Celovečerec Oto: socialna čutečnost po radgonsko, kjer tudi hendikepiranci lahko zmagajo

.

Vasja Rovšnik je eden izmed radgonskih biserjev. Eden izmed tistih, ki neutrudno, za drobiž snema celovečerne biserje z izjemno družbeno angažiranostjo in socialno noto. Meni je bil najbolj všeč prejšnji, Kolega (2013), ki je kazal nevaren porast populizma in fašizma na lokalni ravni kot posledice globoke ekonomske krize in socialne stiske. Zadnji film Oto (2018) je bolj priljudna oziroma človeško topla verzija nekega polurbanega okolja, v kateri je človečnost ves čas v prednosti pred temnimi silami in kjer človečnost tudi na koncu zmaga. Oto, rahlo hendikepiran produkt družinske zlorabe, ki tezgari za drobiž, da bi uresničil svoje sanje (kamion!), ki bi povsod končal kot klošar, zapit lokalni tepček ali pod vlakom, lahko te sanje – v socialno čuteči  Gornji Radgoni – tudi uresniči.

No, resnici na ljubo, v Rovšnikovih filmih nastopajo tudi naši družinski rekviziti (Emilov nož!) in nastopajo ali sodelujejo družinski člani, celo jaz sem po nesreči v nekem kadru, kar pa ne zmanjša objektivne lepote duše Rovšnikovih filmov. Moja edina pripomba na njegove filme je (ne morem iti iz svoje kože kot ekonomist), da če bi dobil državno subvencijo in filme produkcijsko spoliral, bi Rovšnik iz njih lahko naredil tudi finančno dokaj uspešne filme.

Spodaj je še izsek iz recenzije mojega najljubšega filmskega kritika, Marcela Štefančiča:

Klicali so ga Oto. Niso vedeli, kako mu je zares ime. Niso vedeli, od kod se je vzel. Videti je kot slovenski Kaspar Hauser. A kot se izkaže, je bil zlorabljen otrok, ki ga je center za socialno delo pozabil vzeti staršem (ali pa dedku in babici, če hočete). Oto zraste v naivnega, dobrodušnega, rahlo hendikepiranega dobričino, slovenskega sanjača, ki tezgari za drobiž, da bi si kupil poltovornjak, dokler mu lokalna neonacista namesto z denarjem ne plačata s kovčkom, polnim stare robe, ki je nihče več ne potrebuje. Oto bi kriknil od gnusa in groze, če bi bil slika Edvarda Muncha, ne pa radgonski original. Vsaj tako se zdi, kajti v kovčku je tudi Munchov Krik, jasno, ukraden – kot že tolikokrat. Krik pač stalno kradejo. Če ga ne ukradejo tatovi, ga ukradejo grozljivke. Oto – bolj režanje kot grozljivka – bi bil lahko naslovljen tudi Krik.

Rovšnik, eden izmed slovenskih kraljev regionalnega samizdata, se zdaj, po petih letih, vrača s komedijo Oto, ki ne pušča nobenega dvoma, da je krik Slovenije zmodeliran po Munchovem Kriku, in to tako dobro, da se zdi, kot da je Munchov Krik zmodeliran po grotesknem, agoničnem kriku Slovenije. Tu imate Ota, malega, pridnega Slovenca, ki dela za drobiž (in ki si neznansko želi na morje), tu imate »sveto« družino, ki je vir zla, tu imate družinsko nasilje, moža, ki stalno pretepa svojo ženo, tu imate banko, ki se prihrankov malega človeka vedno razveseli (le križem pogleda, ko hoče ta svoje prihranke dvigniti), tu imate male kšeftarje, ki se imajo za »motor« Slovenije (in njene gospodarske rasti), tu imate spontane neonaciste (»To je moj sin Dolfi«), ki niti ne vedo, da so neonacisti, in tu imate mestno redarstvo, ki še ni sprivatizirano, tako da še vedno ohranja človeški obraz, ki repersko ponavlja: »Kaj zdaj, kaj zdaj?«

Vir: Marcel Štefančič Jr., Mladina

%d bloggers like this: