O “pomoči” Grčiji in njeni sposobnosti vrniti dolg

Bine Kordež

Pred nekaj dnevi smo lahko prebrali vznesene članke o tem, kako je Grčiji uspelo prebroditi najtežji del krize. Poleg pohval odrekanju in prizadevanju Grkov, je bila v novicah izpostavljena predvsem ogromna pomoč, ki jo je Evropska Unija (članice evrske skupine) nudila tej državi. Pristop večine medijev (tudi naših) je bil predvsem v prikazu velikega žrtvovanja in pomoči s strani EU Grkom, ki so dolga leta živeli preko svojih zmožnosti. Torej pomoči “lenim” Grkom, kot je na osnovi medijskih sporočil zaključil povprečni bralec. Da je zgodba precej bolj kompleksna, recimo kar drugačna, je v svojem članku lepo predstavil že Damijan. Izpostavil je predvsem dve zadevi:

  • da se je z reševanjem in pomočjo Grčiji, v bistvu reševalo in pomagalo nemškim in francoskim bankam; le-te so s financiranjem dolga preko članic EMU dobile poplačane svoje kredite, pri katerih bi sicer utrpele velike izgube, ter
  • da načrt, kako bo Grčija do leta 2060 z varčevanjem in vzdržno proračunsko politiko vrnila najete kredite, preprosto ni realen, niti izvedljiv.

Takšna (samo)hvala evropskih politikov je bila povedana predvsem z namenom, da se zakrije njihove napake pri reševanju grške krize ter seveda odlaganje problema v prihodnost. V leta, ko se bodo s tem pač spoprijemali drugi politiki.

V omenjenem članku je bilo predstavljeno veliko zanimivih dejstev in zakulisnih dogajanj, vseeno pa navajam še tri dodatne poudarke k zapisanemu. Pri tem naj tudi sam poudarim, da zapis ne opravičuje in zagovarja politike, ki jo je izvajala Grčija vse do nastopa krize, kljub temu pa je potrebno dogajanje pogledati celoviteje, z več zornih kotov.

Znano je dejstvo, da je pri nastajanju in skrivanju grškega dolga v veliki meri asistiral (in mastno služil) svetovni finančni kapital. Zadolževanje pred letom 2008 je seveda omogočilo Grkom (posebej njihovi eliti) ugodnejše življenje in lepe zaslužke – a lepo so služili tudi vsi tisti, ki so v Grčijo prodajali svoje blago na kredit. In ti učinki niso bili zanemarljivi tudi za države dobaviteljice, zopet v veliki meri iz razvitejših držav Evrope. Predvsem pa so banke in države upnice na svoja posojila pridno zaračunavali obresti in ob nastopu krize so natečene obresti samo za zadnjih deset let predstavljale več kot tretjino celotnega dolga. Glavnica dolga se v obdobju 2001 – 2009 praktično skoraj ni povečala in večino porasta so predstavljale obresti, torej zaslužki upnikov. Ko so ob reševanju upniki del terjatev odpisali, je bil ta odpis pravzaprav nižji kot pa obresti zadnjih let.

Dejansko so upniki dali samo “popust” na svoje nekdanje zaslužke in nekih izgub na glavnici posojila niso imeli (obravnavamo seveda dolg Grčije kot celoto, ne posameznega upnika, kjer so nekateri tudi precej izgubili – drugi pa zaslužili). “Pomoč Grčiji” torej lahko pogledamo tudi iz tega vidika, poleg osnovnih ugotovitev izpostavljenih v članku Damijana, kako so dobivali nove kredite predvsem za vračanje starih in ne neko pravo (nepovratno) pomoč,  kot se je razumelo običajne medijske zapise.

Drugo je seveda sposobnost države, da svoj dolg vrne. Kot z navedbo konkretnih raziskav predstavlja Damijan, ni realno pričakovati, da bo Grčija te kredite v skladu z načrti lahko vrnila. Posebno glede na stanje njenega gospodarstva, do kakršnega je državo pripeljala kriza in neustrezno reševanje prek predvsem zategovanja pasu. Vseeno pa bi lahko pogledali situacijo tudi drugače.

Odpis dolgov zaradi različnih razlogov za države upnice ni bil sprejemljiv, nimajo pa večjih težav, če ta dolg vodijo v svojih knjigah kot terjatev, ki bo enkrat (čez petdeset, sto let) plačana po nekih minimalnih obrestih. Najbrž bi bil sprejemljiv tudi deset ali dvajset letni moratorij na obresti ali neko začetno obdobje celo brez obresti. To bi bila dejansko pomoč, ki države upnice ne bi veliko prizadelo. Na drugi strani pa predpostavimo, da bi v naslednjih dvajsetih letih Grčija dosegala na primer 3,5-odstotno nominalno letno rast BDP. Ob realno pričakovani vsaj 1,5-odstotni inflaciji, je to le skromnih in najbrž dosegljivih 2 % realne rasti BDP na leto.

In rezultat ob teh, dokaj realnih predpostavkah? Že leta 2040 bi bil njihov BDP nominalno, v evrih, še enkrat višji kot je danes – in nominalno enak dolg bi predstavljal “le” še 90 % BDP namesto dosedanjih, nesprejemljivih 180 %. Prišli bo torej do obsega dolga, ki je ob zaupanju v državo za upnike čisto sprejemljiv. V takšnih razmerjih države dolgove sicer ob zapadlosti vračajo, a praviloma z najemom novih (z izdajo novih obveznic). Upniki denarja pravzaprav niti ne želijo nazaj (tako ali tako ga imajo preveč), želijo le redno plačevanje obresti. In po takšnem “vzorcu” poteka financiranje in zadolževanje večine držav, tudi ob višjih odstotkih dolga (npr. 131 % v primeru Italije) – dokler upniki ne izgubijo zaupanja.

Grčija bi ob takšnem scenariju brez nekega odpisa dolga, samo z zadržanjem plačevanja (obračunavanja) obresti in zmerno gospodarsko rastjo čez dvajset, trideset let prišla v finančno sprejemljive okvire zadolžitve. Ne v pozicijo, da bo dolg lahko vrnila (tako kot ga večina držav ne more), temveč da bo dolg sprejemljiv za upnike in ga bodo pripravljeni redno financirati in obnavljati.

V tem kontekstu je zanimivo pogledati, kaj se je denimo dogajalo z javnim dolgom Nemčije in ZDA zadnjih 140 let. Na spodnji sliki je prikaz višine javnega dolga v odstotku glede na BDP. Nemčija je npr. vse od leta 1950 svoj dolg samo povečevala, šele zadnjih pet let je prvič prišlo do manjšega znižanja. Seveda je vsa leta pravočasno poravnala vsako marko ali evro dolga, a do leta 2012 vedno z novim kreditom. Šele zadnjih pet let jim je prvič uspelo znižati nominalno vrednost dolga za 100 milijard evrov oz. 5 %, ostali upad glede na BDP, kot ga kaže slika, pa je rezultat gospodarske rasti.

Debt US

Vir: IMF

Precej drugačno pa je gibanje dolga v ZDA. Najbrž ne preseneča visoko zadolževanje v času obeh svetovnih vojn, a tudi restriktivna finančna politika v letih zatem, ko so dolg “spravili” v okvire in odprli možnost za nove rasti. Vsekakor pa daje misliti gibanje v Nemčiji. Kljub njihovi vlogi tako v prvi in še bolj v drugi svetovni vojni, so povojno obdobje nastopili celo z nižjim dolgom (v % BDP) kot pred tem. Analiza takšnih gibanj seveda presega namen tega teksta, vseeno pa kaže, da so imeli takratni politiki precej več dolgoročne vizije in poguma, kot to velja za današnje. Tudi v primeru Grčije.

Pa še tretji pomislek v zvezi z dolgom Grčije. Po objavljenih podatkih je skupna izpostavljenost Slovenije do Grčije relativno kar nekaj večja, kot je naša vloga oz. delež v skupini evrskih držav. Zanimivo je, da se ob takšno dejstvo nihče posebej ne obregne, čeprav gre za kar nekaj sto milijonov evrov odstopanja. Takšna ocena sicer ni popolnoma zanesljiva, ker gre za različne oblike izpostavljenosti, od neposrednega kredita, raznih poroštev ter sodelovanja v mehanizmu ESM, a sklepamo lahko, da je temu tako. Glede na to, da smo s tem našim vključevanjem in prispevkom reševali predvsem nemške in francoske banke, bi pričakovali kakšno bolj podrobno in točno informacijo ter pojasnila, zakaj je naš delež relativno višji. Predvsem pa bi pričakoval, da bo ta naš vložek preverilo računsko sodišče ter prišlo do jasnega odgovora, ali gre res za sorazmerno prevelik prispevek (dopuščam, da temu ni tako) – če pa je, kaj je bil razlog in ali so možne kake spremembe. Ker gre za čisti dodatni dolg do tujine, bi bilo takšno preverjanje vsekakor nujno.

4 responses

  1. Bine, sicer nimam kaj dosti za pripomnit, dve stvari bi pa le omenil.

    Prvič ZDA po 2.sv niso vodile restriktivne monetarne politike. Prej nasprotno. Znižanje relativnega dolga je posledica desetletja in pol ekspanzivne monetarne politike, ki je z zmerno inflacijo (pod 5% letno) počasi razvrednotila dolg. To je ravno to kar že desetletje počne FED in malo kasneje ECB s tem, da so stopje inflacije pod 2% (vsaj uradno, v resnici je stopnja inflacije v ZDA bistveno večja (shadowstats.com) – preko 5%).

    Drug primer je Nemčija v tem obdobju. Nemčiji so, potem ko je že prišlo do oblikovanja NATO pakta in padca železne zavese, pod pritiskom ZDA, države (tudi Jugoslavija in Grčija) odpisale v 50-tih letih tričetrt dolga.

    Šest desetletij kasneje so se Nemci naredili “francoze” in na njihov odpis dolgov gladko pozabili. Imeli so priliko, da vrnejo uslugo. Seveda jim ni prišlo niti na pamet. Zakaj ne? Da ne bi še kdo drug prišel na idejo in zato, da je bilo potrebno eksemplarno kaznovati nova levičarska gibanja (Syriza, Podemos,…). Namesto resnega strateškega makroekonomskega pristopa, smo dobili filozofijo švabske gosposdinje. No, rezultat nemške ozkosti v tem kritičnem obdobju evropske zgodovine je Brexit in centrifugalna desničarska nacionalistična gibanja povsod po Evropi.

    Kakšen je ta svet? Vse se vrača, vse se plača – nekoč bi temu rekli “bad karma”.

  2. Marko, seveda se strinjam s tvojimi zaključki glede delovanja današnjih “državnikov”. Zato sem tudi zapisal, da so imeli tvorci povojnega sveta bistveno več vizije, znanja in jajc, če sem malo vulgaren. Na žalost nima nihče recepta, kako bi tudi danes prišli do takšnih vizionarjev, na svetovnem nivoju seveda. Na žalost je bistveno lažje nastopati všečno in kratkoročno s spodbujanjem sovraštva in zunanjih sovražnikov.

    Kar pa se tiče znižanja ameriškega javnega dolga, pa bi se lahko strinjal s tvojimi pojasnili, so logična. Vseeno pa imam določene dileme. Našel sem namreč zanimive podatkovne baza IMF za čas 1800-2011, iz katerih izhaja, da je bil realni donos ameriških državnih papirjev v obdobju 1950 – 1970 približno 2 % letno. Torej realen donos po odbitku inflacije, ki pa se je gibala tudi okoli 2 % (izpuščam prve tri leta po vojni, ko je bila še veliko volatilnost). Seveda je s podatki vedno križ, predvsem izračun inflacije je lahko vprašljiv, a vseeno.

  3. Naj dodam tukaj, da sta tako V. Britanija kot ZDA svoj gromozanski javni dolg (britanski javni dolg po WW2 je presegal 250% BDP) po WW2 znižali prek inflacije in prek gospodarske rasti. Oboje – inflacija in rast BDP) sta bila v ltreh desetletjih po 1945 bistveno višji kot danes, kar je pomenilo relativno lažje zniževanje dolga.

  4. Odnos do javnega dolga in inflacije pokaže, kčč do je dejansko na oblasti. Po 2. sv. vojni so bili to politiki/vojaki, ki jim je bil prvi interes blaginja ljudi in ne kapital, zato so bili tolerantni do inflacije, ki je zmanjševala javni dolg, glavna je bila rast. Zato smo imeli “zlata leta”. Tudi Marshallov plan (vključujoč odpis dolgov Nemčiji) je bil s svojo široko grudnostjo namenjen blagostanju ljudi (sicer v glavnem zato, da se zmanjša vpliv SZ).
    Po Thacherjevi in Reaganu je dejansko prevzel oblast kapital, ki je z borbo proti inflaciji, sindikatom in javnemu sektorju in njegovem dolgu uveljavil svoje intetese. Rezultat je veliko povečanje neenakosti, inflacija in javni dolg sta postala smrtna sovražnika. Vendar je po finančni krizi l. 2008 (ki jo je sam povzročil s kreditiranjem vedno manj plačilno sposobnih komitentom, ki jih je sam predhodno obral) pokazal, da so njegovi recepti neučinkoviti. Eklatantni primer je evrska kriza, v kateri so Nemci v obrambi svojih viškov kapitala izsilili “austerity” politiko, kar je doseglo vrhunec z Brexitom in Grško krizo. Ali ni največji dokaz neumnosti in nesposobnosti, da z izsiljenimi ukrepi prisiliš upnika, da zniža BDP za četrtino in ga tako onesposobiš za dolgoročno odplačevanje dolga, nato pa zahtevaš, da vse to povrne?
    Sedi, cvek, bi rekel osnovnošolski učitelj ekonomije.
    Nauk vse te zgodbe je, da je rast pomembnejša od inflacije in špararije in zato mora kapital vsako toliko dati kakšno žrtev na oltar.
    To velja tudi za nas. Čas bi bil, da fiskalni svet zamenjamo za razvojni svet

%d bloggers like this: