Pred petimi leti je Mednarodni konzorcij raziskovalnih novinarjev (ICIJ) objavil t.i. Lux Leaks preiskavo, ki je razkrila, kako se je preko 300 globalnih podjetij s posebnim sporazumom z vlado Luksemburga dogovorilo, da bodo prek Luksemburga utajevala davke. Davek od dobička, ki bi ga morala plačevati v ostalih članicah EU, so v Luksemburgu po dogovoru z Junckerjevo vlado plačevala v simboličnem znesku.

Od objave Lux Leaks se ni zgodilo nič. Margrethe Vestager, komisarka za konkurenčnost v Evropski komisiji, ki je bila tako odločna in neomajna v zahtevah, da mora Slovenija razprodati banke, ki so dobile državno pomoč, je zavrnila takojšen začetek postopka proti Luksemburgu zaradi kršenja pravil (davčne) konkurence. Njen “šef”, predsednik Komisije, je bil in je še vedno seveda Jean-Claude Juncker, ki je bil v vlogi predsednika vlade Luksemburga pokrovitelj teh sporazumov.

No, ni čisto res, da se po objavi Lux Leaks ni zgodilo nič. Obtožen in obsojen je bil “žvižgač” Antoine Deltour, uslužbenec svetovalne hiše PwC, ki je fotokopiral dokumente svojega podjetja, ki je sodelovalo v teh rabotah, in jih posredoval novinarjem. Po 2-letni pravni bitki je prizivno sodišče v Luksemburgu Deltoura oprostilo obtožb.

To je pač evropska elita, s katero imamo opravka.

Nadaljujte z branjem→

Ta nastop zgodovinarja Rutgerja Bregmana, ki je prišel na panel v Davosu na povabilo milijarderjev, vrnil pa jim je z napadom na bogataše, ki se izogibajo plačilu davkov, je takoj postal viralen. Njegovo sporočilo je bilo zelo preprosto: bogataši, nehajte se hecati z bedasto filantropijo, začnite plačevati pošten delež davkov.

Nadaljujte z branjem→

Eh, ne vprašajte. Valentinovo, jebiga.

Stanko Štrajn

Pred enajstimi meseci je takratni predsednik Vlade Miro Cerar na dan razglasitve svojega odstopa še zelo odločno napovedal, da bodo za škandal zaradi makete drugega tira Divača – Koper odgovarjali odgovorni funkcionarji, ki so  razmetavali proračunski denar in za nič vredno maketo nameravali plačati 133.000 evrov brez DDV. Mislim, da je nadvse moralni bivši predsednik Vlade imel v mislih, da bo potrebno kaznovati kozle in je šele naknadno doumel, da stvar ni tako preprosta, ker bi bilo potrebno pravzaprav preganjati pastirje. Ko je to predsednik vlade doumel, je nekako afera, imenovana Maketa, počasi zbledela in je oblast s pomočjo hlapčevskih medijev poskrbela, da je Maketa nekako utonila v pozabo.

Toda 12.2.2019 je afera Maketa zopet prišla s vso silovitostjo na plan, saj je javna TV v TV Dnevniku in v Odmevih obelodanila informacijo, da kriminalistična policija preiskuje sum kaznivega dejanja zlorabe pooblastil zoper osumljeno četverico storilcev. Čas bo pokazal, ali kriminalistična  preiskava obravnava pastirje, ali grešne kozle.

Nadaljujte z branjem→

Izjave italijanskih državnih predstavnikov in celo predsednika evropskega parlamenta italijanske narodnosti, ki želijo revidirati zgodovino, so samo izraz internacionalizacije vzpona italijanskega nacionalizma. Zgodba je dokaj podobna tisti iz začetka 1930-ih let, ko so po vzponu (fašističnega in nacističnega) populizma najvišji predstavniki Italije in Nemčije svoj gnev prenesli navzven – na manjšine in sosednje države. Toda, kar je zaraes zanimivo v tej zgodbi in česar se nihče niti ne trudi razumeti in na kar jaz opozarjam že nekaj let, je to, da imata tedanji (fašistični in nacistični) populizem povsem enake korenine kot sedanji populizem v Italiji in drugod po periferiji Evrope.

Obema je skupen izvor, to je povečano socialno nezadovoljstvo zaradi dolgo trajajoče ekonomske mizerije. Obema je skupna dolgotrajna gospodarska depresija, povečana brezposelnost in. nesposobnost vlad, da gospodarstvo potegne iz krize in ljudem zagotovi službe in eksistenco. V takih razmerah zaradi povečanega socialnega nezadovoljstva na površje priplavajo lažni mesije, populisti, ki vzroke in krivce iščejo zunaj in ki ponujajo preproste rešitve. Lastno nacijo postavijo v vlogo žrtve (manjšin, imigrantov, drugih držav, nepravičnih mednarodnih pravil itd.) ter na tem izgradijo lasten uspeh, ki ga nato vzdržujejo s povečano tendenco agresije navzven.

Nadaljujte z branjem→

Torslov, Wier in Zucman (TWR) imajo objavljeno novo verzijo raziskave o tem, kako multinacionalke globalno premikajo dobičke v davčne oaze, da bi se izognile plačilu davka. Ta verzija raziskave ob Orbis bazi podatkov (bilančni in finančni podatki o podjetjih) temelji tudi na statistiku Eurostata o trgovini podružnic multinacionalk (Foreign Affiliates Trade Statistics, FATS). TWR razkrivajo, da multinacionalke letno skrijejo za več kot 600 milijard dolarjev dobičkov (40% vseh globalnih dobičkov), tako da jih z različnimi metodami premikajo med državami.

No, če pogledamo, kako dobičkonosne so multinacionalke (koliko dobičkov prikažejo), pridemo do zanimive slike, da so multinacionalke bistveno manj dobičkonosne kot domača podjetja (podobno kažejo tudi slovenski AJPES podatki, da podjetja v tuji lasti plačujejo manj ali nič davka na dobiček):

Vir: Torslov, Wier in Zucman (2018)

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Po osnovni zamisli naj bi bila proga Koper – Divača v lasti družbe, ki bi jo gradila –2TDK d.o.o., prenos tira v last države Slovenije pa naj bi bila stvar bodoče koncesijske pogodbe. Slišali smo že vprašanja, zakaj tako, edino logično razlago pa gre iskati v pravilih zavarovanja kreditov.

Torej, 2TDK d.o.o. je projektna družba, ustanovljena za to, da zgradi in potem tudi upravlja novo železniško progo Koper – Divača. Proga naj bi bila zgrajena po načelu projektnega financiranja. Projektno financiranje je po Basel II (sklop priporočil, ki jih izdaja bazelska mednarodna banka za poravnave in ki se posledično prevajajo v direktive in drugo zakonodajo) financiranje, v katerem bodoči denarni tokovi pokrivajo operativne stroške in odhodke kot tudi stroške odplačevanja kreditnih obveznosti in obveznosti do sponzorjev/lastnikov. Projektno financiranje je praviloma organizirano skozi posebno projektno družbo, katere premoženje omogoča zadostno zavarovanje kreditov. To pomen, da se predpostavlja, da bo projektna družba (a) kapitalsko močna in (b) da bo bodoči projekt tako povečal aktivo te družbe, da bo ta aktiva omogočila, da se na njej vpišejo bremena za zavarovanje terjatev posojilodajalcev.

Nadaljujte z branjem→

Hm, težko bi rekel, da je muzika vplivala na ali spreminjala moje življenje, toda bila je ves čas tukaj in zabeležila vse ključne mejnike v življenju. Po posameznih pesmih se spomnim določenih ključnih trenutkov. Ko slišim neko pesem, se spomnim trenutka, ki mi je bil drag. Če ni glasbene asociacije, ni bilo trenutka. Če ni glasbene asociacije, ni bilo dovolj pomembno, da bi se spomnil. (heh, ali pa gre za stanje zgodnje demence, ko že potrebujem oporne točke, da se spomnim stvari). Dovolil si bom deliti nekaj teh mejnikov. Zaradi muzike.

No, če začnem, sinoči sem se vrnil 35 let nazaj. Na moj prvi veliki koncert – Dire Straits v Ljubljani, na turneji Alchemy. Huh, sem bil vzhičen, zaradi koncerta in vsega drugega. Sestra je študirala v Ljubljani in prespal sem pri njej v študentu v Rožni dolini. Maj, študentje so za kosilo na zelenicah med bloki nabirali regrat. Meni, srednješolcu iz Pomurja, se je zdelo, da sem prišel v Woodstock. Naslednji dan, ko sem se vrnil v šolo, sem bil vprašan pri fiziki in fasal šus. Ni bil fatalen. Izkušnja s študentsko Ljubljano pač. Takrat sem vedel, da hočem študirati. In to ne v Mariboru, v Ljubljani.

Sinoči sva s starejšim sinom, ki je 5 let starejši, kot sem bil jaz, ko sem šel na Dire Straits, šla na Dire Straits Experience (DSE). Sinovo darilo za rojstni dan. Lepo je doživeti trenutke, ko se nenadoma zalotiš v spoznanju, da tvoji uporniški mulci poslušajo tudi “tvojo” muziko. In da se jih je nekaj okolja, v katerem so zrasli, mimogrede prijelo in ostalo.

Nadaljujte z branjem→

Ko se srečata povečana monopolizacija (oligopolizacija) posameznih panog (t.j. koncentracija tržnih deležev pod kontrolo enega ali nekaj velikih igralcev) z monopsonom (povečana moč teh istih mono- / oligopolnih igralcev kot povpraševalcev na trgu dela), dobimo nizko ali stagnantno rast plač. To pa posledično pomeni nižjo rast agregatnega povpraševanja, nižjo rast BDP in nižjo raven inflacije. Nekaterim (kot je aktualni predsednik Feda Jerome Powell) se zdi uganka, da v času rekordno nizke ravni brezposelnosti in v nasprotju z ekonomsko teorijo ne pride do hitrejše rasti plač. Toda Powell bi se moral malce bolj poglobiti v obstoječo tržno strukturo ameriškega gospodarstva in razumeti procese, ki iz tega sledijo, pa bi bila uganka zanj hitro rešena.

Spodaj je kratka in očem prijazna video razlaga tega fenomena. Nekaj, kar razumejo tudi otroci.

Nadaljujte z branjem→