Po petih letih od začetka se zdi, da je kriza šele prav zagrabila. Življenjski standard povprečnega sodržavljana se je znižal za 10 odstotkov. Brezposelnost se je podvojila. Najti novo službo je redek luksuz. Splošno nezdovoljstvo zaradi poslabšanja življenjskih pogojev se širi in čaka kot speči požar. Lahko ga zaneti nezadovoljstvo ob premajhni kazni za pohlep peščice menedžerjev, ki so hoteli postati lastniki, ali ob vladi, ki želi z novimi in višjimi davki iz ljudi potegniti še več življenjskega soka, da bi lahko plačala za pohlep in neodgovornost peščice, ki so zakuhali to krizo.*

Zdi se, da časi, ko nam gre vse slabše, niso primerni za introspekcijo o tem, koliko sploh potrebujemo. Koliko je dovolj za dobro življenje. In kaj je dobro življenje. Toda, paradoksalno, prav krize so časi, ko se takšna vprašanja najpogosteje pojavljajo. V dobrih časih živimo na veliki nogi in razmišljamo le, kako bi sfinancirali še več naših materialnih želja. V slabih časih pa pride čas za poglobitev vase, za razmislek o temeljnih etičnih in moralnih okvirjih našega delovanja. O tem, kaj smo in o razliki med tem, kaj želimo in kaj potrebujemo.

John Maynard Keynes, ki ga poznate po neki drugi zelo znani knjigi, ki je dala teoretično utemeljitev za nekatere »zloglasnemu« keynesianizmu, je leta 1930, v času največje gospodarske krize 20. stoletja, objavil droben esej »Ekonomske možnosti za naše vnuke«. Keynesova teza je bila preprosta: tehnološki napredek je omogočil hitro rast proizvodnje glede na število delovnih ur, kar pomeni, da bodo ljudje v bodoče lahko delali manj, da bi zadovoljili svoje potrebe in več časa posvetili bistvu – kako, osvobojeni pritiska po ekonomskem preživetju, čim bolj kvalitetno preživeti prosti čas. Keynesova vizija je bila 15-urni delovnik (na teden), enake plače ali celo višje zaradi bolj enakomerne razdelitve dohodkov ter veliko prostega časa. Za Keynesa to ni bila utopija, pač pa normalna evolucija, ki bi naj navedene sadove prinesla sicer šele čez 100 let, torej tam okrog leta 2030.

Keynes se je seveda zmotil. Ne glede enormnega dviga produktivnosti in življenjskega standarda, pač pa glede dveh drugih stvari. Njegova vizija, da bomo delali manj za enako plačo in da bomo zasitili naše potrebe, se ni uresničila. Prva večinoma zaradi še povečane neenakomernosti razdelitve dohodkov, druga pa zaradi narave samega kapitalizma.

Šestdeset let kasneje, v času druge najhujše sodobne gospodarske krize, sta Robert Skidelsky iz Warwick University, sicer avtor večkrat nagrajene biografije o J.M. Keynesu, in sin Edward Skidelsky iz Exeter University, objavila knjigo »How much is enough«, ki gre po sledi Keynesovih razmišljanj o dobrem življenju. Koncept dobrega življenja spremljata od Aristotlovih misli do danes in pojasnjujeta, zakaj se je Keynes zmotil, zakaj BDP ni pravo merilo razvoja in zakaj tudi mera sreče ni niti pravi indikator razvoja, niti pravo merilo dobrega življenja. Lepota knjige je v sposobnosti upoštevanja ter hkratnega odmika od ekonomike, ki jo zganjamo ekonomisti in navezavi na koncepte humanistike, filozofije, morale in etike. Knjiga je odlična priložnost za temeljit premislek o tem, kaj je zares pomembno v življenju. In pri tem predvsem razmisleku, čemu je namenjeno ustvarjanje vrednosti, bogastva, če ne dobremu življenju?

Bistvo Keynesove zmote je, kot pišeta Skidelskyjeva, v napačnem, vendar takrat splošno razširjenem prepričanju, da je kapitalizem prehodni družbeni sistem, ki bo s svojo učinkovitostjo omogočil prehod v družbo, kjer bodo zadovoljene vse potrebe vseh članov družbe (ja, neke vrste socializem, vendar pod drugim imenom). Toda kapitalizem se je iz dobrega apostola (učinkovitost) po logiki svojega delovanja sprevrgel hkrati tudi v hudiča. Prinesel je monetizacijo vsega. Z monetizacijo pa dobrine ne postanejo samo primerljive med seboj, ampak se spremeni tudi njihova narava. Izobraževanje ni več samo sredstvo za doseganje dobrega življenja, ampak postane način povečanja »človeškega kapitala«. Kapitalizem je s svojo notranjo kreativnostjo in učinkovitostjo postal destruktiven za naše dobro življenje.

Kapitalizem je prinesel tudi konzumerizem, potrošništvo, ustvarjanje vedno novih želja. Ustvarjanje vedno novih produktov in storitev in njihovo agresivno oglaševanje pa ustvarjata več želja kot je dejansko naših potreb. Kar pa seveda onemogoča, da bi kadarkoli lahko zadovoljili vse želje, ki nam jih sugerira industrija prek medijev in potrošniških navad naše okolice. Smo v nenehnem pogonu, da zaslužimo še več, da bi lahko sebi in svojim bližnjim omogočili naslednjo novo in vročo stvar. Ne znamo se zaustaviti. Zato nikoli ne moremo biti srečni.

Izkušnje nas učijo, da materialne želje ne poznajo naravnih meja, pač pa se širijo v neskončnost. In kapitalizem temelji natanko na tej neskončni ekspanziji želja. Dal nam je prej nesluteno materialno blagostanje, hkrati pa nas je, kot pravita Skidelskyjeva, oropal tiste glavne koristi blagostanja – tega, da smo zadovoljni, da imamo »dovolj«. Namesto tega nas je naredil nezaustavljivo pohlepne.

Kako iz tega vlaka ven? Odgovor je v zavestnem samoomejevanju naših želja in spremembi koncepta našega bivanja. V smeri koncepta dobrega življenja. Toda kaj je to dobro življenje? Aristotel ga je opredelil kot srečo. Vendar pa sreča ne prihaja iz zunanjega sveta, pač pa iz naše notranjosti. Za Aristotla sreča pride z dobroto, ali natančneje s tem, ko kot posameznik ter inteligentno in etično bitje živiš v skladu z višjo resnico v tebi. Srečen si, ko slediš resnici v tebi, ko se samoizpolnjuješ. Ob tem pa so pomembni še sekundarni vidiki oziroma zunanje »dobrine«, kot so prosti čas, zadovoljivo materialno stanje, dobro zdravje, družina in prijatelji, uživanje in uspeh. Vse skupaj tvori celoto, ki ji lahko rečemo dobro življenje.

Materialni aspekt oziroma materialni del sekundarnih »dobrin« je pomemben, toda izjemno varljiv. Ekonomist Alfred Marshall je denimo rekel, da ima razmišljujoč človek dovolj 500 funtov na leto, Virginia Woolf je dodala, da je za pisatelja dovolj 500 funtov na leto in lastna soba. V današnjih cenah bi to pomenilo dobrih 30,000 evrov na leto. Toda ta minimalni materialni standard je lahko izjemno različen. Srečen je mogoče biti tako s 500 evri kot s 5,000 evri na mesec. Ključno je, da so ključne osnovne potrebe zadovoljene, torej dovolj dohodka za dnevne potrebe in steha nad glavo (pri čemer je oboje odvisno od želja posameznika) ter dostop do ključne socialne infrastrukture (zdravstvene in šolske storitve itd.).

Prav pri materialnem aspektu nas kapitalizem in okolica običajno zapeljeta v permanentno nesrečo, ko s svojimi materialnimi pogoji ne moremo dohajati želja, ki nam jih dnevno vsiljuje industrija potrošništva in naše primerjanje z neposredno okolico. Tukaj nas umetno spodbujene želje običajno zapeljejo onstran dejanskih potreb.

Druga skrajnost je maksimizacija sreče. Skidelskyjeva sta izjemno kritična do »ekonomike sreče«, novejše ekonomske vede, ki se je razbohotila v zadnjem desetletju in pol. Problem ekonomike sreče je v tem, da misli, da lahko z matematičnimi modeli, statistikami in ekonometrijo pove več, kot že vemo o sreči. Statistike o tem, kako srečni so ljudje, sicer na prvi pogled poakžejo zanimivo dejstvo, in sicer, da percepcija posameznikov o njihovi sreči ni nujno povezana z gospodarsko blaginjo. Statistike za nekaj najbolj razvitih držav kažejo, da se v zadnjih treh desetletjih kljub povečanju blaginje vsaj za dvakrat percepcija sreče sploh ni povečala. Krivulja sreče je ostala vodoravna. Iz tega je mogoče potegniti sklep, da materialne dobrine ne morejo prinesti sreče.

Toda problem je lahko bistveno bolj prozaičen., lahko gre preprosto za problem merjenja. Medtem ko je kazalec blagostanja navzgor odprt, pa je kazalec sreče navzgor omejen. Kako pravilno zabeležiti raven sreče nekoga, ki se je lani v anketi izjavil za zelo srečnega, letos pa so se mu dohodki podvojili? Statistično njegova raven sreče ne more porasti. Še večji problem je pri mednarodnih primerjavah indeksov sreče, saj so »standardi« dojemanja sreče za vsako državo zelo različni. Različni so tudi glede na psihično stanje vsakega posameznika. Kazalci sreče lahko največ povedo, kolikšna je moja percepcija sreče v tem trenutku glede na moje psihično stanje in glede na okolico, s katero se primerjam. Brutalno povedano, glede na to, kakšno hišo in avto ima sosed ter kam hodi na dopust ter glede na to, kako se danes počutim. Nič pa nam ne more povedati o dinamiki sreče glede na preteklost ali glede na druge države. Iz tega vidika bi bila seveda dobro počutje ali sreča kot kazalec blaginje, ki bi zamenjala BDP na prebivalca, popolnoma neumestna.

Še večji problem glede »ekonomike sreče« pa je etične narave. Če postane maksimizacija sreče temeljno vodilo pri ravnanju posameznika, to lahko vodi v čisto navaden hedonizem, kar pa seveda ni dobro iz vidika družbe. Gre za temeljni odmik od Aristotlove logike življenja v skladu z višjo resnico v tebi ter s tem tudi etičnega ravnanja. Gre za odmik od dobrega.

Kako torej do dobrega življenja? Skidelskyja se pri tem vračata nazaj na klasične filozofe in sociologe in definiciji »zadovoljnega« življenja, pri čemer mora imeti posameznik zagotovljene »osnovne dobrine«. Ne nujno materialne, pač pa splet »dobrin« od zdravja do družine, ki nekogaršnje življenje naredijo srečno. Skidelskyja pozivata k izgradnji boljše socialne infrastrukture, se pravi, da država prek redistribucije dohodkov omogoči vsem prebivalcem dostop do »osnovnih dobrin«, kot so zdravstvo, šolstvo, varnost itd. Pri tem se poigravata tudi z uvedbo temeljnega dohodka, ki bi posameznikom omogočil več časa za prosti čas, za samouresničevanje samega sebe. Seveda je tak koncept v tej situaciji precej iluzoren, toda gre v pravo smer. Morda čez 50 let.

Kar se mene tiče, bi rad, da bi se nekoč, ko bo prišel čas, približal tistemu, kar sem opazoval pri dedku, ko sem bil še mulc. Gledal sem ga, ko je sedel tam ob ogromni peči na drva v kuhinji, srkal čaj ali požirek obveznih dveh kozarcev rdečega vina na dan, in nas opazoval. V njegovih očeh pa je bil … neskončni mir. Kot da bi bil spravljen s seboj in svetom. Kot da bi poznal vse skrivnosti tega in onega sveta. Ko sem ga pogledal v oči, se mi je zdelo, kot da gledam v neskončno modrost. Modrost, katere opis sem kasneje našel pri Hermannu Hesseju v Siddharti. V podobi »iskalca«, ki po burnem življenju, polnem vzponov in padcev, najde pot do reke in se pridruži splavarju. Ob večerih gledata v reko, v neskončno modrost. Našla sta mir.

To so trenutki, nezavedni fragmenti, ki se jih včasih, hipoma zavem. Ko opazujem sina, ko poskuša zabiti žogo v koš. Ko z ženo kolesariva skozi istrske vasi. Ali v tistih zgodnjih jutrih ali poznih večerih na jadrnici v kakšnem čarobnem zalivu. Ali doma pri mami, ko obrezujem drevje, ali ko vsi, cela družina, zbrani sedimo za mizo. Ali ko se zalotim, kako uživam v debati s peščico prijateljev. Takrat se zavem, da je to moj »dovolj«.

Seveda pa veliko tega ne bi bilo, in moja sreča bi bila bistveno manjša, če bi bilo okolje manj prijazno, manj čisto, manj varno in če ne bi bilo socialne infrastrukture, ki mi je omogočila, da sem se sploh lahko zastonj šolal, da sem imel dobro zdravstveno varstvo. Iz tega vidika se mi zdi pomembno, da se ohrani in izboljša socialna infrastruktura, ki jo imamo in ki nam omogoča, da imamo čim bolj enake štartne pogoje, da lahko uresničimo svoje potenciale. Socialna država je ključ za dobro življenje.

______

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend