Bine Kordež

Pred nekaj dnevi smo lahko prebrali vznesene članke o tem, kako je Grčiji uspelo prebroditi najtežji del krize. Poleg pohval odrekanju in prizadevanju Grkov, je bila v novicah izpostavljena predvsem ogromna pomoč, ki jo je Evropska Unija (članice evrske skupine) nudila tej državi. Pristop večine medijev (tudi naših) je bil predvsem v prikazu velikega žrtvovanja in pomoči s strani EU Grkom, ki so dolga leta živeli preko svojih zmožnosti. Torej pomoči “lenim” Grkom, kot je na osnovi medijskih sporočil zaključil povprečni bralec. Da je zgodba precej bolj kompleksna, recimo kar drugačna, je v svojem članku lepo predstavil že Damijan. Izpostavil je predvsem dve zadevi:

• da se je z reševanjem in pomočjo Grčiji, v bistvu reševalo in pomagalo nemškim in francoskim bankam; le-te so s financiranjem dolga preko članic EMU dobile poplačane svoje kredite, pri katerih bi sicer utrpele velike izgube, ter
• da načrt, kako bo Grčija do leta 2060 z varčevanjem in vzdržno proračunsko politiko vrnila najete kredite, preprosto ni realen, niti izvedljiv.

Takšna (samo)hvala evropskih politikov je bila povedana predvsem z namenom, da se zakrije njihove napake pri reševanju grške krize ter seveda odlaganje problema v prihodnost. V leta, ko se bodo s tem pač spoprijemali drugi politiki.

Nadaljujte z branjem→

Ko so ta ponedeljek najvišji predstavniki Evropske komisije oznanili, da je Grčija po osmih letih in koncu tretjega paketa pomoči uradno izšla iz programa pomoči, so uporabljali zelo velike besede. Francoz Pierre Moscovici, komisar za ekonomske in finančne zadeve, je govoril o tem, da Grčija zdaj končno lahko »obrne novo stran« in »začne novo poglavje« ter da je s tem tudi konec »eksistencialne krize« evrskega območja. Poljak Donald Tusk, predsednik Evropskega sveta, je Grčiji čestital z besedami, da je »z velikimi napori in evropsko solidarnostjo zajela dan«. Ostali evropski visioki uradniki pa so govorili o tem, da je Grčija končno spet postala »normalna evrska država« z dostopom do finančnih trgov.

Toda ta evrokratska evforija je precej kratkega daha. Preprosto zato, ker je namesto na realnih predpostavkah zasnovana na fantazijskih projekcijah.

Nadaljujte z branjem→

ZDA so tradicionalno mednarodno najbolj glasne pri obsojanju in preganjanju korupcije – v tujini. Ameriška vlada, njene uradne organizacije z mednarodno aktivnostjo, kot so USAID, ter največji think tanki, ki propagirajo svobodo in prosti trg in ki jih prek različnih fundacij obilno financirajo najbogatejše ameriške družinske dinastije, vsemu “manj razvitemu svetu” pridigajo o zlu korupcije ter financirajo kampanje za zmanjševanje korupcije. Perverzija pa je seveda v tem, da jih moti samo korupcija v tujini. Jasno, ker bi utegnila škoditi interesom ameriškega kapitala v tujini. Korupcija doma jih ne moti. Ne moti jih, da imajo lobisti v ZDA daleč največji vpliv na vladne ekonomske politike. Ne moti jih, da so ZDA ujete v “state capture“, kjer največja podjetja oziroma lobiji ugrabijo državne inštitucije in kreirajo vladne politike. Ne moti jih kriminal belih ovratnikov v enormnem obsegu in v povezavi z mižanjem organov pregona.

Mora biti izvoljen Donald Trump, pri komer je prav vse “mutno”, če ne že na robu kriminala ali onstran njega, da lahko pride posebni preiskovalec Robert Mueller in začne razkrivati delček kriminala belih ovratnikov, v povezavi s politiko.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi sem objavil članek s prikazom gibanja kreditov podjetjem. Iz analize je bila razvidna predvsem izjemna rast do leta 2008 ter današnje, bistveno bolj ugodne razmere na tem področju. Glede na kapitalske vire je trenutni obseg posojil podjetniškega sektorja precej manj tvegan, bistveno nižja pa so tudi tveganja v bančnem sistemu. Zaradi tega bi morebitna ponovna finančna kriza imela mnogo manjše negativne posledice za naš bančni sistem kot po letu 2008, ko je večina bančnih izgub izvirala iz slabih posojil podjetjem. Pomemben kreditojemalec v bankah je seveda tudi prebivalstvo, a v tem segmentu banke večjih izgub niso realizirale. Vseeno pa je za ljubitelje številk in razumevanje bančnega sistema zanimivo pogledati nekaj podatkov o gibanjih teh posojil.

Po vseh navedenih kriterijih so torej danes razmere v bančništvu s stališča tveganj bistveno boljše kot leta 2008 ter tudi boljše glede na druge države EU. Ponovitev krize v takšnem obsegu kot po letu 2008 torej ni možna. Takšne rezultate bi lahko ocenjevali celo kot preveliko previdnost slovenskih bank…

Nadaljujte z branjem→

Vsem sodobnim populistom je skupen bes do medijev. Ker pač (nenjihovi) mediji ne podpirajo njihovih grandioznih idej o superiornosti njihove nacije ter njihove lastne mesijanske vloge. In pri tem radi – najbrž nehote – citirajo Hitlerjev Mein Kampf.

Nadaljujte z branjem→

Trump je danes, ko je prenehal čivkati o Omarosi, spet čivknil o svoji strategiji ponovnega uvajanja carin kot načina vračanja nazaj v slavno ameriško zgodovino carinske zaščite, ko “tujci niso mogli krasti ameriškega premoženja”:

Vendar pa glede tega obstaja manjši problem, in sicer: Kako daleč nazaj v slavno ameriško carinsko zgodovino bi se Trump rad vrnil? Poglejte spodnjo sliko s povprečno carinsko stopnjo na ameriški uvoz.

Torej, bi se Trump rad vrnil: Nadaljujte z branjem→

The Economist je cel prejšnji teden gostil debato o tem, ali je kapitalizem lažiran oziroma prirejen sistem v korist elit. Debata je bila motivirana z uvodnimi stališči dveh podobno znanih, vendar osebnostno in svetovnonazorsko diametralno različnih ekonomistov. Jason Furman, profesor na Harvardu, prej pa 8 let eden glavnih  in nato zadnja leta glavni ekonomski svetovalcev Baracka Obame, ki se je proslavil predvsem z analizami glede monopsona na trgu dela (dominantna moč delodajalcev nad delojemalci) in analizami povečane monopolizacije v večini panog v zadnjih desetletjih, pravi, da je. Sicer ima pri tem v mislih predvsem ameriški kapitalizem, pri čemer to tezo dokazuje s tem, da zato, ker ameriški kapitalizem daje sistematično socialno slabše rezultate (večja neenakost, manjša medgeneracijska mobilnost, slabša kvaliteta izobraževanja, slabši dostop do kvalitetnih zdravstvenih storitev itd.) od različnih evropskih tipov kapitalizma, mora biti ameriški sistem prirejen v korist elit.

Meni je všeč njegov pristop v medčasovni primerjavi socialnih izidov ameriškega kapitalizma s kazinom. Če je ta isti ameriški kapitalistični kazino dajal pred desetletji socialno bolj ugodne izide kot zdajšnji kazino in če zdajšnji ameriški kapitalistični kazino daje slabše socialne izide kot evropski kapitalistični kazinoji, potem je velika verjetnost, da je ameriški kapitalistični kazino lažiran oziroma prirejen v korist elit.

Nadaljujte z branjem→