Matjaž Kutin

Kisika gospodarstvu! Kisika gospodarstvu!

In kaj pravijo o tem pravi strokovnjaki? Na portalu za izobraževanje iz zdravstvene nege nas prijazno poučijo, da zdravljenje s kisikom lahko pripelje tudi do … somnolence, nekakšne bolezenske zaspanosti, celo do smrti. Strašna prognoza, če kaj takega lahko doleti tudi gospodarstvo! Zato se je vredno zakopati v podrobnosti.

Prva naloga gospodarske dejavnosti je donosnost. V enačbi donosnosti pa na desni strani čepi zmnožek dveh členov: produktivnosti in cenovnega pokritja[i]. Prvi člen je mera iznajdljivosti, medtem ko je drugi, bolj kot ne, mera zvitosti in pogosto celo nasilja. Donosnost je tem večja, čim večji je posamezni od obeh členov v enačbi. Produktivnost raste z razvojem strojev (izdelkov) in z razvojem tehnologij izdelovanja. Cenovno pokrivanje pa je tem večje, čim večji sta prekanjenost in moč pogajalcev. Donosnost je torej sestavljena iz dveh povsem različnih in, če gremo res v podrobnosti, celo nasprotujočih si učinkovin. To pa pomeni, da včasih rast v enem členu zatira rast v drugem.

Medtem ko produktivnost napreduje ‘na ramenih velikanov’ – kot to slikovito povzema internetni ponudnik, pa je oni drugi člen enačbe povsem oportunistična, torej skrajno muhava zadeva. Sicer pa se marsikomu sfiži celo prizadevanje za produktivnost, saj, spet zaradi oportunizma, včasih ni pripravljen v izračunu upoštevati prav vseh potroškov novih tehnoloških prijemov – na primer njihovih ekoloških ali socialnih posledic.   

Tak oportunizem opisuje (nejasno pa je ali ga tudi zagovarja) nedavni blog profesorja ekonomije, ki v zvezde kuje slog vodenja dveh svetovnih managerskih imen – dveh brihtnih nasilnežev, kakor je razumeti – direktorjev Amazona in Appla. Slog vodenja je sicer povsem osebna zadeva managerja, vendar zaradi povezanosti z drugimi ‘prijemi’ organizacije dela, postane sestavni del tehnologije vodenja podjetja. Enosmerno primerjanje z dosežki zato ni dovolj. Če naj nam služi v poduk, moramo poznati ves splet njegovih učinkov in posledic. Tukaj pa se profesor ustavijo in zaključijo s preprostim: ‘ne vem’.

Pa ne zmoti toliko to, da tista dva ‘zgleda manageriranja’ dopuščata skrajno izkoriščanje zaposlenih v njunih oddaljenih podružnicah, ta podatek nam je znan, kar pušča grenak okus je tisti preprosti: ‘ne vem’!

Ta ‘ne vem’ refleksno prikliče v spomin nek drug dogodek.

Na radiu poslušamo posnetek okrogle mize ob zakonu o delovnih razmerjih. V kritični točki razprave se oglasi predstavnik vladne strani z besedami: ‘Verjamem, da delodajalci ravnajo racionalno.’ Glej ga, verjame, si mislimo. Seveda, nekako se pač mora odločati. In vse česar ne ve, pač verjame. Nerodno je le, da verjame kar nasprotni strani za pogajalsko mizo. Odpovedal se je prav vsej moči, ki mu jo daje položaj – preprosto zaradi nevednosti.

Pa se za taisto mizo, le malo za tem, oglasi še tisti zaupanja vredni ‘delodajalec’ z besedami: ‘Zakaj bi delavcem plačevali odmor, če takrat ne delajo?‘ Tudi ta izjava je, nadvse milo rečeno, hecna. Zakaj se predstavnik tako eminentne družbene skupine – delodajalcev, ki tačas tako rekoč krojijo svetovno zgodovino in ki mu celo predstavnik naše vlade kar verjame….. zakaj se ta vzor modrosti dela neumnega? Gotovo sledi nauku srednjeveškega filozofa, ki uči: ‘Višek modrosti je, da delaš se nor, če nanese‘.^[ii] To bo. Ne vemo zakaj, ampak dela se. Kaj drugega kot sprenevedanje sploh ni mogoče. Saj je vendar hodil v šole.

V praksi, namreč, tudi slabše managerske šole na hitrih tečajih managementa ne morejo mimo dela F. Taylorja, njihovega pra-pra-ustanovitelja. Le-ta je, pred natanko sto leti, pred ameriškim inženirskim združenjem utemeljeval koncept ‘znanstvene organizacije dela’ prav s primerom odmora med delom. V svojem zgodovinskem elaboratu^[iii] je F.T. opisal primer natovarjanja železnih ingotov v Bethlehem Steel Company. Za tisto delo je bila uveljavljena dnevna norma 12,5 tone na delavca. Po skrbnem študiju delovne operacije so inženirji določili in tudi nazorno prikazali nov način dela, za katerega je bilo značilno dvoje: prvič, po novem so delavci namesto 12 lahko pretovorili po 47 ton ingotov dnevno, in drugič, določili so jim ‘pravilen’ ritem izmenjavanja dela in počitka, pri katerem je delo v skupnem zavzemalo 42% delavnika, obvezen počitek pa skupaj 58%! Funkcionalno odmerjen počitek je bil v tej delovni shemi ključen. Lahko rečemo, da so s počitkom skoraj početverili storilnost. Za Bethlehemske težake je bil tisti počitek – delovna naloga.

To je bil čas začetkov nove tehnične veje – industrijskega inženiringa (IE). In kako razvit in uspešen je IE dandanes? O ja, je. V veliki raziskavi o bodočnosti avtomobilske industrije^[iv] so avtorji ocenili, da je k razlikam v produktivnosti primerjanih procesov le kakšno tretjino doprinesla avtomatizacija – uporaba najsodobnejše opreme. Odločujoč dejavnik produktivnosti so dobre izdelavne prakse. Celo najbolj zapletene avtomate še danes gradijo z ‘vijaki’. Podobno v sodobnih delovnih praksah še niso pozabljene osnove ‘utrujanja’, pa čeprav so bili tisti skromni začetni koncepti organizacije dela že zdavnaj nadgrajeni v zapletene ‘proizvodne sisteme’. Ampak, tako je v (razvitem) svetu. Ko poslušamo domače razprave o produktivnosti, slišimo zgolj zgodbo o investicijah. Še več, naši napredni delodajalci bi najbrž v Bethlehem Steel Company, po uveljavitvi tistega novega, produktivnejšega režima dela, poskusili še, za tistih 58%, zmanjšati mezdo!

In v tej točki se vse te ‘drobnarije’ zlijejo v edino ključno vprašanje. In tudi to vprašanje je že pred 100-timi leti postavil F.T. V uvodu k svoji razpravi je najprej navedel besede svojega bivšega predsednika T. Roosevelta: ‘Ohranjanje našega narodnega bogastva je samo uvod v še večje vprašanje o naši narodni učinkovitosti’; potem pa posebej poudaril težavo, češ da Američani dobro razumejo pomen ohranjanja virov, torej materialnih dobrin, stvari, manj pa jim je razumljivo sicer mnogo važnejše a bolj neoprijemljivo vprašanje narodne storilnosti. Podobno tudi naši današnji govorci očitno dobro razumejo končni strošek plač, manj pa razumejo bolj neoprijemljivi in zapleteni mehanizem njihovega nastajanja – delovno storilnost.

Vse skupaj pa bi bilo precej nepomembno, človeku pač včasih tudi uide, če se prav taka stališča o odmoru med delom ne bi pojavila v zdaj že uradnem[v] ‘Predlogu ukrepov za povečanje konkurenčnosti in gospodarsko rast’ – v odstavku, ki govori o ‘nadaljevanju reforme … z namenom zmanjšanja zaposlitvenega krča‘ … je nedvoumno zapisano: ‘stroški dela s potrjeno reformo niso bili dovolj znižani… plačani odmor med delom … naj se ne šteje v delovni čas.’

Še en, impliciten … ‘ne vem’. Pa tudi še en primer kazanja mišic; poskus povečanja drugeja člena v enačbi donosnosti za vsako ceno, tudi za ceno zmanjšanja delovne storilnosti. Res, večanje delovne storilnosti ni neposredna skrb vlade, kateri je dokument namenjen, ampak naloga gospodarstva. Toda člena v enačbi donosnosti sta povezana. Že danes je odmor uporabljen za vse mogoče in ne samo za počitek. Če iz delovnika odmor izrežemo, se bo ‘računovodska produktivnost’ povečala, stvarna produktivnost pa se, zaradi številnih vplivnih posledic, utegne zmanjšati. Komu lahko koristijo zamegljeni podatki in koga še sploh skrbi stvarna delovna storilnost? Ne vem.

Mislim pa, da to niso zgolj znaki somnolence, nekakšne bolezenske zaspanosti, to so že znaki popuščanja življenjskih funkcij.