Grška finančna tragedija z zamolčanimi umazanimi podrobnostmi

Ko so ta ponedeljek najvišji predstavniki Evropske komisije oznanili, da je Grčija po osmih letih in koncu tretjega paketa pomoči uradno izšla iz programa pomoči, so uporabljali zelo velike besede. Francoz Pierre Moscovici, komisar za ekonomske in finančne zadeve, je govoril o tem, da Grčija zdaj končno lahko »obrne novo stran« in »začne novo poglavje« ter da je s tem tudi konec »eksistencialne krize« evrskega območja. Poljak Donald Tusk, predsednik Evropskega sveta, je Grčiji čestital z besedami, da je »z velikimi napori in evropsko solidarnostjo zajela dan«. Ostali evropski visioki uradniki pa so govorili o tem, da je Grčija končno spet postala »normalna evrska država« z dostopom do finančnih trgov.

Toda ta evrokratska evforija je precej kratkega daha. Preprosto zato, ker je namesto na realnih predpostavkah zasnovana na fantazijskih projekcijah.

Naj spomnim, da je v treh paketih pomoči (2010, 2012 in 2015) Grčija dobila za 288.7 milijard evrov finančne pomoči, kar je največji reševalni program v zgodovini. Pri tem seveda izraza »finančna pomoč« ne smete razumeti kot »darilo«, pač pa kot kredit, ki ga je seveda treba vrniti. V prvem paketu leta 2010 je Grčija dobila 110 milijard evrov novih kreditov, od tega so 80 milijard prispevale evrske države. Tedanja grška vlada se je v zameno zavezala znižati proračunski deficit za 30 milijard evrov v obliki znižanja javnih izdatkov in povišanja davkov. Drugi paket leta 2012 je bil še izdatnejši, znašal je 130 milijard evrov novih kreditov, pri čemer so zasebni upniki morali pristati na 53.5% »striženje«. Grška vlada pa je morala pristati na to, da bo javni dolg znižala iz 160% na 120.5% BDP do leta 2020. Pri tem je treba paziti na to, da večinoma ni šlo za dodatno povečanje kreditov Grčiji, pač pa za zamenjavo obstoječih z novimi krediti z nižjo obrestno mero, nekaj pa je bilo dodatnih kreditov za poplačilo zapadlih obveznosti. Večina teh 240 milijard evrov odobrenih kreditov je tako šla za poplačilo obveznosti do nemških in francoskih bank ter za tekoče servisiranje zapadlih obveznosti, predvsem do Mednarodnega denarnega sklada (MDS). Več v nadaljevanju.

V vmesnem času so analitiki MDS na grozo njihovih šefov ugotovili, da se kljub novim odobrenim kreditom in rezanju javnih izdatkov grški javni dolg še kar povečuje, in sicer iz manj kot 130% BDP v letu 2009 na več kot 170% BDP že v letu 2012. Bolj kot so Grčiji posojali novi denar in celo ostrigli zasebne (nebančne) upnike in bolj kot so grške vlade pod diktatom zloglasne »trojke« (Evropska komisija, ECB in MDS) rezale javne izdatke, bolj se je javni dolg povečeval. Tiste z osnovami znanja ekonomije in matematike tak razvoj seveda ni mogel presenetiti, saj se je z rezanjem javnih izdatkov po računovodski definiciji zmanjševal tudi BDP. In ker se je ta zmanjšal za četrtino, je seveda statistično gledano tudi javni dolg glede na BDP moral poskočiti najmanj za četrtino.

Ob padajočem BDP in zmanjšanih prilivih v proračun ter kljub obema paketoma novih kreditov konec junija 2015 grška vlada ni mogla plačati obroka kredita MDS, kar je pomenilo bankrot do MDS. Da bi se temu izognili je sledil še tretji paket pomoči, ki je Grčiji odobril dodatnih 86 milijard evrov novih kreditov, ki pa niso bili v celoti počrpani. Ta finančni paket je bil odobren v zameno za permanentni velik primarni presežek v proračunu, za dodatne reze v javnih izdatkih, za davčno reformo, za privatizacije javnih podjetij in za reformo trga dela. V tretjem paketu se je zloglasna »trojka« razbila, saj MDS ni hotel sodelovati pri odobroitvi dodatnih kreditov, dokler EU države Grčiji ne odpišejo polovice dolga. MDS je pri tem stališču vztrajal vse do danes, saj trdi, da je ob teh pogojih in projekcijah rasti grški javni dolg dolgoročno nevzdržen.

Čemu torej evforija? Resnici na ljubo se po treh paketih pomoči na prvi pogled, za ekonomsko neuke in za tiste, katerih časovni horizont sovpada z dolžino njihovih mandatov, danes zdijo perspektive za Grčijo tja do leta 2060 naravnost odlične. Kredite iz tretjega paketa pomoči naj bi Grčija začela odplačevati šele leta 2034 in jih odplačala do leta 2060. Povprečna obrestna mera znaša le 1.62%, hkrati pa ima Grčija denarne zaloge iz zadnjega paketa pomoči in ji dve leti ne bo treba po dodatni denar za refinanciranje dolgov.

Sliši se super. EU države so bratsko solidarnostno pomagale Grčiji, da ne bankrotira, da se je finančno sanirala in ima spet dostop do mednarodnih finančnih trgov. V zameno za to pa mora Grčija zgolj racionalizirati javne izdatke, reformirati davčni sistem in trg dela ter privatizirati vsa javna gospodarska podjetja. No, dejansko mora naslednjih 42 let zniževati javne izdatke in povečevati davke tako, da bo lahko do leta 2060 vzdrževala permanenten primarni presežek v proračunu (presežek brez upoštevanja izdatkov za obresti). Do leta 2022 naj bi ta presežek znašal 3.5% BDP, nato pa do leta 2060 le še 2% BDP.

In v zadnjih dveh stavkih je srž grškega problema, ki se z uradnim koncem aranžmaja finančne pomoči samo prelaga za  nekaj let v prihodnost. Namreč Grčijo so prisilili, da bo naslednjih pet ustvarjala za 3.5% BDP več fiskalnih prihodkov od odhodkov, nato pa še 38 let ta presežek v višini 2% BDP. Na papirju se uradnikom in visokim predstavnikom Evropske komisije (EK) to najbrž zdi povsem sprejemljivo. Toda praksa je drugačna. Ta zahteva EK praktično temelji na znanstveni fantastiki. Barry Eichengreen in Ugo Panizza sta leta 2014 naredila raziskavo, kjer sta ugotavljala, koliko držav je bilo (v obdobju 1974-2013) sposobno dolgoročno vzdrževati primarni presežek nad 3% BDP. Ugotovila sta, da je bilo v zadnjih 40 letih le 5 takih držav, kjer jim je uspevalo vzdrževati 10 let dolgo primarni presežek nad 4% BDP in le 12 držav, ki so 10 let dolgo imele primarni presežek nad 3% BDP. Primerov držav s primarnim presežkom nad 3% BDP v obdobju 10 let je torej ekstremno malo in primarno gre za majhne razvite države in za izjemne razmere ter v obdobju visoke gospodarske rasti. Njihove izkušnje bo zato težko ponoviti že za obdobje 10 let, kaj šele zaporednih 42 let. To je znanstvena fantastika. Sploh pa ob tako nizki rasti.

primary-surplas_eichengreen

Vir: Eichengreen & Panizza (2014)

Grčiji bo torej praktično nemogoče vzdrževati tako velik primarni presežek v sedanjem obdobju, ko se je po 10 letih recesije vrnila šibka rast (1.4% v 2017). Bolj kot bo zasledovala presežek, bolj bo morala rezati javne izdatke in višati davke, temu ustrezno bo nižja gospodarska rast in tem hitreje se bo povečeval dolg glede na BDP. To je stvar navadne aritmetike, osnovne računovodske logike na makro ravni in je tehnično neizvedljivo. Drugače povedano, ne morete od države, ki je v globoki ekonomski krizi, kjer je še petina delovno sposobnih ljudi brez službe in kjer je polovica mladih brez službe, zahtevati tako visokega presežka v proračunu, kajti ta država sploh ne more začeti resno okrevati. Če pride do šoka v tujem povpraševanju, grška vlada nima manevrskega prostora za spodbujanje rasti, prav tako ne sme dovoliti delovanja avtomatsklih stabilizatorjev na odhodkovni strani (avtomatskega povečanja obsega nadomestil za bresposelne in socialnih pomoči), pač pa jih mora zamrzniti ali še porezati. Oboje pa seveda avtomatsko zmanjšuje agregatno povpraševanje in s tem BDP. Takšna država, od katere zahtevajo “dolgoročni strogi post”, je obsojena na dolgoročno globoko stagnacijo. Ta situacija preprosto ni vzdržna.

No, zato je MDS od držav EU zahteval, da Grčiji odpišejo polovico dolga in ji zmanjšajo zahteve glede primarnega presežka. Tako bi ji omogočili, da se postavi na noge in da sploh postane sposobna odplačevati svoj dolg.

Evrokratska evforija torej nikakor ni na mestu. Gre zgolj za pometanje problema pod preprogo oziroma prelaganje problema v prihodnost. To je tisto, kar karizmatični nekdanji finančni minister v Tsiprasovi vladi Yanis Varoufakis imenuje »extend and pretend« (podaljševanje v prihodnost in pretvarjanje, da je vse v redu). V osmih letih in treh rekordnih paketih »pomoči« Grčiji, so jo partnerske države v evrskem območju ob asistenci ECB in MDS dejansko socialno zmasakrirale in ji onemogočile nadaljnji razvoj.

Da ne bo pomote, za začetek grške krize so dejansko krive nekdanje grške vlade, ki so neodgovorno živele na preveliki nogi in bile socialno preveč radodarne. Toda, in to je enako pomembno, pri tem so ji dejavno pomagale vse velike finančne ustanove. Denimo Mario Draghi je bil pred skoraj 20 leti, v času ustanavljanja evro območja, podpredsednik Goldman Sachsa v Londonu in zadolžen za to, da so Grčiji z računovodskimi triki pomagali zmanjšati javni dolg, da je lahko dosegla Maastrichtske kriterije in dve leti za ostalimi državami prevzela evro. Francoske, nemške in nizozemske banke so vse do začetka krize v letu 2008 tekmovale, katera bo grški vladi posodila več denarja. Ob začetku krize leta 2008 so bile banke iz teh treh držav do Grčije izpostavljene v vrednosti 130 milijard dolarjev. To pa predvsem zato, ker so grške državne obveznice zagotavljale višji donos in ker so bile v skladu z »baselskimi pravili« povsem varne (bankam za naložbe v državne obveznice ni bilo treba zagotavljati dodatnih kritij).

No, in iz tega izhaja odgovor na ključno vprašanje, zakaj leta 2010 ob izbruhu grške krize EU države Grčiji niso pustile, da bi bankrotirala in zakaj so se takrat odločile »finančno pomagati« Grčiji in dodatno obremeniti svoje državljane. Najvišji evropski evrokrati in voditelji držav seveda še danes trdijo, da so solidarnostno pomagali Grčiji in da so reševali evrsko območje pred kolapsom. Toda to so seveda floskule in pravljice za državljane. Pravi razlogi za finančno pomoč Grčiji namreč ležijo v reševanju predvsem francoskih in nemških bank, ki so bile tako močno izpostavljene do grških državnih obveznic, da so jih v prvih dveh paketih “finančne pomoči” Grčiji evrske države morale reševati pod pretvezo, da rešujejo Grčijo.

Vir: Goofynomics (na podlagi podatkov BIS)

Pomoč Grčiji v prvih dveh paketih je (ob odobritvi posojil) večinoma potekala tako, da so se terjatve evropskih bank do grške države (v obliki grških obveznic) prenesle na evropski sklad European Financial Stability Facility (EFSF), ustanovljen prav s tem namenom. V prvem paketu “pomoči” Grčiji so se najprej rešile nemške banke, ki so bile v začetku leta 2010 do Grčije še izpostavljene s 45 milijardami dolarjev, do začetka 2012 pa se je ta izpostavljenost zmanjšala na vsega 5 milijard. V drugem paketu so se reševale francoske banke, ki so bile v začetku leta 2010 do Grčije izpostavljene z več kot 65 milijardami dolarjev in v začetku leta 2012 še z dobrimi 40 milijardami dolarjev, v drugem paketu “pomoči” Grčiji pa so svoje grške obveznice prenesle na sklad EFSF in svojo izpostavljenost zmanjšale na vsega 3 milijarde dolarjev.

Torej, če nemške in francoske davkoplačevalce danes jezi, da so solidarnostno izpostavljeni Grčiji z 92 milijardami evrov (nemški davkoplačevalci), francoski pa s 70 milijardami evrov, je to bolj ali manj neupravičeno. Če se EU v letih 2010 in 2012 ne bi odločila “reševati” Grčije, bi namreč predvsem francoske in nemške banke nasedle na slabih terjatvah do Grčije in bi jih morali reševati francoska in nemška država. To pa bi bilo za francoske in nemške davkoplačevalce (če primerjate denimo irski ali slovenski primer reševanja bančne luknje) bistveno dražje. Obe državi bi se morali zadolžiti za znesek dokapitalizacije bank, čemur ustrezno bi se tudi povečal proračunski primanjkljaj in javni dolg. Ker pa je “pomoč” Grčiji takrat potekala predvsem prek EFSF sklada (zdaj se imenuje ESM sklad), so javne finance obeh držav ostale (še) neprizadete, saj sta državi odobrili zgolj poroštva.

Nemčija in Francija kot arhitekta »reševanja« Grčije sta torej grški dolg do njunih privatnih bank, ki je bil  tvegan zaradi možnega grškega bankrota, zgolj transformirali v dolg grške države do evrskih držav. Hkrati pa sta se rešili potrebe po sanaciji svojih bank, kar bi poslabšalo njune javnofinančne kazalce in stroške zadolževanja. Vso gnojnico pa zlile na Grčijo.

V tej grški zgodbi je torej precej umazanih podrobnosti, za katere politiki nočejo, da se o njih govori. Bistveno lažje je za grški problem kriviti neodgovorne grške vlade in lene Grke in se hvaliti s »solidarnostno« pomočjo, kot pa priznati svojo vpletenost in mahinacije. Problem je le v tem, da grški problem ostaja nerešen in da ga bodo morale rešiti prihodnje generacije politikov, ko se bodo sedanje poslovile. Tedaj bo prišlo na vrsto vprašanje odpisa grškega dolga, kar je Pierre Moscovici leta 2015 opisal kot »politično nemogoče, ekonomsko nezaželjeno in socialno nesprejemljivo«. Le da bodo ceno za to plačale prihodnje generacije politikov.

___________

* Izvorno objavljeno v Sobotni prilogi Dela

2 responses

  1. “Za neodgovornim dolžnikom stoji neodgovoren posojilodajalec”. V večini primerov.

    Jože je lepo opisal problem. Za tiste, ki jih zanima več na to temo in si želijo razburljivega poletnega branja priporočam knjigo Yannisa Varoufakis-a : Adults in the room.

    Bolj verodostojne slike EU kot je ta iz omenjene knjige boste težko našli. Morala bi biti obvezno branje za nove politike držav EU. In pa za novinarje.

    Ob tem se spomnim tistega reka Henry-a Kissinger-ja. Približno takole je rekel:

    ”Zgodovina državam odpušča vojne in pokole samo naivnosti ne. To neusmiljeno kaznuje”.

  2. Tokrat se oglašam iz “mesta zločina”, Grčije, kjer lahko neposredno opazujem rezultate te operacije.
    Jože, dober opis “reševanja” grške krize, ki je bila v bistvu reševanje francoskih in nemških bank z denarjem evropskih davkoplačevalcev in mizerijo Grkov kot kolateralno škodo.
    Iz vsega tega lahko potegnemo nekaj naukov:
    – mednarodni finančni kapital je “izumil” ob pomanjkanju pravih priložnosti za investicije inovativen način ustvarjanja lepih dobičkov, pri katerem rizične investicije poplačujejo države oziroma davkoplačevalci. To ne bi bilo možno, če ne bi prej kapital delegiral na ključne politične funkcije svojih puršev, Goldman Sachovih-ovih “zlatih dečkov” in podobnih finančnih manipulatorjev.
    – takšen neuspešen finančno računovodski način reševanja ekonomskih problemov držav (in cele EU) je razgalil nesposobnost in podkupljenost obstoječih političnih elit, ki ob pomanjkanju celovitega znanja za vodenje držav, skrbijo samo za svoje interese, za družbo in državljane jim je malo mar.
    Si predstavljate, da bi po 2. svetovni vojni Američani pogojevali Marshallov plan z Schaublejevsko “austerity” politiko? Evropa bi končala v kameni dobi ali 3. svetovni vojni.
    – Pravi odgovor je ustrezna razvojna politika z ambiciozno vizijo in ne špararija za vsako ceno. To pa zahteva, da pridejo drugi, razvojni strokovnjaki na oblast namesto ozkogledih računovodsko finančnih manipulatorjev. Na primer, Platonovi filozofi.
    – pa še lekcija iz domačih logov – če bi Pahor namesto prevzema grških dolgov ti dve milijardi namenil sanaciji domačega gospodarstva, bi se izognili škodljivi bančni sanaciji, ki je potekala po grškem scenariju nekaj let pozneje.
    Ja, naivnost se v tem okolju finančnih “morskih psov” krepko maščuje.

%d bloggers like this: