(1) kakšne so možnosti instrumentalizacije nekega medija v lobistične namene,
(2) kakšen je domet instrumentalizacije nekega medija v politične namene,
(3) kakšna ne sme biti lastniška struktura časopisov in medijev nasploh.
Prvič, Delo je leta 2002 postalo ena izmed najpomembnejših strateških naložb Pivovarne Laško in morda najpomembnejši instrument njegove lobistične politike. Laško je – ob vrhunskem strateškem razmisleku, da mora, če hoče prevzeti konkurenčno Pivovarno Union, dobiti najprej javnomnenjsko bitko – naredilo odlično potezo z nakupom Dela. Spomnite se histerije o nacionalnem interesu iz let 2002-2003, ki jo je podpihovalo prav Delo, predvsem njegova Sobotna priloga. Kasneje se je izkazalo ne samo, da lahko Laško z Delom dobi javnomnenjsko bitko za oblikovanje monopolnega holdinga pijač, ampak da ima Laško z Delom najboljše strateško orožje tudi v odnosih z Janševo vlado. Še več, Laškemu je uspelo z Delom Janšo tudi taktično premagati in zvabiti v izdajo njegove najbolj umazane in vplivne vojščake, kot sta nekdanja državna sekretarka Andrijana Starina Kosem (ASK) in nekdanji urednik tednika Mag Danilo Slivnik. In da bo Janšev poraz še hujši – vse to po tem, ko je od njega dobilo vse, za kar si je prizadevalo.
Drugič, Janša za svoj volilni poraz leta 2000 ni okrivil »mesarske« politike v času kratke vladavine Bajukove vlade, ampak pristranost poročanja medijev o tem. Zato se je po volitvah leta 2004 tako organizirano lotil procesa »sproščevanja« medijev – od zakona o RTV, discipliniranja medijev z oglasnimi naročili državnih podjetij, zamenjavami uredništev v vladnih ustanovah (STA) in s strani podjetij v državni lasti kontroliranih medijev (Primorske novice), do nenačelnih koalicij in kravjih kupčij s privatnimi lastniki medijev (Pivovarna Laško in KD Group). Vse za pridobitev vpliva v največjih medijih.
To politiko najbolje ilustrira izjava ASK v javnem zasebnem pismu 10. junija letos: »Naloženo mi je bilo, da naj potem, ko bo Pivovarna Laško pridobila pomemben kapitalski delež v časopisni hiši Delo, uredim tako, da bomo imeli zagotovljen več letni vpliv na imenovanje nadzornega sveta Dela in s tem na uredniško politiko«. Naprej, v namen instrumentalizacije Dela v politične namene je prišlo do prihoda Slivnika kot člana uprave v Delo (oktober 2005) le dober mesec po tem, ko je prišlo do prodaje državnih deležev v Mercatorju Pivovarni Laško in Istrabenzu z namenom pridobitve političnega vpliva v časopisni hiši Delo. Slivnik je januarja 2006 postal predsednik uprave, v zamenjavo pa je prepustil vpliv na uredniško politiko krogom izven Dela. Kot pravi ASK: »Ne bom razlagala podrobnosti, kako je potekalo urednikovanje časopisa in kdo vse se je neposredno in posredno vtikal v delo Danila Slivnika. Lahko pa mi verjamete, da je to preseglo vse meje dobrega okusa in psihološkega dostojanstva«. Do spora med ASK in Janšo naj bi prišlo po tem, ko naj bi slednji po navedbah prve od nje zahteval, da Pivovarna Laško proda svoj delež Avstrijcem. Slivnik in ASK naj bi se Janši uprla in se zavzela za avtonomijo medijev, ki jih lastniško obvladuje Pivovarna Laško, po besedah ASK: »Da bi preprečila, da bi se Delo in Večer zlorabljala za politične in človeške diskreditacije in kadrovske čistke med starimi kadri […], sva se odločila, da bova kljub tveganju, da bova očrnjena kot izdajalca, te namere prehitela in da bova obvarovala avtonomijo teh tiskanih medijev«.
No, »ljubezen« med ASK in Slivnikom ni trajala prav dolgo. Pivovarna Laško je najprej ASK postavila za predsednico nadzornega sveta Dela, po odstopu z mesta državne sekretarke junija letos pa jo je inštalirala v Pivovarno Union, od koder deluje kot emisarka Laškega za medije. Dobro obveščeni vedo povedati, da je v tem času ASK takorekoč prevzela tudi vodenje Dela, saj je bila kurirska komunikacija med stavbo Dela in Unionom bolj pogosta kot znotraj hiše Delo, seje nadzornega sveta pa malodane enako pogoste kot seje uprave (ki je enočlanska)! Uredniki, predvsem odgovorni urednik Janez Markeš, pa so začeli poročati nadzornemu svetu oziroma se usklajevati neposredno z ASK namesto s Slivnikom. Slivnikov odstop je tako logičen. Če ne bi sam odstopil, bi ga pač zamenjali, o čemer priča tudi 17 točk napak, ki mu jih je včeraj predočil nadzorni svet.
In tako pridemo do tretje točke, ki pa je seveda ključna z vidika dolgoročnega obstoja nekega medija. Mediji so poslovni subjekti in morajo s tem, kar počnejo, preživeti v vsakodnevni konkurenčni tekmi z ostalimi mediji za bralce (gledalce) in oglaševalce. To pa tistih, ki medije jemljejo kot instrumente lobističnega ali političnega vpliva, ne zanima preveč. Zato ni čudno, da prodana naklada Dela in Večera (v lasti Infonda in Pivovarne Laško) po podatkih Slovenske oglaševalske zbornice (SOZ) v zadnjih treh letih (od tretjega četrtletja 2004 do drugega četrtletja 2007) vztrajno pada (glej tabelo). Prodaja Dela je v tem času padla z 78.125 na 65.212 prodanih izvodov (za skoraj 17%), pri čemer je število naročnikov upadlo za skoraj 6 tisoč, število prodanih izvodov v kolportažni prodaji pa za dobrih 7 tisoč. Večeru je v tem času prodaja padla v enaki meri – s 50.878 na 43.577 (za dobrih 14%). Nasprotno pa se je v tem času največjemu konkurentu Dnevniku, ki ga je oblast šikanirala z odtegovanjem oglasom, prodaja povečala za 2, Financam pa za kar 52 odstotkov.
Podatki torej govorijo o tem, da so se po avgustu 2004, ko je Pivovarna Laško zahtevala od tedanje uprave pod vodstvom Jureta Apiha delitev višjih dividend in spor rešila z njeno zamenjavo, prodajni podatki Dela bistveno poslabšali. Delo se je iz paradne medijske hiše iz časov Jureta Apiha (in Tita Doberška), ki je slovelo po visokih dobičkih, v času po aktivni vključitvi Pivovarne Laško v upravljanje spremenilo v podjetje, ki se bo kmalu borilo za preživetje. Vse naslednje poteze lastnika iz Laškega so bile namreč porazne – od namestitve Tomaža Peroviča in kasneje Danila Slivnika za predsednika uprave, zamenjave uredništva, najprej z nekim novinarjem iz Večera, nato z nekim urednikom iz Maga, z zgrešenimi poslovnimi potezami (lansiranje športnega dnevnika in brezplačnika Total tedna, nakup Maga …).
Najhuje pri vsem tem za nek medij pa je dejstvo, da je Delo kot osrednji politični dnevnik v tem času najmanj dvakrat zamenjalo uredniško politiko – od kritične v času do konca leta 2005 preko provladne lani in v prvi polovici letošnjega leta do konfuzne po juliju 2007. Kot ugotavlja Vojko, pa se utegne uredniška politika ponovno spremeniti po kongresu SLS in po oceni ali bo opozicija zmagala na naslednjih volitvah. SLS v navezi z Laškim bo seveda želela krojiti politično podobo Slovenije tudi po letu 2008, kar jim bo instrumentalizacija Dela in Večera v politične namene nedvomno omogočila. Če seveda Laško obeh časopisov do takrat že ne bo popolnoma uničilo. K temu jim uspe pomagati še umik oglasov državnih podjetij, kar je v Delu, odkar se je Laško sprlo z Janšo, že opaziti.
Naglo spreminjanje uredniške politike uničuje kredibilnost medija. Frankfurter Allgemeine Zeitung, Der Standard, New York Times, Le Mond, Economist, itd., beremo zato, ker vemo, da se na njihovo poročanje in analiziranje lahko zanesemo. Laško tega ne razume, ampak ravna z mediji kot mesar krvavih debelih prstov z ogrlico iz draguljev. Kot sedanja vladna garnitura tudi Laško ne razume delovanja in poslanstva medijev, pač jih želi instrumentalizirati. S čimer jih seveda poslovno uničuje.
S tega stališča se tudi zastavlja vprašanje medijske politike oziroma dopustnosti tega, da medije lastniško obvladujejo podjetja, ki se z založništvom v osnovi ne ukvarjajo. To je vsekakor točka, ki bi morala biti pomembna naslednje leto v predvolilnih diskusijah – morda bi veljalo razmisliti o sprostitvi medijev izpod »napačnega« kapitalskega vpliva in zaostriti pogoje za lastniške naložbe v medije le na založniške hiše.
V moji pisarni na Dunaju, v vrhnjem nadstropju Wirtschaftsuniversitaet, imam čudovit razgled. Na levi strani sega pogled prek centra in vrha Stefansdoma čez proti prijetnim hribčkom iznad Wiener Neudorfa. Na desni pa ni veliko izbire, pogled nima kam zabloditi, ampak se zapiči v edino izbiro, sosednjo stavbo – v nenavaden, na prvi pogled v živopisan mozaik preoblečen industrijski obrat. Toda prav na tem monstrumu se moje oči najraje spočijejo.
DAMIJAN blog 