Muzika za žile rezat: Dire Straits – Telegraph road

Hm, težko bi rekel, da je muzika vplivala na ali spreminjala moje življenje, toda bila je ves čas tukaj in zabeležila vse ključne mejnike v življenju. Po posameznih pesmih se spomnim določenih ključnih trenutkov. Ko slišim neko pesem, se spomnim trenutka, ki mi je bil drag. Če ni glasbene asociacije, ni bilo trenutka. Če ni glasbene asociacije, ni bilo dovolj pomembno, da bi se spomnil. (heh, ali pa gre za stanje zgodnje demence, ko že potrebujem oporne točke, da se spomnim stvari). Dovolil si bom deliti nekaj teh mejnikov. Zaradi muzike.

No, če začnem, sinoči sem se vrnil 35 let nazaj. Na moj prvi veliki koncert – Dire Straits v Ljubljani, na turneji Alchemy. Huh, sem bil vzhičen, zaradi koncerta in vsega drugega. Sestra je študirala v Ljubljani in prespal sem pri njej v študentu v Rožni dolini. Maj, študentje so za kosilo na zelenicah med bloki nabirali regrat. Meni, srednješolcu iz Pomurja, se je zdelo, da sem prišel v Woodstock. Naslednji dan, ko sem se vrnil v šolo, sem bil vprašan pri fiziki in fasal šus. Ni bil fatalen. Izkušnja s študentsko Ljubljano pač. Takrat sem vedel, da hočem študirati. In to ne v Mariboru, v Ljubljani.

Sinoči sva s starejšim sinom, ki je 5 let starejši, kot sem bil jaz, ko sem šel na Dire Straits, šla na Dire Straits Experience (DSE). Sinovo darilo za rojstni dan. Lepo je doživeti trenutke, ko se nenadoma zalotiš v spoznanju, da tvoji uporniški mulci poslušajo tudi “tvojo” muziko. In da se jih je nekaj okolja, v katerem so zrasli, mimogrede prijelo in ostalo.

Naj dodam, da sem bil, milo rečeno, rahlo skeptičen pred tem nastopom DSE. Tam neki saksofonist, ki ni bil niti član skupine Dire Straits, pač pa jih je zgolj spremljal na koncertih kot saksofonist, se je odločil narediti bend, ki bi igral muziko Dire Straitsov. In služiti s tem. Vem, zveni abotno.

Ampak po prvih 30 sekundah in nato dokončno po 12 minutah, ko se je končala pesem Telegraph Road, je moj dvom utihnil. Bilo je kot original. Če ne bi bil tam, če bi jih zgolj slišal na radiju, ne bi opazil razlike. Mirno bi mislil, da poslušam koncert originalnih Dire Straitsov in originalnega Marka Knopflerja na vokalu in kitari. Novi, mladi pevec in kitarist Terence Reis se je vrnil kot Knopflerjeva reinkarnacija. Ne hecam se. Boljše se tega ne da imitirati.

Vendar, to je še vedno le imitacija. Obrt. Marsikdo to zna. Toda ustvariti takšne pesmi, kot so Telegraph road, Tunnel of love, Private Investigations, Once upon a time in the West,…, huh, pa zahteva genija. Zahteva Marka Knopflerja.

%d bloggers like this: