Kolaboranti z razlogom

V povezavi z včerajšnjim člankom Tadeja Kotnika v Financah, ki govori o očitno kriminalnem pritisku vodstva Banke Slovenije na vodstva posameznih slovenskih bank, o prirejenih izračunih kapitala bank, o nepotrebnih ali mnogo previsokih dokapitalizacijah bank, o nepotrebnih izbrisih dotedanjih lastnikov ter o posledično mnogo previsokem povečanju javnega dolga, ki se bo plačal iz naših žepov, si velja ogledati motivacijo takšnega delovanja glavnih akterjev. Gre za vprašanje, v čigavo korist delajo visoki politiki in visoki funkcionarji v majhnih državah – v korist prebivalcev države ali v korist mednarodnih inštitucij in velikega kapitala?

Matt Yglesias je pred tremi leti lucidno opisal motivacijo teh “visokih predstavnikov” majhnih držav na primeru grškega premierja Papandreoua. V normalnih razmerah bi racionalno razmišljajoči politiki ravnali na način, ki bi jim omogočil ponovno izvolitev. V času EU-ifikacije pa so se preference malce spremenile. Visoki predstavniki (majhne) države nenadoma postanejo “solidarni z mednarodno skupnostjo“, kajti vidijo se v dobro plačanih službah v mednarodnih organizacijah, v upravah velikih podjetij itd. Zato dajejo tujini izjemno visoke koncesije. Obljubljao privatizacije, pristanejo na izbris domačih lastnikov bank ali se zadolžujejo po nenormalno visokih obrestnih merah. Kolaboranti z razlogom.

It’s interesting to try to think about the incentives facing Greek Prime Minister George Papandreou. Normally you would think that a national prime minister’s best option is to try to do the stuff that’s likely to get him re-elected. No matter how bleak the outlook, this is your dominant strategy. But in the era of globalization and EU-ification, I think the leaders of small countries are actually in a somewhat different situation. If you leave office held in high esteem by the Davos set, there are any number of European Commission or IMF or whatnot gigs that you might be eligible for even if you’re absolutely despised by your fellow countrymen. Indeed, in some ways being absolutely despised would be a plus. The ultimate demonstration of solidarity to the “international community” would be to do what the international community wants even in the face of massive resistance from your domestic political constituency.

Zgodba glede vloge Banke Slovenije v tem škandalu, ki se bo najbrž razvil v zgodbo o ropu stoletja, je tako relativno preprosta. Razložiti jo je mogoče na eni strani z dokaj težko situacijo, v katero se je spravila država zaradi dolgoletnega zanikanja problema v bankah (kjer ima pomembno vlogo spet BS), kar je dalo evropskim inštitucijam in finančnim trgom izredno (pre)moč nad suverenimi inštitucijami te države. Pristali so na vse. Ministrstvo za finance je obljubilo, BS pa izvrševala. Na drugi strani pa jo je mogoče razložiti s “kolaboracijo z razlogom“. Nekateri so se že videli na visokih funkcijah v Bruslju, drugi v upravah bank itd. Toda dejstvo je, da je bilo po nepotrebnem razlastninjenih precej ljudi, da smo (bomo) davkoplačevalci po nepotrebnem plačali veliko preveč, da bo javni dolg po nepotrebnem precej večji in da je nekdo zaradi tega storil samomor. Prava filmska kriminalka o državnem kriminalu pod prisilo mednarodnih institucij. Upamo lahko, da bo zadeva dobila sodni epilog.

Nekaj branja glede “kolaboracije”:

Iz tega vidika je simpatična vloga Tsiprasa in Varoufakisa v Grčiji, ki sta se odločila nasprotovati temu državnemu kriminalu nad lastnim ljudstvom pod diktatom mednarodnih inštitucij. Vprašanje pa je, kako dolgo lahko vztrajata v tej pokončni drži. Vprašanje časa, kdaj ju bodo dovolj privili z metodami in sredstvi, ki jih imajo na voljo. Toda Tsipras in Varoufakis veliko izbire pravzaprav nimata. Kot pravi Paul Krugman, sta preveč radikalna, da bi lahko dobila povabilo v Davos ali da bi bila sprejemljiva za visoko funkcijo v Bruslju ali Parizu. Nimata opcije “kolaboracije z razlogom” oziroma “solidarnosti z mednarodno skupnostjo“, lahko le kolaborirata s svojim volilnim telesom.

2 responses

  1. Konec septembra 2013 je Oliver Wyman naračunal 2,8 milijarde “luknje” v slovenskih bankah. Ker ta znesek nikakor ne bi zadoščal za resen pritisk na Slovenijo, je iz Bruslja priletel nalog, da je potrebno povečati znesek na 4,8 milijarde (toliko kot so bile takrat devizne rezerve).

    In kar naenkrat se je začelo ponovno vrednotiti predvsem vrednost kolaterala bančnih terjatev. Ad absurdum. In se je v 2 mesecih našlo te 2 milijardi. Ostalo zgodbo poznate. Mislim pa da ste spregledali ključnega akterja in sicer ministra za finance Uroša Čuferja, tistega ki je “obljubil”. Tistega, ki je dne 15.7. na razgovoru pri predsedniku države Pahorju dejal:

    ” najprej bomo prodali podjetja iz prvega svežnja, potem bo prišel na vrsto drugi in treji, da bi se na koncu lotili tistega kar zahod razume kot pravo privatizacijo, tj. privatizacijo zdravstva in šolstva”

    Čufer je bil ključni operativec v tej zgodbi, ne BS. Bil je tisti, skupaj z Alenko Bratušek, ki je z izmišljenimi grožnjami “nategnil” poslance, da so privolili v izdajo ne samo nacionalnega interesa, temveč tudi svojih volilcev.

    Slovenski del te zgodbe, ki jo razkriva Kotnik je manjši del. Večji del predstavlja načrten napad na Slovenijo iz strani Bruslja in finančnih krogov, ki stojijo iza njih. Slovenija je glede na svoj obseg nepomembna, “imateriall” kot smo nekoč rekli v pogajanjih z EK. Je pa bila po drugi strani izjemno moteč primer vzhodnoevropske države, primer kako lahko država vodi trezno makroekonomsko politiko brez zadolževanja in uspešno raste ob nacionalnem lastništvu svoje industrije. To je bil glavni in hud greh. Zato je bilo potreno mobilizirati najprej desni spekter (Janšo), da je v klasični maniri do perfekcije izvedel doktrino šoka med 2004 in 2008, potem Quslinge v Pahorjevi vladi in v Banki Slovenije, da so zablokirali sanacijo bank (videl na lastne oči). Ko je prišlo do povsem nepotrebne krize, oz. krize ki bi si jo Slovenija glede na svoj makroekonomski položaj lahko izognila, pa jo je bilo potrebno dotolči s Šušteršičevim in Janševim klicanje trojke. Ko tudi ta poteza ni povsem uspela, je bilo potrebno dotolči Slovenijo s predimenzioniranim reševanjem bank…..

    Če te, mednarodne komponente, ne razumete, ne morete razumeti ničesar.

  2. Dajmo kitajcem v gradnjo drugi tir,saj so dejali ko so bili pri nas na obisku,da zadevo lako naredijo za maksimalno ceno 900 miljonov,pod pogojem da imajo prvo besedo oni.Verjamem,a pri njih potem nebo še zadaj 5 aneksov in končna cena 1.5 Miljarde erov.

%d bloggers like this: