.

Vasja Rovšnik je eden izmed radgonskih biserjev. Eden izmed tistih, ki neutrudno, za drobiž snema celovečerne biserje z izjemno družbeno angažiranostjo in socialno noto. Meni je bil najbolj všeč prejšnji, Kolega (2013), ki je kazal nevaren porast populizma in fašizma na lokalni ravni kot posledice globoke ekonomske krize in socialne stiske. Zadnji film Oto (2018) je bolj priljudna oziroma človeško topla verzija nekega polurbanega okolja, v kateri je človečnost ves čas v prednosti pred temnimi silami in kjer človečnost tudi na koncu zmaga. Oto, rahlo hendikepiran produkt družinske zlorabe, ki tezgari za drobiž, da bi uresničil svoje sanje (kamion!), ki bi povsod končal kot klošar, zapit lokalni tepček ali pod vlakom, lahko te sanje – v socialno čuteči  Gornji Radgoni – tudi uresniči.

No, resnici na ljubo, v Rovšnikovih filmih nastopajo tudi naši družinski rekviziti (Emilov nož!) in nastopajo ali sodelujejo družinski člani, celo jaz sem po nesreči v nekem kadru, kar pa ne zmanjša objektivne lepote duše Rovšnikovih filmov. Moja edina pripomba na njegove filme je (ne morem iti iz svoje kože kot ekonomist), da če bi dobil državno subvencijo in filme produkcijsko spoliral, bi Rovšnik iz njih lahko naredil tudi finančno dokaj uspešne filme.

Nadaljujte z branjem→

Tudi Alan Kruger, nedavno tragično preminuli ekonomist trga dela, je imel glede delovanja trga dela podobno stališče: normalna situacija na trgu dela je, da deluje nepopolno (iz učbeniškega vidika) in učbeniška predpostavka popolne konkurence je dejansko deviacija od te normalne nepopolnosti trga dela. In nič drugače ni na ostalih trgih. Generacijam bodočih poslovnežev na ekonomsko-poslovnih šolah delamo veliko škodo, ko jim ekonomijo predstavimo iz stališča popolne konkurence, namesto iz vidika dejanske konkurence v svetu, ki je pri vseh proizvodih in storitvah, ki zahtevajo visoka vlaganja, običajno oligopolna ali monopolna (na lokalnem trgu pa nasploh), pri ostalih proizvodih in storitvah pa Pareto monopolistična (lognormalna porazdelitev).

Popolna konkurenca je škodljiv učbeniški mit. Pa ne zato, ker prodaja iluzijo, pač pa, ker zavaja tako poslovneže in politike, kot medije in širšo javnost, da nas “liberalizacija trga” in “deregulacija trga” vodita bližje k (učbeniško superiorni) popolni konkurenci. V bistvu pa liberalizacija in deregulacija vodita k oligopolizaciji ali celo monopolizaciji posameznih trgov oziroma panog. Če ne verjamete, si poglejte primer roaminga v mobilnih telekomunikacijah znotraj EU, kjer nobena liberalizacija dostopa na tuje trge ali deregulacija pogojev delovanja, kljub dolgim prehodnim obdobjem, nista vodili k učinkovitejši konkurenci, ki bi znižala cene. Potrebna je bila ostra regulacija s strani Evropske komisije, ki je na silo (postopno) znižala cene gostovanja v tujih omrežjih. Za to, da lahko na dopustu na Hrvaškem brez slabe vesti surfate na mobilnih telefonih in gledate filme na tablicah, se morate zahvaliti ostri regulaciji in ne liberalizaciji trga.

Vir: Larry Mishel

Večina komentatorjev, ki poudarjajo, da so po finančni krizi iz 2008 ZDA prav zdaj zabeležile najdaljšo kontinuirano ekonomsko ekspanzijo v zgodovini, seveda pozabaljajo na pomembno dejstvo: ta ekspanzija je bila bazirana na konstantni steroidni terapiji. Najprej fiskalni stimulus (od začetka 2009), nato (in hkrati) 3 runde kvantitativnega sproščanja monetarne politike, in na koncu še Trumpova davčna stimulacija. Vse tri stimulacije v zadnjem desetletju so zgodovinsko največje po 2. svetovni vojni.

Nova zanimiva knjiga na mojem kindlu:

Over the past fifty years, the way we value what is ‘good’ and ‘right’ has changed dramatically. Behaviour that to our grandparents’ generation might have seemed stupid, harmful or simply wicked now seems rational, natural, woven into the very logic of things. And, asserts Jonathan Aldred in this revelatory new book, it’s economics that’s to blame.

Licence to be Bad tells the story of how a group of economics theorists changed our world, and how a handful of key ideas, from free-riding to Nudge, seeped into our decision-making and, indeed, almost all aspects of our lives. Aldred reveals the extraordinary hold of economics on our morals and values. Economics has corrupted us. But if this hidden transformation is so recent, it can be reversed. Licence to be Bad shows us where to begin.

Vir: Amazon

O pomanjkljivostih uporabe indikatorja potencialnega proizvoda (proizvodne vrzeli) za tekoče diagnosticiranje je objavljenih nekaj člankov, ki so pomanjkljivosti dokumentirali, tako na ameriškem gospodarstvu (na primer A. Orphanides in S. van Norden, 1999) kot na gospodarstvu EU, tako za obdobje pred krizo (na primer M. Marcellino in A. Musso, 2009) kot za obdobje po krizi (na primer R. Brooks in G. Basile, 2019).

Osnovno sporočilo profesorja Mastena in njegovega sodelavca je, da z metodo računanja potencialnega proizvoda (proizvodne vrzeli) ni nič narobe in da so neustrezne ocene posledica slabih napovedi, ki se uporabljajo pri računanju potencialnega proizvoda (proizvodne vrzeli). Svojo trditev sta dokumentirala s primerjavo proizvodne vrzeli, izračunane z napovedmi BDP, ki jih je evropska komisija pripravila leta 2007, in proizvodne vrzeli, izračunane z dejanskimi vrednostmi BDP.

Nadaljujte z branjem→

The American physicist Richard Feynman is often quoted as saying: ‘You can recognise truth by its beauty and simplicity.’ The phrase appears in the work of the American science writer K C Cole – in her Sympathetic Vibrations: Reflections on Physics as a Way of Life (1985) – although I could not find other records of Feynman writing or saying it. We do know, however, that Feynman had great respect for the English physicist Paul Dirac, who believed that theories in physics should be both simple and beautiful.

Feynman was unquestionably one of the outstanding physicists of the 20th century. To his contributions to the Manhattan Project and the solution of the mystery surrounding the explosion of the Space Shuttle Challenger in 1986, add a Nobel Prize in 1965 shared with Julian Schwinger and Shin’ichirō Tomonaga ‘for their fundamental work in quantum electrodynamics, with deep-ploughing consequences for the physics of elementary particles’. And he played the bongos too!

Nadaljujte z branjem→

• The case for an active fiscal policy – Angel Ubide
• Trade wars in the global value chain era – Emily Blanchard
• Notes on Excessive Wealth Disorder – Paul Krugman
• The recrudescence of zero-sum thinking – Stumbling and Mumbling
• Three observations about current monetary policy – Jared Bernstein
• Will Libra Destroy Cryptocurrenciees Or Vice Versa? – EconoSpeak
• Libra: not a currency board and (maybe) not a stable currency ~ Antonio Fatas
• Market power and the Laffer curve – Microeconomic Insights

Zaradi zanimivosti in odlične faktualne podkrepljenosti argumentov spodaj navajam glavne poudarke iz odziva Tadeja Kotnika na komentar urednice Financ o ovadbi nekdanjega vodstva Banke Slovenije v zvezi z ukrepi za dokapitalizacijo bank. Njena centralna teza se nahaja v vprašanju: »ali je delovanje v korist davkoplačevalcev sploh lahko nezakonito?«. Ta teza je seveda v nasprotju z ekonomsko logiko (o tem kasneje), predvsem pa že v temelju ruši pravno državo in intelektualno spada na raven ex post argumentacije izvensodnih povojnih pobojev, ki so bili (bojda) tudi v korist strateških interesov nove države in njenih državljanov.

Tadej Kotnik

Razprave, kakšni naj bi bili prikriti motivi NPU za preiskovanje zlorabe položaja vodilnih v Banki Slovenije pri dokapitalizaciji NLB decembra 2013, so brezpredmetne. Bistveno je dvoje: prvič, ali je moral biti pregled kakovosti sredstev (AQR) skladen z mednarodnimi standardi poročanja in ocenjevanja; in drugič, ali je bil izveden mimo teh standardov. Prvo je bilo jasno in izrecno določeno v vseh takrat relevantnih slovenskih in evropskih pravnih aktih, o drugem pa ovadba NPU razčlenjuje na več deset straneh in s pričanji več pooblaščenih strokovnjakov, seveda pa bodo imela končno besedo sodišča.

Odgovorna urednica Financ Simona Toplak (v nadaljevanju: urednica) me je v tekstu z naslovom »Zakaj centralni bančniki zaradi sanacije ne bi smeli biti zaprti in kaj je zelo narobe«, objavljenem 21. junija 2019 na portalu Financ in 24. junija 2019 v tiskani izdaji Financ, izpostavila poimensko, po moji oceni ne povsem korektno in to kar dvakrat. Če me ne bi, se ne bi odzval, saj je prispevkov, ki se o bančnih razlastitvah izrekajo »filozofsko« – brez opiranja na relevantne številke in pravne akte – preveč.

Nadaljujte z branjem→

Koliko je nacionalizem, ki ga gledamo v Evropi, posledica zgrešenih politično-ekonomskih odločitev v času krize? Ker najbrž pri vzponu populizmov in suverenizmov ne gre samo na problematiko priseljevanja. Je bil izvirni greh, ki je razdrl evropsko solidarnost, upravljanje s finančno krizo?

Za razumevanje tega je treba iti nazaj v zgodovino. Če gledamo zgodovinsko, dvesto let nazaj, so se razni nacionalizmi, pomladi narodov in revolucije vedno dogajali po velikih ekonomskih krizah. Ko so ljudje nezadovoljni in lačni, začnejo iskati lažne mesije, ki jim obljubjajo spremembo, tako kot je bilo pri Trumpu. Obrnejo se pač k tistim, ki to ponujajo in taka obdobja običajno naplavijo najslabše vrste politikov. Ti jahajo na nezadovoljstvu, ga izkoristijo za svojo, običajno nacionalno, nacionalistično agendo. Zadnji tak primer je bil Hitler.

Evropa je bila umetno skreirana predvsem kot zveza treh najmočnejših držav: zaradi preprečitve nadaljnjih vojn med Francijo in Nemčijo, ki so bile prej vsakih dvajset let, in kot trikotnik treh velikih, še z Italijo, ki držijo skupaj Evropo. Če gre ena od teh držav ven, evropska integracija razpade. Evolucija Evropske unije je taka, da gre naprej korak za korakom; naredijo korak naprej, nato delajo popravke v raznih nočnih seansah itn. Nesrečna epizoda v evropski zgodovini pa je monetarna unija, to je nekaj, kar so si želeli samo Francozi, Nemci so bili vedno absolutno proti. Francozi so izkoristili zgodovinski moment združitve Nemčij, ki si jo je želel Helmut Kohl, na ta način je Mitterand izsilil monetarno unijo, torej razvoj v smeri federalne ureditve. Hkrati je nastopila kriza, špekulativni napadi na italijansko liro in britanski funt, obe sta morali v letih 1992, 1993 izstopiti iz evropskega mehanizma deviznih tečajev. In to so izkoristili na maastrichtskem srečanju za dogovor glede monetarne integracije. Iz tega je potem nastalo to, kar imamo danes, torej nastavki za današnjo krizo. Nastala je neka nenaravna ekonomska formacija, ki nima politične podlage. Prevelike so razlike med narodi, prevelike so kulturne in nacionalne razlike. Če ekonomija ne odigra svoje vloge, se pravi, kadar je ekonomsko stanje slabo, udarijo ven vse razlike med narodi. In točno to se je zgodilo.

Nadaljujte z branjem→