Raje imam, da tujci zgradijo drugi blok nuklearke v Krškem, verigo elektrarn na Muri in srednji Savi, pa plinsko elektrarno v Kopru. Naj imajo tujci tudi pol energetike v lasti, samo da bomo imeli dovolj energije in po zmerni ceni. Raje imam, da je Mercator v tuji lasti, ne pa da tako – s svojimi lastnimi močmi – odganja potrošnike in nam pred očmi hira in nezadržno crkuje. Raje imam, da so tri največje državne banke v tuji lasti, samo da dobro delajo in da mi jih ni treba reševati vsakih dvajset let. Raje imam Kolinsko v hrvaških rokah, samo da Argeta in Cockta še naprej obstaneta in ostaneta dve izmed najbolj prepoznavnih blagovnih znamk na zahodnem Balkanu (in širše). Raje imam, hm, tega tujega vrabca v roki, kot pa našega Goloba na strehi. Nadaljujte z branjem→

Mnogi zadnjič niso bili srečni, ko sem pisal o tem (tukaj in tukaj), da znižanje najvišjih davčnih stopenj v ZDA ni imelo vpliva na gospodarsko rast pač pa je zgolj povečalo proračunske deficite). Verjamem, da se mnogim ne da brati in iskati resnice, ampak raje ostanejo pri svojih zakoreninjenih (ideoloških) prepričanjih. Za tiste, ki pa so bolj fleksibilni v glavi, pa je spodaj nekaj odstavkov iz zakladnice skupnega znanja – iz wikipedije. Nadaljujte z branjem→

Mark Weisbrot iz CEPR je pred časom v Guardianu objavil razmišljanje o tem, kakšno razdejanje je politika varčevanja pustila v Grčiji. Predvsem iz vidika znižanja plač in povečanja brezposelnosti. Toda najhuje je to, da ta politika ni delovala. Če je temeljna predpostavka politike varčevanja, da država z interno devalvacijo (zadostnim znižanjem plač) poveča zunanjo konkurenčnost in se z izvozom povleče iz krize, potem ta politika v Grčiji ni delovala. Izvoz se ni bistveno premaknil, BDP je za 27% manjši, stopnja brezposelnosti znaša 27% (med mladimi 58%) in javni dolga se je iz 115 % BDP pred začetkom varčevanja povzpel na 176%.

Če je to uspeh, potem si moramo izmisliti nov izraz za popolni polom. Nadaljujte z branjem→

Roger Farmer iz UCLA že nekaj časa dela na spreminjanju predpostavk mikro obnašanja v makroekonomskih modelih. Njegova teza je, da sama predpostavka racionalnih pričakovanj ni napačna, problematična postane v povezavi s predpostavko enega in edinega možnega ravnotežja. Zato, kot sem pisal že pred časom, predlaga kontinuum (neskončno možnih) ravnotežij, do katerih pa posamezniki pridejo prek funkcije verjetja (beliefs). Če se v standardnem DSGE modelu spremenijo fundamenti, je treba spremeniti funkcionalno povezavo, kako posamezniki napovedujejo prihodnost. V Farmerjevem predlogu, pa so verjetja posameznikov že fundamenti: če se fundamenti spremenijo, posamezniki prek funkcije verjetja izberejo drugo ravnotežje. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Ekonomist Paul Krugman se v nedavnem zapisu na svojem blogu loteva vprašanja strokovnega poštenja in osebne integritete, še posebej znanih in priznanih ekonomistov. Slavnih, ki se redno pojavljajo v javnosti in imajo močan vpliv tudi na sprejemanje javnih politik.

Krugman opozarja, da prejem Nobelove nagrade ne pomeni, da ima ekonomist v vsem prav in da ga je treba vsakič upoštevati in poslušati ter imeti njegovo mnenje za nekakšno zlato ali prerokbo. Še posebej, seveda, če stalno daje trhle agrumente, ki jih empirična realnost ne potrjuje: Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden je Durs objavil prve izračune pobranih davkov v letu 2013, ki kažejo, da je po pričakovanju lani pobral za 477 milijonov evrov oz. 4.6% manj davkov kot v letu prej. Vendar pa to znižanje davčnega priliva ni zgolj posledica gospodarske krize, saj je lanski upad rasti znašal le polovico stopnje upada davkov. Razlog je mnogo bolj profan – gre za posledico (povsem nepotrebne) napake ekonomske politike. V ozadju pa seveda za posledico ideološke indoktrinacije oziroma uporabe napačne ekonomske filozofije v napačnem času. * Nadaljujte z branjem→

Ena najbolj ranljivih duš v zgodovini popularne glasbe. Prveč krhka za ta svet. In eden najbolj nežnih in krhkih glasov, ki je osebno ranljivost tako magično prelil v glasbo. Ta pesem je, hm, ….

Nadaljujte z branjem→

Thomas Palley, avtor knjige “From Financial Crisis to Stagnation“, vam v slabih 20 minutah razloži, kaj je v ozadju sedanje krize in kako jo rešiti. Ob tem pa vam zelo plastično razloži še razlike med različnimi ekonomskimi šolami in zakaj nobena nima čisto prav.

Bil sem ena zadnjih generacij, ki so jo konec 1980-ih let na ekonomski fakulteti še napol-zaresno posiljevali z marksistično politično ekonomijo. Izpit iz odurne “politične ekonomije socializma” pri Tajnikarju mi je uspelo narediti šele v četrtem poskusu in ko je bilo socializma konec, sem upal, da se z Marxom nikoli več ne bom srečal.

Toda očitno sem se zmotil. Namreč, Thomas Piketty iz Paris School of economics je v najbolj pričakovani knjigi letošnjega leta “Capital in the Twenty-First Century”, ki bo v angleščini izšla marca letos, z analizo neenakosti v kapitalističnem tržnem gospodarstvu prišel do precej podobnih spoznanj kot Karl Marx dobrih 170 let pred njim. Piketty ugotavlja, da je naravna tendenca kapitalizma koncentracija kapitala v rokah peščice lastnikov kapitala in povečevanje neenakosti, kar vodi do politično nevzdržnih družbenih tenzij. Nadaljujte z branjem→