Koliko integracije je treba žrtvovati za ohranitev suverenosti in demokracije?

31 julija, 2017 By jpd in gospodarstvo

Če je še pred dvema desetletjema, ko je Dani Rodrik pisal o politični trilemi globalizacije, bilo naslovno vprašanje irelevantno oziroma je bilo postavljeno prej kot “Koliko demokracije in suverenosti je smiselno žrtvovati za več odprtosti?“, je danes povsem samoumevno v večini zahodnih držav. Dejstvo je, da je “globalizacija šla predaleč” iz vidika porušitve notranjega gospodarskega in političnega ravnotežja v razvitih zahodnih državah in da je zaradi tega to udarilo nazaj v obliki desničarskega populizma. In dejstvo je, da večina zahodnih držav zdaj išče poti nazaj k manj odprtosti in več suverenosti in demokracije.

Kar se mene tiče, je bil Brettonwoodski sistem s kapitalskimi kontrolami (brez prostega pretoka finančnega kapitala) in z nepopolno liberalizirano trgovino (predvsem pri občutljivih proizvodih, kot so hrana, tekstil in jeklo) iz vidika ekonomsko – politične vzdržnosti optimalen. In kar se mene tiče, bi bil v kontekstu EU povratek nazaj na prostotrgovinsko območje (brez monetarne unije in brez prostega pretoka kapitala ter brez popolne mobilnosti delovne sile in trgovine s storitvami) iz vidika ekonomsko – politične vzdržnosti optimalen. Hočeš nočeš se nam zdaj dogaja nekontroliran povratek nazaj na staro, zadnje delujoče stanje. In ker gre za nekontroliran proces, ki ga vodijo populistične desničarske struje, se lahko v tem procesu marsikaj nezaželenega zakuha. Tudi razpad EU in kakšna vojna.

Nadaljujte z branjem→

Nove razvojne usmeritve

30 julija, 2017 By jpd in gospodarstvo 4 komentarji

Drago Babič

Makroekonomska slika Slovenije se močno spreminja. Od leta 2013, ko je zaradi prezadolženosti kriza dosegla vrhunec in smo bili prisiljeni izvesti obsežno sanacijo bančnega sistema, se razmere hitro izboljšujejo.

Po treh letih zmerne rasti BDP dosegamo v letošnjem letu v 1. kvartalu nadpovprečno rast v višini 5,3% in se še krepi. Tako smo že presegli magično mejo 40 mrd ustvarjenega BDP v enem letu, konec leta se ga bo nabralo za 42 mrd. Nosilec take rasti je izvoz, ki raste po še višjih stopnjah, letos v prvem kvartalu realno medletno za 8,7%, presežek v plačilni bilanci s tujino pa dosega 5,7% BDP oziroma 2,1 mrd. V tem obdobju spremlja izvoz tudi povečana domača potrošnja prebivalstva za 4% in povečanje investicij za 10,5%.

Nadaljujte z branjem→

Weekend reading

30 julija, 2017 By jpd in gospodarstvo

Hayek, Deflation and Nihilism

26 julija, 2017 By jpd in gospodarstvo

Uneasy Money

In the discussion about my paper on Hayek and intertemporal equilibrium at the HES meeting last month, Harald Hagemann suggested looking at Hansjorg Klausinger’s introductions to the two recently published volumes of Hayek’s Collected Works containing his writings (mostly from the 1920s and 1930s) about business-cycle theory in which he explores how Hayek’s attitude toward equilibrium analysis changed over time. But what I found most interesting in Klausinger’s introduction was his account of Hayek’s tolerant, if not supportive, attitude toward deflation — even toward what Hayek and other Austrians at the time referred to as “secondary deflation.” Some Austrians, notably Gottfried Haberler and Wilhelm Roepke, favored activist “reflationary” policies to counteract, and even reverse, secondary deflation. What did Hayek mean by secondary deflation? Here is how Klausinger (“Introduction” in Collected Works of F. A. Hayek: Business Cycles, Part II, pp. 5-6) explains the difference between primary and secondary deflation:

View original post 2,186 more words

Parenzana kot simbol avstrijskega razvojnega modela

25 julija, 2017 By jpd in gospodarstvo 1 komentar

Z Miranom se nisva mogla upreti, da danes ne bi ponovila hrvaške polovice Parenzane (od Umaga prek Buj do Poreča). Glede na lansko leto se na trasi ni zgodilo nič novega: odsek med Završjem in Oprtaljem je še vedno “rocky”, predori neosvetljeni, ob poti so še vedno kupi gramoza, nemenjeni utrditvi proge, zadnjih deset kilometrov pred Porečem so oznake za Parenzano še vedno zelo skope. Vendar je Parenzana še vedno božanska.

Kar se tiče politično-ekonomske dimenzije, pa se je v glavah naših politikov očitno zgodil gromozanski miselni preskok. Odkar je nekdanji finančni minister Mramor s svojo kratkovidno računovodsko in protirazvojno logiko zapustil vlado, je ta sprejela odločitev o strateški pomembnosti drugega tira Koper – Divača za slovenski gospodarski razvoj. In pri tem uporablja argumente, ki so jih predstavniki vlade preplonkali iz naših javnih objav. Kar je v redu. Problem pa je še vedno v nerazumevanju optimalnosti načina financiranja tega projekta, vendar verjamem, da bo Madžarska “padla ven” iz finančne strukture, čim bodo odobrena EU blending sredstva. Ali pa z zavrnitvijo zakona na referendumu.

V glavnem stvari gredo v boljšo smer, kot se je nakazovalo lani.

DAMIJAN blog

Če dopuste tradicionalno preživljaš v Istri, je prekolesariti Parenzano, opuščeno nekdanjo ozkotirno železniško progo, ki je povezovala Trst mimo slovenskih obalnih mest ter istrskega hribovitega zaledja (Grožnjan, Motovun) s Porečem, nekaj podobnega kot iti na Triglav, če si Slovenec. Vsaj enkrat v življenju moraš opraviti s to simboliko. Triglav sem prvič “obdelal” v šestem razredu osnovne šole, Parenzane pa se nisem lotil vse do letos, kljub temu, da sem zadnjih 18 let aboniran na kampiranje blizu Umaga. Šele letos sem se odločil simbolno postati pravi Istrian (no, šele lani jeseni mi je med kolesarjenjem na Grožnjan “kapnila” ta simbolna povezava).

Parenzana je izjemna simbolna, kolesarska, kulturno – zgodovinska in ekonomsko – razvojna izkušnja. Ob tem pa je Parenzana tudi izjemna estetska izkušnja. V prvem delu bom poskusil zaobjeti slednjo, v nadaljevanju pa so lotim tudi ekonomsko – razvojne paradigme.

View original post 3,739 more words

Prodaja NLB: Zakaj so naši politiki tako ponižni do Bruslja?

24 julija, 2017 By jpd in gospodarstvo

Bine Kordež

Iz skopih informacij glede prodaje NLB ter razumljivo še bolj previdnih izjavah finančne ministrice se da izluščiti, da smo na Evropski komisiji zaprosili za podaljšanje roka za tri leta (torej 2020) z istočasno ukinitvijo omejitev pri poslovanju NLB. Kot vemo, smo v letu 2013 z 1,55 milijarde evrov dokapitalizirali Novo Ljubljansko banko, kar se je štelo kot državna pomoč. Zato smo se takrat obvezali, da bomo banko prodali do konca leta 2017, njeno poslovanje pa bo omejeno. Postopek prodaje se je pričel lani pomladi, pred dobrim mesecem dni pa se je vlada odločila, da zaradi prenizko ponujene kupnine postopek prodaje ustavi. Glede na dosedanja dogajanja ter razmere na finančnih trgih bo s precejšnjo gotovostjo neuspešen tudi drugi poskus, zaradi česar bi si že danes morali zastaviti drugačne cilje.

Nadaljujte z branjem→

Neliberalne demokracije ali večstrankarske kleptokracije in sistemska korupcija

23 julija, 2017 By jpd in gospodarstvo 2 komentarja

Branko Milanović se razvija v enega ključnih progresivnih intelektualcev sodobnega časa. Iz tedna v teden se krepi njegova kritična analiza obstoječih intelektualnih tez in razlag sodobnih politekonomskih procesov, ki jih nato izzove z bolj pronicljivimi razlagami. Podobno velja za svežo kolumno, v kateri učinkovito ovrže tezo, da gre v primeru nekaterih sodobnih samodržcev tipa Putin ali Orban za koncept “neliberalne demokracije“. Torej za formalno demokracijo, ki pa ji manjka zahodnjaških liberalnih vrednot. Milanović pravi, da ne gre za pomanjkanje zahodnjaških liberalnih vrednot, pač pa za načrtno izbrane floskule v obliki antizahodnjaših parol, ki dajejo volilnemu telesu občutek, da se vladajoča stranka zavzema za domače interese. Vse skupaj pa izključno z namenom, da lahko vladajoča stranka krade, dokler je na oblasti. Vladajoča stranka je zgolj organizirana oblika kraje. In v sistemu večstrankarske kleptokracije si mora vladajoča stranka le zagotoviti, da bo vedno zmagala na volitvah.

Nadaljujte z branjem→

Zakaj ženske ne postanejo direktorice?

22 julija, 2017 By jpd in gospodarstvo

Še eden v seriji člankov, ki ugotavlja, da je na samem korporativnerm vrhu zelo malo žensk (med Fortune 500 največjih jih je samo 6%) in da so razlogi za to strukturne narave. Večinoma gre za samo-(ne)selekcijo, torej za osebno odločitev žensk, da svojega življenja in družine ne žrtvujejo za kariero. Kadar pa se za to odločijo, običajno naletijo na večje težave, kot so pričakovale. Pri top menedžmentu gre pač za moški svet, ki je izjemno konkurenčen in krvav, in še dodatno krvav postane, kadar se vanj želijo spustiti ženske. Kot da bi naravni instinkt pri moških želel izločiti še posebej žensko konkurenco.

No, mene to dejstvo, da se malo žensk odloči za in še manj se jih prebije povsem na vrh, niti tako ne moti (če odmislim povsem egalitaristična načela). Zakaj pa bi ženske tako nujno morale v krvavo moško areno in se tepsti po moško? Kar se mene tiče, je to v nasprotju z mehkejšo žensko naravo, nekako nenaravno. Zdi se mi, da na drugih pozicijah ženska narava pride bistveno bolj do izraza oziroma je bolj “učinkovita”, kot pa na funkciji morskega psa. Škoda jih je za to. Seveda pa se bom vedno zavzemal za to, da – kadar se odločijo za “moško kariero – imajo pri tem ženske povsem izenačene pogoje kot moški.

Nadaljujte z branjem→