Velika skupina uglednih progresivnih ameriških ekonomistov (med njimi so tudi Acemoglu, Arrow, Rodrik, Solow itd.) je naslovila peticijo na ameriški Kongres za postopni dvig minimalne plače (v treh letih za približno četrtino). Peticija je posledica povečane neenakosti v ZDA, kjer visoka rast v zadnjih treh desetletjih ni našla poti navzdol (ni bilo trickle-down učinka) do tistih z najnižjimi plačami. Peticija: Nadaljujte z branjem→

Finance poročajo, da je “nemški BDP lani rasel še bolj po polžje kot je bilo pričakovano. Brez večanja javne porabe bi bila Nemčija na robu recesije“… “Nemški BDP je lani zrasel za vsega 0,4 odstotka, kar je bila druga najšibkejša rast v zadnjih desetih letih.“

“Očitno je, da sta nemško gospodarstvo zavirali vztrajanje recesije v nekaterih evropskih državah in počasna rast svetovnega gospodarstva. Močno domače povpraševanje je to lahko kompenziralo le deloma” (direktor Destatisa Roderich Egeler) Nadaljujte z branjem→

V zadnjih letih se je med ekonomisti v blogosferi vodila velika bitka (nekateri jo imenujejo tudi vojna) glede tega, ali prevladujoča ekonomska veda ustrezno ponazarja realnost, ali in kako dobro lahko služi za napovedovanje, ali dovoljuje ekonomsko politiko ter kakšne spremembe v teoriji so potrebne, da bi bila bolj realistična. Odzivi so bili zelo različni – od čikaške neoklasične šole, ki se ne strinja, da je s samo teorijo kaj narobe, neokeynesianske šole, ki meni, da z razlikovanjem med kratkim in dolgim rokom v sicer neoklasičnem teoretskem okvirju splošnega ravnotežja ustrezno odgovarja na problem kriz in brezposelnosti, do post-keynesianske šole, ki zavrača same neoklasične predpostavke racionalnih posameznikov in učinkovitih trgov. 

Roger Farmer iz UCLA je naredil pomemben korak naprej v iskanju nove ekonomske paradigme. Nadaljujte z branjem→

Zahtevana donosnost na desetletne slovenske obveznice je najnižja v skoraj letu dni in se je v minulih treh mesecih znižala za več kot dve odstotni točki, v zadnjem mesecu pa za pol odstotne točke. Danes dopoldne je padla že na vsega 4.71% letno. Kako to, da imajo finančni trgi nenadoma tako radi Slovenijo? V bistvu se ne dogaja nič zelo posebnega, pač pa gre za učinke navadnega “lepotnega tekmovanja“.

Nadaljujte z branjem→

O tem sem že pisal, in sicer v Koliko je dovolj? in Jubileji: 80. rojstni dan BDP in 100. rojstni dan FED. In sicer o tem, da BDP na prebivalca kot mera blaginje, ter percepcija sreče med seboj nista nujno visoko korelirana. Statistike za nekaj najbolj razvitih držav kažejo, da se v zadnjih treh desetletjih kljub povečanju blaginje vsaj za dvakrat percepcija sreče sploh ni povečala. Krivulja sreče je ostala vodoravna. Problemi so lahko v merjenju “sreče”, ki je subjektivna kategorija in navzgor omejena, v kulturnih razlikah in problemu “over-reportinga” sreče v razvitih državah. Hkrati pa se sreča običajno odraža relativno glede na primerjalno skupino (“sosedje”), ne pa v dinamični primerjavi glede na preteklost.

Seveda pa je povsem možno, da – ne glede na zgornje težave v merjenju – materialna blaginja in sreča nista linearno povezana. Mogoče si je zamisliti, da raven sreče po določenem doseženem pragu blaginje začne absolutno upadati Nadaljujte z branjem→

Legalizacija marihuane v zvezni državi Colorado s 1. januarjem letos utegne prinesti daljnosežne učinke na legalizacijo te mehke droge tudi v Evropi (ne pozabimo, da je kajenje marihuane v medicinske namene dovoljeno že v 20 zveznih državah ZDA). Ključna vprašanja v zvezi z razširjeno uporabo in trgovanjem z marihuano so predvsem neposredni zdravstveni učinki in posredni učinki (morebiten dvig kriminalitete) na eni strani ter na drugi seveda ekonomski učinki ter regulacija trgovine z marihuano. O prvem sklopu morajo več povedati pristojni strokovnjaki, o drugem pa je zanimivo mnenje zapisal britanski The Economist, ki legalizacijo trgovine z marihuano podpira že od leta 1993. Nadaljujte z branjem→

• Is the Universe Made of Math? [Excerpt] – Scientific American
• The Economics of Love, Marriage and Altruism – David Friedman
• Is Larry Summers Right About “Secular Stagnation”? – John Cassidy
• What Market Failures Underlie Our Fears of “Secular Stagnation”? – Brad DeLong
• What Alan Greenspan Has Learned Since 2008 – Harvard Business Review
• Modern Macro Fails the Market Test – Matthew Yglesias
• The most damning critique of DSGE – Noahpinion
• Private Sector Evidence on the Worht of DSGE models – longandvariable
• Lies, Damned Lies and Rhetoric – Jane Mansour

Nadaljujte z branjem→

Odlična zgodba, ki jo delno popisuje že Keynes v “Splošni teoriji”. Timothy Taylor povzema analizo Roberta Dorfmana o izjemni navezavi med (ob J.S. Millu) dvema najbolj znanima ekonomistoma iz začetka 19. stoletja – med Thomasom Malthusom in Davidom Ricardom. Izjemno zagrizeno sta medsebojno – zasebno in javno – diskutirala in se nikoli strinjala, toda hkrati sta bila zelo dobra prijatelja. Zgodba odpira vprašanje medsebojnega spoštovanja ne glede na razlike v pogledih. Oziroma:

Se potrudimo slišati kritiko tako močno kot zastopamo lastna stališča? Ali dopuščamo možnost, da so naši pogledi samo nepopolna aproksimacija resnice, kot so tudi pogledi ostalih zgolj nepopolna aproksimacija resnice? Se lahko ne strinjamo o ničemer in kljub temu ostanemo prijatelji? Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Televizijske limonade so priročno zatočišče pred napornim vsakdanom gospodinj, upokojencev in najstnic že več kot pol stoletja. V osnovi se njihov koncept v vsem tem času ni bistveno spremenil: romance, prevare, spletke, vzponi in padci »dobrih« in »manj dobrih« likov, s katerimi, prvimi ali drugimi, se načeloma lahko poistoveti slehernik. Njihovi začetki so bili oglaševalsko zlato, saj so lahko marketinški eksperti oglase, ki so se vrteli med nadaljevankami, zelo natančno prilagodili populaciji gledalcev, ki je bila dopoldne, ko so se oddaje predvajale, doma. Glede na to, da so bile to večinoma gospodinje in upokojenci, so bili začetki povezani z oglasi za čistila in mila (angl. soap), kar je dalo ime temu žanru televizijske produkcije žajfnica (angl. soap opera). Nadaljujte z branjem→

To je odlična ideja! Nataša Briški, urednica Metine liste, predlaga:

Ustanovitev slabe stranke – po vzoru slabe banke bi v slabo stranko prenesli podkupljive, histerične, brezkarakterne in brez strategije politike, ki nas redno smešijo in sramotijo pred malimi ekrani, javnostjo in tujimi predstavniki, ki ves ta cirkus beležijo in pošiljajo domov. Želim si, da bi slabo stranko ustanovili čimprej in vanjo prispevali vsaj nekaj poslancev iz vsake poslanske skupine in iz lokalnih in državnih institucij, ki so nas v letu 2013 tolikokrat sramotili. Nadaljujte z branjem→