V zadnjih dnevih in tednih je mnogo ljudi, začenši z ministrom za infrastrukturo  in do različnih novinarjev, diskutiralo o nujnosti, da za izgradnjo drugega tira Koper – Divača najdemo zasebnega vlagatelja. Super, tudi jaz sem za to. Vendar pa sem, preden sem se tako navdušil nad tem, da bi o tem javno govoril, naredil hitro kalkulacijo stroškov in koristi takšne in drugačnih opcij. Na žalost pa večina “navdušencev” nad javno-zasebnim partnerstvom v železniško infrastrukturo te domače naloge ni naredila, ampak govorijo na pamet.

Že preprosta kalkulacija pokaže, da se nobenemu zasebniku ne splača vlagati v drugi tir in da je iskanje zasebnega investitorja, torej javno zasebno partnerstvo (JZP) pri gradnji 2. tira absolutno nerealistično. Zasebnik bi za povračilo naložbe po optimistični varianti potreboval najmanj 100 let. Poglejmo. Nadaljujte z branjem→

Če ste slučajno zmedeni, kaj se je zgodilo v sredo pozno zvečer v Bruslju, ko naj bi bil dosežen načelni dogovor med evroskupino in Grčijo, niste edini. To je bil predmet špekulacij ves četrtek. Zgodba gre takole. Članice evroskupine naj bi se z grškim finančnim ministrom Varoufakisom načelno dogovorile o sporazumu in tekst sporazuma, ki naj bi “ušel” v Financial Times, naj bi bil že pripravljen s strani Dijsselbloema. Sporazum naj bi predvideval grški “commitment to a broader and stronger reform process …[and] their unequivocal commitment to the financial obligations to all their creditors,” v zameno za “extending and successfully concluding the present programme.“

No, do sporazuma nikoli ni prišlo. Pred samo potrditvijo sporazuma naj bi Varoufakis poklical v Atene predsednika vlade Tsiprasa, ta pa naj bi tak sporazum zavrnil. In potem se je izgubila ena ura med koncem zasedanja in tiskovno konferenco po njem. Na tiskovni konferenci je bil Dijsselbloem vidno frustriran in zelo kratek. In tukaj se začenjajo različne teorije, kaj se je v tej “izgubljeni uri” dogajalo. Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Ste se kdaj vprašali, zakaj ima elektronska pošta, v kateri vas neznanci prosijo za denarno pomoč, vedno enako ali pa zelo podobno vsebino? Zakaj gre vedno za Nigerijca, ki pričakuje bajno nakazilo in potrebuje nekaj sto dolarjev za administrativne stroške? Zakaj ne poskusijo zgodbe nekoliko spremeniti in nas pritegniti z nečim, česar nas večina ne bi izbrisala že po nekaj sekundah branja? Levitt in Dubner nas v knjigi Think like a freak (2014) poskušata prepričati, da je uporaba zdaj že standardnega formata prošnje pretkan način za filtracijo najbolj naivnih naslovnikov. Podjetni prevaranti, ki stojijo za elektronsko masovko, si namreč bistveno olajšajo delo s tem, da se osebno ukvarjajo samo s tistimi, ki njihovo prošnjo (kljub vsemu) vzamejo resno. Poslati dodatnih nekaj tisoč tipskih sporočil jih namreč ne stane praktično nič, časovno zahtevnejše delo pa se začne, ko v njihovo vabo žrtev ugrizne. Z zelo očitno nastavljeno vabo si za »drugi krog« pripravijo izbor najbolj naivnih žrtev. Nadaljujte z branjem→

Anatole Kaletsky v Project Syndicate izvrstno analizira grški boj z Nemčijo iz vidika teorije iger. Pravi, da je Grčija igro izgubila zaradi napačne strategije. Prehitro je pokazala svoje karte. Do konca bi morala igrati na karto znižanja dolga, nato pa na koncu pristati na njen resnični cilj, to je na omilitev politike varčevanja. Tako kot je Draghi izigral Nemčijo s tem, ko je z Nemci javno diskutiral le o neprevzemanju dolgov zaradi politike QE, na koncu pa ta sekundarni cilj opustil in zmagal s primarnim ciljem – to je z visokim monetarnim stimulusom (ki je za Nemce sicer a priori nesprejemljiv). Namesto tega je Grčija – sicer šarmantno in romantično – že na začetku prišla ven s kompromisnim predlogom, ki ne govori o znižanju dolgov, ampak le o omilitvi varčevanja. Zdaj več nima manevrskega prostora, nima prostora za popuščanje. Lahko le zamenja vlado z bolj poslušnimi “kolaboranti” z EU, ali pa igra radikalno do konca in izstopi iz evro območja.

S tem pa je zapravila priložnost tudi za vse ostale države, da bi odpravili to neumno politiko varčevanja, ki je celotno evrsko območje odpeljala v recesijo in deflacijo. Nadaljujte z branjem→

V povezavi z včerajšnjim člankom Tadeja Kotnika v Financah, ki govori o očitno kriminalnem pritisku vodstva Banke Slovenije na vodstva posameznih slovenskih bank, o prirejenih izračunih kapitala bank, o nepotrebnih ali mnogo previsokih dokapitalizacijah bank, o nepotrebnih izbrisih dotedanjih lastnikov ter o posledično mnogo previsokem povečanju javnega dolga, ki se bo plačal iz naših žepov, si velja ogledati motivacijo takšnega delovanja glavnih akterjev. Gre za vprašanje, v čigavo korist delajo visoki politiki in visoki funkcionarji v majhnih državah – v korist prebivalcev države ali v korist mednarodnih inštitucij in velikega kapitala?

Matt Yglesias je pred tremi leti lucidno opisal motivacijo teh “visokih predstavnikov” majhnih držav na primeru grškega premierja Papandreoua. V normalnih razmerah bi racionalno razmišljajoči politiki ravnali na način, ki bi jim omogočil ponovno izvolitev. V času EU-ifikacije pa so se preference malce spremenile. Visoki predstavniki (majhne) države nenadoma postanejo “solidarni z mednarodno skupnostjo“, kajti vidijo se v dobro plačanih službah v mednarodnih organizacijah, v upravah velikih podjetij itd. Zato dajejo tujini izjemno visoke koncesije. Obljubljao privatizacije, pristanejo na izbris domačih lastnikov bank ali se zadolžujejo po nenormalno visokih obrestnih merah. Kolaboranti z razlogom. Nadaljujte z branjem→

Avstrija je imela bistveno več posluha za slovenske strateške razvojne potrebe kot naša domača politika. Ob šolstvu in sodstvu so nam avstrijski vladarji zgradili tudi železnico. Z Južno železnico, ki je povezala Dunaj s Trstom, so pred 170 leti naredili arhitekturni in gradbeni podvig. Ter začeli z industrializacijo Slovenije. Seveda, avstrijski dvor je imel vizijo in dolgoročni strateški načrt.

Vizijo in strategijo ima Avstrija tudi danes. Avstrijski strateški interes danes je, da naredi obvoznico okrog Slovenije. Da uspe spraviti tovor, ki gre zdaj prek Slovenije, na avstrijske prometnice. Zato so oblikovali povsem novo prometnico in zlobirali v Bruslju, da je to postal jedrni panevropski koridor, Baltsko-Jadranski koridor. Koridor povezuje italijanska pristanišča prek Avstrije s Srednjo Evropo in naprej do Baltiškega morja.

Nadaljujte z branjem→

… sicer bi Nemčija imela precejšnje težave, kam izvažati. Zdaj lahko izvoz močno povečuje le še v tiste članice EU, ki še niso v evro območju. Tiste z evrom pa je nemška oktroirana ekonomska politika spravila v dolgo depresijo in deflacijo, da ne morejo več trošiti.

Vir: The Economist

Ko bomo čez 20 let gledali nazaj, se bomo spraševali, kako smo lahko bili tako neumni, da smo se pustili tako dolgo mučiti.

Konec prejšnjega tedna so se tuji mediji razpisali (glej dobro analizo Paula Ormeroda), da je grški finančni minister Yanis Varoufakis po profesiji (tudi) “game theorist“, torej specialist veje mikroekonomije, ki se imenuje “teorija iger”. To je načeloma zelo uporabna veda in se s pridom uporablja za reševanje strateških problemov med več igralci na trgu. No, Varoufakis se je očitno odločil, da to svoje znanje uporabi tudi kot finančni minister. Ker mu prejšnji teden ni uspelo pridobiti simpatij pri nemškem finančnem ministru Schaeubleju in pri ECB, se je odločil, da v igro potegne ostale države evro območja.

Včeraj je objavil tvit, v katerem je evrsko območje označil kot “hišo iz kart”, ki se bo sesula brez Grčije ter italijanski dolg označil kot nevzdržen. Nemudoma mu je odgovoril italijanski kolega Pier C. Padoan in italijanski dolg označil kot trden in vzdržen. Ter na koncu dodal “hvala lepa Yanis“. Nadaljujte z branjem→

Grčija ni tako zelo prepuščena na milost in nemilost državam kreditodajalkam in ECB, kot se zdi. Kot pravi John Cochrane, ji v primeru, da ji ostale države ne odobrijo reprogramiranja dolgov pod manj strogimi pogoji, ECB pa popolnoma zapre dostop do likvidnosti grškim bankam, ostane opcija izdaje bonov, torej dolžniških vrednostnih papirjev. Če bi te (elektronske ali fizične) “papirje” grška vlada uporabljala za izplačilo plač in socialnih transferjev ter sprejemala kot plačilno sredstvo pri plačevanju davkov in če bi jih sprejemale banke in trgovine kot zakonito plačilno sredstvo, in če bi postale trajne (brez dospetja), bi s tem Grčija de facto uvedla paralelno valuto. Drugače rečeno, ne bi ji bilo treba izstopiti iz evra, čeprav bi de facto bankrotirala v odnosu do držav upnic.

To seveda ni neka “first best” opcija, ampak le ukrep v skrajni sili. To Grkov ne more rešiti pred ključnim problemom, ki ga imajo sami s seboj, in sicer da imajo kronično nekonkurenčno gospodarstvo, da kronično trošijo več, kot ustvarijo in da se kronično izogibajo plačevanju davkov. Lahko pa jim kupi nekaj časa, da nova vlada naredi natančno to (začne reševati problem), če ji tega časa že nočejo dati Bruselj, Berlin in Frankfurt.

O takšnem predlogu je skoraj dve leti nazaj razpravljal že tudi Črt Jakhel – kot o realni opciji za Slovenijo in ostale “južne” države v času, ko imajo “severnjaki” pretrdo valuto.

Nadaljujte z branjem→

»Mnogi ne vedo, da so se v Slo­ve­niji manj kot de­se­tle­tje po od­pr­tju prve že­le­znice v An­gliji leta 1825 v oko­lici Ce­lja za­čela dela za že­le­znico, ki je po­ve­zala Du­naj z obalo,« pri­po­ve­duje že­le­zni­ški grad­beni stro­kov­njak, upo­ko­jeni pro­fe­sor dr. Bog­dan Zgonc s Fa­kul­tete za grad­be­ni­štvo in ge­o­de­zijo Uni­verze v Lju­bljani. Kot drugi so­go­vor­niki opi­suje, kako je bila Av­stro-Ogr­ska za­dnja oblast, ki je ra­zu­mela po­men že­le­zni­škega pro­meta in stra­te­ške lege slo­ven­skih kra­jev. Spo­mni, da je v času Ju­go­sla­vije vi­zija Da­nila Pe­tri­nje, usta­no­vi­te­lja Luke Ko­per, po­membno pri­spe­vala k iz­gra­dnji in­du­strij­skega tira do Di­vače, ki je te­melj tudi da­na­šnjih že­le­zni­ških ti­rov.

Nadaljujte z branjem→