Aleš Praprotnik

Je kaka rešitev?

Če pustimo ob strani slovenske kronične probleme s korupcijo, nedelovanjem sodstva, birokratskimi ovirami za gospodarstvo in pomanjkanjem razvojne vizije, je naš glavni problem ravno problem evroobmočja in je po svojem bistvu strukturne narave in jasno je, da prehod na zlati standard ni prava rešitev, temveč korak nazaj, saj bi ECB izgubila še tisto malo manevrskega prostora, ki ji jo uradni mandat dovoljuje. Nadaljujte z branjem→

Tole zgodbo moram deliti z vami. John Cochrane iz University of Chicago jo je res dobro napisal. Gre v bistvu za to, kako se je ekonomska teorija 35 let trudila, da bi ubila zelo preprosto intuicijo keynesianizma, ki sicer deluje, nima pa (mikro)ekonomske podlage (v hiper racionalnih posameznikih in hiper racionalnih trgih). Intuicija keynesianizma je preprosta: ker pač v času krize zaradi povečane negotovosti nihče noče trošiti, mora pač začasno več trošiti država in zagnati gospodarsko rast, nakar se spet umakne in odpravi povečan javni dolg, ki je zaradi tega nastal.

Problem je seveda v tem, da mainstream (neoklasična) ekonomska teorija te preproste intuicije ne odobrava, ker pač ne temelji na (mikro)ekonomski podlagi hiper racionalnih posameznikov in hiper racionalnih trgov. Zato je nova struja otrokov pošasti keynesianizma izvedla trik: uporabila je mikrofundacijo (predpostavke) neoklasike, da bi pokazala isto kot stari Keynes (da povečanje javnega trošenja v času krize stimulira gospodarsko rast), da bi te svoje ideje sploh lahko objavila v najvišje rangiranih akademskih revijah (ki jih kontrolirajo neoklasiki). * Nadaljujte z branjem→

Ekonomisti se med seboj “prepucavamo” in obkladamo z različnimi nadimki na podlagi tega, kakšni šoli naj bi kdo pripadal oziroma kakšno analitično orodje naj bi uporabljal. Pri tem seveda širši javnosti niti slučajno ni jasna razlika med klasiki, neoklasiki, monetaristi, avstrijanci, keynesianci in neo-keynesianci. Razlike med njimi so seveda ogromne in prinašajo ogromne razlike glede priporočil ekonomski politiki. Problem pa je, ker teh razlik nihče ne zna lepo poljudno razložiti, da bi bilo tudi moji mami jasno.

En tak lušten poskus razlage razlike med keynesianci in neo-keynesianci je pripravil John H. Cochrane iz University of Chicago. Ni sicer tako preprosto, da bi razumele tudi naše babice, vsebuje nekaj preproste matematike, toda povprečni gimnazijski maturant bi to razliko z lahkoto dojel. Nadaljujte z branjem→

V skladu z napovedmi iz prejšnjega tedna naj bi Evropska komisija (EK) jutri uvedla postopek za zmanjšanje makroekonomskih neravnotežij proti Nemčiji. Razlog je v nemškem velikem trgovinskem presežku, ki že drugo leto presega 6% (celo 7%) BDP. Problem je, kot sem o tem esktenzivno pisal, da s premajhnim domačim trošenjem (prevelikim varčevanjem) Nemčija izvaža recesijo oziroma deflacijo v preostali del skupnega denarnega območja. Problem je seveda na drugi strani, ker je ECB inflacija pobegnila v smeri deflacije (0.7% namesto 2% rasti cen) in ker EK po drugi strani šibkejše države z evrom stiska s prehitro fiskalno konsolidacijo, kar še dodatno zmanjšuje njihovo domače povpraševanje.

V namen komunikacije te “občutljive” odločitve je komisar Olli Rehn danes z daljšim člankom v Frankfurter Allgemeiner Zeitung ter na svojem blogu začel z obsežno piarovsko akcijo. Nadaljujte z branjem→

Včeraj se je odprl tradicionalni prodajni knjižni sejem Frankurtu po Frankfurtu. Za letošnji sejem sem bil zaprošen, da naredim selekcijo najboljših ekonomskih knjig (po mojem izboru) v zadnjih dveh letih. Spodaj je spisek knjig, ki so okupirale moj kindle in mi krajšale čas letošnje leto in ki jih lahko najdete tudi na sejmu.  Nadaljujte z branjem→

Tale članek v The Economistu je vreden branja. Avtor trdi, da je v letih 2006 in 2007 ameriški Fed naredil napako, ker je preveč zaostril monetarno politiko z višanjem obrestne mere in je ni sprostil vse do septembra 2007. Možne špekulacije so, da je Fed bodisi podlegel kritiki, da je pred tem s preveč ohlapno monetarno politiko povzročil nepremičninski balon bodisi da je nato želel kaznovati moralni hazard bank v nepremičninski avanturi. Toda posledica je bila katastrofalna iz makroekonomskega vidika. Prvič, Fed na ta način ni kaznoval moralnega hazarda najbolj predrznih špekulantov, pač pa ga je s kasnejšim bail-outom kvečjemu socializiral. In drugič, na ta način je povzročil padec agregatnega povpraševanja, kar pa je bistveno povečalo stroške krize. Največji strošek krize je vedno povečanje brezposelnosti, saj na ta način gospodarstvo ustvarja manj od potencialno dosegljivega (da o socialnih stroških ne govorimo). Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprptnik

Mehanika zadolževanja, dolg in monetarna suverenost v evroobmočju

Mehanika nakupa obveznice (zamenjave) je za primer države evroobmočja (npr. Slovenije) enaka kot v primeru ZDA:  preknjižba evrskih rezerv za slovenske obveznice (denominirane v evrih), vendar pri nacionalni centralni banki (Banki Slovenije), saj so le-te decentralizirano odgovorne za monetarne operacije evrosistema (ni centralne izpostave, ki bi skrbela za operacije odprtega trga, kot je to v primeru Fed). Toda v tem primeru je beseda ‘dolg’ ustrezna, saj med Slovenijo in ZDA obstaja ključna razlika: monetarna suverenost. Nadaljujte z branjem→

Matjaž Kutin

Kisika gospodarstvu! Kisika gospodarstvu!

In kaj pravijo o tem pravi strokovnjaki? Na portalu za izobraževanje iz zdravstvene nege nas prijazno poučijo, da zdravljenje s kisikom lahko pripelje tudi do … somnolence, nekakšne bolezenske zaspanosti, celo do smrti. Strašna prognoza, če kaj takega lahko doleti tudi gospodarstvo! Zato se je vredno zakopati v podrobnosti. Nadaljujte z branjem→

The initial German reaction to the rate cut was muted, as we reported on Friday morning. We were particularly surprised by Bild, which appeared to endorse the decision. But the reactions have since become fiercer when it became clear that both Jens Weidmann and Jorg Asmussen had opposed the rate cut – plus four other central bankers. The FT quotes another anonymous central banker as saying that the German opposition could become a problem for the difficult decisions has yet to make. The ECB was losing trust in Germany. The article says there were also signs of a growing anti-Italian sentiment in German policy circles, quoting a vicious attack by Wirtschaftswoche, which says that the eurozone was now run by the Bank of Italy. Hans Werner Sinn is quoted as saying: “Draghi abused the euro system by giving cheap loans to the southern countries, of the kind that they would not get on the capital market.” Nadaljujte z branjem→

Nekateri, kot je kultni Nassim Taleb, pravijo, da je količina matematike v ekonomiji oziroma v financah znak šarlatanstva. Torej poskus zakritja bodisi pomanjkanja intuicije bodisi čisto navadne (poslovne) prevare s tonami hermetičnih matematičnih izpeljav. Takšnega menja je bil tudi danes tako osovraženi Keynes. Letošnji nobelovec Robert Schiller daje vzporednice med fiziko in matematiko, ki sta se v zadnjem obdobju obe zapletli v lepe in elegantne teorije, ki jih ni mogoče predhodno preveriti v eksperimentih ali realnem življenju.

Pri tem pa je problem ekonomije bistveno večji, saj ima namesto s fizikalnimi zakonitostmi opravka z nepredvidljivimi osebki, ki lahko spremenijo mnenje, so muhasti, imajo nevroze, probleme z iskanjem lastne identitete. Te stvari je težko modelirati, popolnoma predvideti pa je nemogoče. Na srečo vedenjska ekonomija (in finance), ki izhajajo iz psihologije, dajejo določene vpoglede v vzorce obnašanja ljudi kot ekonomskih subjektov. Toda dolga je še pot do njihovega dejanskega razumevanja. Nadaljujte z branjem→